Avtor: Dino Bauk, pravnik, ki je svojo poklicno pot po diplomi leta 1998 začel na Ministrstvu za šolstvo, kjer je služboval šest let, zadnji dve leti kot vodja kabineta ministra. Leta 2004 je prešel v odvetniške vrste. Danes je partner v Odvetniški družbi Ferfolja, Ljubič, Bauk, ljubiteljski bralec in občasni kolumnist v tedniku Mladina. Na Twitterju ga najdete pod @dinobauk.
Hej Luka,
moj dragi neoliberalni prijatelj! Očitno si pravilno napovedal zadnjič, ko sva se z Natašo dogovarjala o začetku tega najinega dopisovanja, da ti bom svoje prvo pismo poslal ravno takrat, ko boš v tujini, da se nanj ne boš mogel takoj odzvati. Sorry za to. Čeprav zgleda kot zarota, je zamik splet objektivnih okoliščin.
No, pa začniva z volitvami, v zvezi s katerimi se od odstopa predsednice vlade vsi skupaj bolj ukvarjamo z vprašanjem KDAJ bomo volili in vedno manj s tistim bolj bistvenim: KOGA voliti, pri čemer je naša zadrega z KDAJ (ki po ustavno pravni matematiki pade sredi julija, lahko pa tudi avgusta) v veliki meri posledica tega, da smo v preteklem desetletju ob podobnih priložnostih premalo razmišljali o vprašanju KOGA voliti. V tekstu, ki sem ga prejšnji teden objavil v Mladini sem se predvsem ukvarjal z vprašanjem legitimnosti julijskih volitev, ker bo takrat na dopustu in v tujini veliko volivk in volivcev. Zato ta datum posega v njihovo aktivno volilno pravico, ki je ustavno varovana. Danes bom nadaljeval z dilemo, s katero sem tisti članek zaključil: smo volivci res vredni skrbi za našo volilno pravico?
Če pogledamo, kako smo volili zadnjih deset let, bi temu težko pritrdil. Na zadnjih volitvah smo denimo največ glasov namenili strankama, katerih vodji imata resne težave z razumevanjem tega, kaj se sme in česa ne, na tisti čisto osnovni ravni (ne, ne smeš vzeti tega denarja, ker ni tvoj). Eden od njiju je že prejel vabilo za prestajanje zaporne kazni, z drugim pa naj bi se ukvarjalo več specializiranih skupin kriminalistov in tožilcev, oba pa sta svoj volilni uspeh zgradila na več kot pol stoletja starem konfliktu med rdečimi in belimi (kdo si upa pet hej brigade?). Medtem pa se nam dejansko pod nogami dogajajo tektonske družbene spremembe, ki podobo sveta krojijo izključno po meri velikih finančnih igralcev, katerih dobički se izračunavajo v tistih abotnih številkah bilijonov, trilijonov, zilijonov, za katere sem še pred kratkim mislil, da obstajajo le za zabavo teoretičnih matematikov in malih otrok, ko se v vrtcu igrajo, kdo pozna večjo številko.
Seveda pri tem ne mislim, da so za naše aktualne probleme prav vsega krivi neki skrivnostni finančni trgi in ničesar dosedanja politična vodstva, ki bi bila seveda lahko manj nesposobna in manj plenilska, a vprašanje je, ali ni njihova nesposobnost in koruptivnost vgrajena v aktualni družbeni sistem kot njegov nepogrešljivi del. Če namreč pristanemo na moralizatorsko tezo, da je naš edini problem nesposobnost in sprijenost aktualnih politikov, ne pa morda sistem, ki ga živimo, potem prelahkotno spremembe iščemo v moralni in etični neoporečnosti vedno novih odrešenikov. In zato bo big issue naslednje kampanje Šoltesovo stanovanje in avto ter bog ve, kakšen greh Mira Cerarja, ki se morda tudi zato obotavlja stopiti iz konklava, v katerega se je zaprl, ne pa tista bistvena družbena vprašanja. Oba navedena kandidata k temu prispevata tudi sama, saj ponujata izključno svojo kompetenco in poštenost, ne povesta pa natančno, za kaj naj bi se s tema osebnima odlikama v resnici prizadevala. Zanimivo se mi zdi, da so edini, ki nam v tem trenutku sploh ne prodajajo lastne moralne neoporečnosti (čeprav glede na njihovo mladost skorajda ne more biti sporna), pač pa dokaj izdelano idejo družbenih sprememb, mladi socialisti z Luko Mesecem. Razlika med njegovim in Šoltesovim diskurzom se lepo vidi v časopisnem volilnem duelu, dostopnem na tej povezavi.
Evo Luka, toliko od mene za začetek. Nestrpno čakam tvoj odziv in brusim levi del svoje tipkovnice.
Dino