Avtorica: Joži Zanoškar, kartonažna šivilja. Na Twitterju jo najdete pod @Zanoskarca.
Ljubi moji, vmes, ko se nisem oglašala, sem bila v bunkerju, ker so ves čas rohneli, da prihaja trojka in da bo konec sveta, zato sem šla v zaklonišče. Tam sem čepela mesece in ker me nihče ni pogrešal, sem prišla ven. Mama mi zdaj pravi, da trojka pride 6. januarja in da so v medijih spet vse zamešali in da bodo prinesli darile. In gledam svoj prvi Dnevnik po dolgem času in kaj vidim – da spet napovedujejo prihod trojke in še kar govorijo o izropanih bankah. Sem se tu spomnila na tisti stavek, ki ga je enkrat izrekel moj stari ata: Rop banke je drekec pekec napram njeni ustanovitvi.
Se pravi stare stvari, pa da Erjavec spet nekaj izsiljuje in za jajca drži vlado, čeprav jo zdaj vodi ženska. Mi več nič ni jasno. Na Dnevniku vseeno vidim novico, da je Radiu Študent zmankalo denarja. Halo, welcome to the club, Radio Študent. Radio Študent mora biti lačen, če želi predstavljati svojo populacijo. Moj omenjeni stari ata je mojemu bratu, ki je med študijem ves čas prosil za denar, rad govoril: Plenus Venter, non studet libenter. Sem šla poguglat, kakšen plenus je imel v mislih in je pisalo, da se s polnim trebuhom ne more študirat. Kar bi rada danes povedala je, da je morda treba malo stisnit trebuh, dragi Radio Študent. Na TV so rekli, da so za 50 tisoč izobraževali mlade novinarje. DELO jih izobražuje zastonj, ker sem brala, da jih nič ne plača oz. bolj malo. Pa vprašajte mlade honorarce na RTV-ju, koliko so plačani. Plačani so toliko, da na TV ne izgledajo grdo. Imajo lep, raven trebuh. RTV in DELO in zdaj še Radio Študent bo skrbelo, da bo naša deca pametna in bo povrh še dobro izgledala.
Nekaj mojih kolegic šivilj je zadnjič prišlo na mojo zabavo ob vrnitvi nazaj v življenje in smo nekaj takšnih modrih razdrle. Ena se hvali, da ima njena sestra polno teh prijateljev in prijateljic, ki so svobodne umetnice in umetniki in da jim država plačuje prispevke. Pa sem si rekla, lepo. In sem se spomnila tistega plenusa venterja od starega ata in vprašala: “Koliko teh subvencij je dobil Cankar? Pa tale naš Grohar, ki je slike prodajal za en golaž? Koliko teh subvencij od države dobi Marjetica Potrč?” Nisem dosti tega prebrala, da bi vedela, kaj je umetnost in kaj ni in kaj umetnik rabi za razcvet. Cankar je rabil eno kavo, Grohar malico za slikanje v naravi, Prešeren požirek in mlado lajdro, ki mu je prekrižala pot in ga obnorela. Vzroki za preboj so različni in nekateri ga nikoli ne doživijo. Rada imam kulturo, rada imam Modrijane in všeč mi je Vladimir Makuc. Tamladi, ki smuča pa sploh, ker je bil svoje dni čeden, ko šus. Vsakič sem vesela, ko vidim, da komu uspe. Ko Tobias Putrih razstavlja v New Yorku, pa Andraž Vogrinčič na Japonskem in Avstraliji. Res pa ne znam soditi, če je vsak performans že perfomans in če ni inštalacija včasih samo inštalacija. To govorim zato, ker sem slišala, da je neka umetnica od države dobila denar, da bo gospe učila šivanja. To sicer je umetnost. Da v času, ko propade Beti iz Metlike, Labod, Mur,a in se s krempeljci za obstoj bori toliko teh mojih kolegic šivilj, dobiš od države denar za učenje šivanja. To je umetost!
Umetnost na trgu seveda ne more preživeti, zato nisem proti subvencijam. Sem samo proti temu, da se vedno gleda na državo, ker država potem pogleda mene in na moje kolegice šivilje, ko je treba najti denar za umetnost. Naj se trka na vrata mecenov. Svoje dni smo jih že imeli. Se mi zdi, da je bil eden njih Žiga Zois Valvazor, pa v Italiji so jih poznali že v 15. stoletju. Medičejci, ki so bili mimogrede bankirji (!), so podpirali Da Vincija, Buonarrotija, Michelangela, v mesto vabili vse živo. In Firence, ki je bilo v naših merilih precej majhno mesto, je postalo prestolnica renesančne umetnosti. Ker je bil denar v pravih rokah! Pri nas rabimo ljudi, ki imajo denar in imajo vizijo. Umetniki, Radio Študent, pojdite do 100 najbogatejših Slovencev in jih prosite za podporo. Nekateri, ki so zašli v svoji lakomnosti, bi se družbi lahko oddolžili tako, da bi subvencionirali 20 umetnikov in dali štipendije mladim raziskovalcem. Sem brala, da so v Ameriki glavni podporniki umetnosti bogataši, nek Carnegie, pa Ford, pa Howard Hughes itd.
Radiu Študent želim preživetje, me pa ledvica zaboli, ko slišim: Radio Študent, ne želim vam, da vas zajebejo. Ajme, Joži. Dajmo se zresnit, ljudje. Sveta ne bo konec, če bo propadel Radio Študent. Bomo pa počasi vsi začeli umirati, če bomo še naprej gojili to mentaliteto prisesanja na prsi. Radiu Študent bom danes poslala 5 evrov. Ostalo sem dala za subvencije in bančno luknjo, nekaj dam pa še za lačno deco. In če imate radi Radio, mu pošljite 5 evrov še vi. Vsak mesec.