Hipernormalizacija na segrevajočem se planetu

Vir: https://www.flickr.com/photos/ilopictures/53373094409/in/photolist-2pjp4tF-2pjpKy6-2pjnrZZ-2pjp4of-2pjpL2W-2pjjaMz-2pjpKDr-2pjkMH8-2pjb5LY-2pjonT7-2pjoo8k-2pj9JSe-2pjhKUN-2pjnrDU-2pjAB3p-2pjansu-2pjp4hZ-2pjpKzZ-2pjp4jc-2pjk8tg-2pjnrVv-2pjpKzd-2pjns34-2pjevZz-2pjhKZH-2pjhL4a-2pjnrKk-2pjnrN6-2pjonNC-2pjp4ux-2pjAB3e-2pjnrTm-2pjpKFf-2pjonPE-2pjBpxz-2pj8KVX-2pjonXW-2pjewzT-2pjanyG-2pjp47t-2pjmvaC-2pjzLSz-2pjmuPs-2pjoo1G-2pjBjj3-2pjonRU-2pjAzsh-2pjpKK8-2pjjc3a-2pjonTC.

Podnebne spremembe je iz leta v leto težje zanikati, čeprav se zlonamerne interesne skupine po socialnih omrežjih na vse kriplje trudijo, da bi dosegle prav to. Leto 2023 je podrlo klimatske rekorde, po nekaterih ocenah je bilo najtoplejše v zadnjih 125 000 letih. Dolina smrti je dosegla nov rekord, 53.3 °C, v Arizoni pa so se posušili celo kaktusi. Planet že celo leto bičajo vremenske ujme, ki so se tokrat znesle tudi nad Slovenijo. Doživeli smo najhujše poplave v zgodovini samostojne države, ki so prizadele dve tretjini ozemlja, povzročile 9,9 milijarde evrov škode ter terjale več smrtnih žrtev. In ni še konec, saj se južna polobla pomika v poletje. Amazonija se spopada z rekordno sušo, medtem ko Avstralija trepeta pred ponovitvijo požarov iz leta 2019. Tudi na severu niso razmere nič kaj zimske: v Španiji so pravkar namerili 29,9 °C.

Kot da to ni dovolj tragično, se svet skorajda trudi, da bi situacijo še poslabšal. Znanim in več kot očitno negativnim trendom smo v zadnjih nekaj letih dodali še dodatne ekscese, za katere se lahko samo sprašujemo, kje imajo mejo. Začel se je tudi širiti globalni upor proti podnebnim politikam. A podnebne spremembe že kažejo zobe in najedajo paradigmo, ki smo jo do sedaj lahko jemali za samoumevno.

  • Od prve svetovne klimatološke konference leta 1979, znanstvenih opozorilih človeštvu leta 1992, 2017 in 2022, prve podnebne konference Združenih narodov leta 1995 v Berlinu in vseh naslednjih, kljub Kjotskemu protokolu in Pariškemu sporazumu koncentracija toplogrednih plinov (CO2, CH4, NOX) in določenih halogeniranih ogljikovodikov v atmosferi še vedno narašča.
  • Samo v zadnjih 30 letih smo proizvedli več toplogrednih plinov kot prej v celotni človeški zgodovini.
  • Posledice podnebnih sprememb so postale tako občutne, da se je znanstvenikom pri pozivih k razogljičenju letos pridružilo več kot 200 svetovnih podjetij. Med njimi so tudi multinacionalke kot npr. AstraZeneca, Bayer, eBay, Electrolux, Inditex, Nestlé, Heineken, Hewlett Packard, Ikea, Michelin, Unilever, Scania, Sony in Volvo.
  • Letošnja podnebna konferenca Združenih narodov (COP28) je potekala v Dubaju, vodil pa jo je Sultan Ahmed al Džaber, tamkajšnji minister za industrijo in napredno tehnologijo ter hkrati generalni in izvršni direktor skupine Abu Dhabi National Oil Company. Razkriti dokumenti kažejo, da jo je zlorabil za svoje poslovne interese, konference pa se je udeležilo tudi rekordno število lobistov za industrijo fosilnih goriv, mleka in mesa. Geoinženiring se je iz tabu teme spremenil v resen predlog. Nekateri visoko profilirani podnebni znanstveniki, kot npr. Kevin Anderson, nad situacijo javno obupujejo. Politiki, kot npr. Ursula von der Leyen, pa so ves ta cirkus vseeno zmogli proglasiti za uspeh, celo “zgodovinski dogovor”.
Dr. Sultan Al Jaber, predsedujoči COP28 (foto: UNclimatechange Flickr)
Tuvalu (vir: Gabriella Jacobi, CC BY-SA 3.0 <http://creativecommons.org/licenses/by-sa/3.0/>, via Wikimedia Commons).

Zgornji seznam predstavlja samo izbor utrinkov zadnjih nekaj let; gotovo je še veliko takih, ki bi jih bilo vredno omeniti, pa so ušli moji pozornosti. Verjetno pa je dovolj ilustrativen, da prikaže absurdni razkorak med dejanskim stanjem in odzivi človeštva nanj. Kako je mogoče, da Združeni narodi podnebno konferencu organizirajo v mestu, ki je pravi spomenik dekadence? Kako je mogoče, da je pop koncert v pogojih, ko temperaturni indeks znaša 59 °C, za izvajalko in oboževalce tako pomemben, da so zanj pripravljeni žrtvovati svoje zdravje ali celo življenje? Kako je mogoče, da industrija hitre mode, avtomobilov, pnevmatik, plastičnih izdelkov ipd. povsem resno izjavi, da se lahko razogljiči? Kako je mogoče, da se cvetu techbro inteligence zdi teraformiranje Marsa bolj izvedljivo in smiselno kot ohranitev Zemlje v stanju, primernem za življenje?

Avtor: DALL-E.

Do neke mere se da situacijo pojasniti z interesi globalnih elit, ki imajo v rokah vzvode moči in bi jih kakršnakoli sprememba paradigme v temeljih ogrozila. Nenazadnje najbogatejših 10 % svetovne populacije proizvede več kot 50 % toplogrednih plinov, medtem ko jih najrevnejših 50 % proizvede le okrog 7 %. Nadalje velik del vzrokov prispeva globalni monetarni sistem, ki temelji na dolgu; da se ne sesuje, potrebuje nenehno gospodarsko rast. Emisije toplogrednih plinov korelirajo z BDP s korelacijskim koeficientom 0,9 (!) in upadejo le v času finančnih kriz, sveti gral razklopitve emisij od BDP v razvitih državah, ki ga zaznavajo nekatere analize, pa se je zgodil predvsem na račun selitve industrije iz Evrope in ZDA v Azijo. Zasledila sem disidentsko mnenje, da ogljična nevtralnost, ki jo Medvladni panel za podnebne spremembe napoveduje okrog leta 2050, sovpada s projekcijami, kdaj naj bi se zaradi iztrošenja svetovnih zalog fosilnih goriv njihov energijski donos (energy return on investment) tako zmanjšal, da se jih ne bo več splačalo črpati oz. izkopavati. Z drugimi besedami, razogljičenje nam bo tako ali drugače vsiljeno, z obnovljivimi viri si le blažimo prehod (in preprečujemo popolno sesutje ekonomije).

A s psihološkega vidika se dogaja nekaj še bolj zloveščega. Pričakovali bi namreč, da se bodo ljudje ne glede na premoženje obnašali v skladu s svojimi dolgoročnimi interesi in interesi svojih potomcev, kar globalno žaganje veje, na kateri sedimo, gotovo ni. Za tovrstno situacijo je antropolog ruskega rodu Aleksej Jurčak z UC Berkeley leta 2006 v knjigi Vse je bilo za vedno, dokler ni bilo več: Zadnja sovjetska generacija skoval besedo hipernormalizacija. Definiral jo je kot stanje v Sovjetski zvezi v 70. in 80. letih, ko se je večina njenih prebivalcev že zavedala, da sistem ne deluje, vendar si ni mogla predstavljati alternative statusu quo. Da so lahko ohranjali iluzijo funkcionalnosti, so se zato tako sovjetski politiki kot navadni državljani še naprej pretvarjali, da je vse v najlepšem redu. To pretvarjanje bilo sprejeto za bolj resnično kot resničnost sama.

Hipernormalizacija je oblika zanikanja. Zanikanje je eden izmed primitivnih in nezrelih psiholoških obrambnih mehanizmov, a je hkrati vsesplošno razširjeno in zelo učinkovito.

Raziskovalca Danny Brower in Ajit Varki v knjigi Zanikanje: samoprevara, lažna prepričanja in izvor človeškega uma trdita, da je zanikanje celo nujno za preživetje ljudi kot visoko inteligentne vrste. Visoka inteligenca s sabo prinaša sposobnost poglobljenega razumevanja sveta, samorefleksije, razmišljanja o preteklosti, prihodnosti in hipotetičnih scenarijih, s tem pa tudi zavest o neprijetnih resnicah in lastni umrljivosti. Brez zanikanja bi nas pri doseganju svojih ciljev ta zavest preveč ovirala ali celo povsem paralizirala, zato je evolucijsko adaptivno, da o posledicah svojih dejanj ali nevarnostih, ki nam pretijo, ne razmišljamo preveč. Teorija obvladovanja groze jima pritrjuje. Ni torej naključje, da so greenwashing, greenwishing in tehnooptimizem bolj popularni od soočenja s trdimi fizikalnimi mejami.

Pred hipernormalizacijo ni varna niti znanost, kar se je zelo očitno pokazalo ob letošnji podnebni konferenci. Sultan al Džaber je konec novembra dvignil prah s svojo izjavo, da za omejitev segrevanja ozračja za 1,5 °C z opustitivijo fosilnih goriv ni znanstvene podlage ter da se brez fosilnih goriv vračamo v kameno dobo. Nanj se je takoj začel zlivati žolč z leve in desne, še posebej pa s strani visoko profiliranih podnebnih znanstvenikov, kot so Bill Hare, Friederike Otto in Sir David King. Burna čustva so žal zameglila dejstvo, da ima al Džaber prav, čeprav ne povsem dobesedno. Prvi del njegove izjave je pravilen, ker so že letošnje globalne temperature začasno presegle 2 °C nad predindustrijskim povprečjem, kumulativne emisije CO2 pa še vedno sledijo najbolj pesimističnemu scenariju RCP8.5. Kot kaže, smo sprožili tudi pozitivno povratno zanko naraščanja koncentracije metana, kar pomeni, da v igro vstopa nov, še močnejši dejavnik, ki ga je še težje kontrolirati, saj velik del emisij metana v zadnjih desetletjih ni antropogenega izvora. Efektivno je torej cilj 1,5 °C mrtev, čeprav bo trajalo še nekaj let, preden ga bomo za takega tudi uradno proglasili.

Letak za ozaveščanje o podnebnih spremembah v San Franciscu, 2018 (foto: Eelco Böhtlingk via Unsplash).

Drugi del al Džaberove izjave pa je pravilen, ker je svet tekom 20. stoletja celoten svoj obstoj, vključno z gradnjo, transportom, proizvodnjo hrane in potrošniških izdelkov, medicino, farmacijo in telekomunikacijami, utemeljil na fosilnih gorivih ter sistematično razgradil infrastrukturo in znanja, ki so omogočala življenje pred tem. Tako hitra opustitev, kot bi bila potrebna za omejitev segrevanja na 1,5 °C (prepolovitev emisij do leta 2030 in ogljična nevtralnost do leta 2050), ne pomeni le vrnitve v kameno dobo, pač pa samomor. Kdor o tem dvomi, naj si še enkrat pobližje ogleda posledice blokade goriva v Gazi. Tudi tehnoutopični scenarij bi zahteval nič manj kot čudež, kot lahko preberemo v letošnjem poročilu Inštituta za svetovne vire: do leta 2030 bi morali vsako leto zapreti približno 240 povprečno velikih termoelektrarn; po vsem svetu bi morali vsako leto zgraditi sisteme javnega prevoza v trikratni velikosti newyorške infrastrukture; še v tem desetletju bi motali zaustaviti krčenje gozdov, ki sicer poteka s hitrostjo 15 nogometnih igrišč na minuto; rast deleža sončne in vetrne energije bi morali povečati s trenutnih 14 % na 24 % letno; porabo mesa prežvekovalcev, kot so krave in ovce, pa bi morali v ZDA, Evropi in drugih državah z visoko porabo zmanjšati na približno dve porciji na teden. Ali kdo resnično verjame, da je to izvedljivo?

Tudi premišljen in nadzorovan prehod stran od fosilnih goriv, ki je sicer nujen, bo po 250 letih industrializacije zelo boleč.

Konzorcij evropskih raziskovalnih organizacij na čelu z Univerzo v Leedsu je izdelal modelno analizo, kakšen življenjski standard bi si lahko privoščilo človeštvo, če bi želelo ostati znotraj planetarnih meja. Rezultati so streznjujoči, saj bi v tem primeru le 60 % ljudi imelo dostop do vodovoda in kanalizacije, 82 % bi jih zaslužilo več kot 1,90 $/dan, le 66 % bi jih imelo dostop do srednješolske izobrazbe, obetali bi si lahko 59 zdravih let, indeks kakovosti demokracije pa bi znašal 4,9 od 10. Če z opustitvijo sodobnega razkošja mislimo resno, nas sicer ne čaka ravno vrnitev v kameno dobo, bi pa verjetno pristali na ravni sodobne podeželske Indije ali manj razvitih afriških držav. Je v tej luči al Džaberova izjava še vedno tako zelo nezaslišana?

Čeprav je industrija fosilnih goriv odgovorna za to, da je človeštvo podpisalo pogodbo s hudičem, je žalostno videti, da imajo zdaj, ko je ta odnesel šalo, naftne korporacije manj dlake na jeziku kot nekateri klimatologi, z izjemo peščice odpadnikov. Še hujše je pretvarjanje, da lahko zajem in shranjevanje ogljika nekako zaobide 2. zakon termodinamike, da je jedrska fuzija tik pred vrati in da je problem v nezadostni tehnologiji, ne v načinu njene uporabe. Žalostno je videti, da so nekateri znanstveniki v javnosti pripravljeni zavreči osnovna znanja iz srednješolskih in visokošolskih učbenikov, da ne bi “sejali panike”, si umazali javne podobe in nakopali ostracizma. Kot da več desetletij korporativne propagande ni naredilo že dovolj škode.

Kaj je torej rešitev? Žal ne verjamem, da lahko v dani situaciji najdemo večjo modrost od legendarne misli Johna Michaela Greera, da imajo problemi rešitve, zagate pa le izide.

Odvisnost od fosilnih goriv ni problem, pač pa zagata. Z zanikanjem, minimiziranjem, odlašanjem in iskanjem tehnoutopičnih rešitev se je svet zapletel v gordijski vozel, iz katerega se bo iz leta v leto težje izvil. Za moj okus je najbolj verjetna scenarija, ki nas čakata, leta 2020 na svoji spletni strani slikovito opisal Mednarodni ekonomski forum. Eden je radikalen, a prebavljiv. Drugega raje ne bi doživela. Toda z brezumnim oklepanjem preživelih paradigem na eni strani ter izogibanjem alarmizmu do logičnih absurdov na drugi tvegamo, da nam bo za ugodnejši izid zmanjkalo časa, saj bomo odreagirali šele takrat, ko nam bo neizprosna resničnost končno zrušila psihološke obrambne mehanizme. Ob tem je nujno omeniti, da se v zadnjih letih ne odmikamo le od realizma, pač pa vedno bolj tudi od prosocialnosti, ki bi bila potrebna za izgradnjo boljšega sveta. Ne slepimo se, da se ima vojska kdajkoli namen razogljičiti.

Obstaja sicer skupina ljudi, ki je dobro obveščena, podnebne spremembe jemlje resno in se nanje aktivno pripravlja. To so multimilijonarji. Medtem ko Združeni narodi na podnebnih konferencah pletejo pravljice, oni zidajo bunkerje na Novi Zelandiji, razmišljajo o možnostih nadzora nad svojimi zasebnimi varnostniki v kriznih razmerah ter vzpostavljajo mrežo skrivnih, samozadostnih organskih kmetij. Morda vedo o nas nekaj več, kot smo si ostali pripravljeni priznati o sami sebi?

0 replies on “Hipernormalizacija na segrevajočem se planetu”