Dvajset let po izbrisu 25.671 državljank in državljanov SFRJ iz registra stalnega prebivalstva in malo manj, odkar je za to moralno in politično zavrženo dejanje slovenske izvršne oblasti izvedela široka javnost, njegovi glavnik akterji in zagovorniki izbris še vedno ali zanikajo ali ga prikazujejo kot zakonito dejanje, ki naj bi zgolj vzpostavilo red v evidencah prebivalstva. O izbrisanih govorijo kot o tako imenovanih izbrisanih, s čimer ne le prikrivajo težo storjenega dejanja, ampak žrtve izbrisa ter njihove zagovornice in zagovornike implicitno celo postavljajo na laž.
Ta hladnokrvna sprenevedanja, kot da gre za premeščanje neuporabnega starega orožja iz enega skladišča v drugega, ne pa za življenja tisočih ljudi, že dve desetletji zamegljujejo resnico o politično motiviranem, dobro organiziranem procesu. Pri tem učinkovito pomagajo tudi tisti kritiki izbrisa, ki v vsem tem obdobju svoje politične moči niso uporabili za ukrepe, ki bi izbrisanim olajšali posledice odvzema pravic, dokumentov, možnosti, da si dostojno uredijo življenje. Tudi to je sprenevedanje – nelagodje, ki ga mogoče spremlja, žrtvam izbrisa prav nič ne koristi. Tudi zaradi vseh teh sprenevedanj kljub številnim političnim, novinarskim, strokovnim, znanstvenim zapisom in razpravam mnogi v Sloveniji niti osnovnih dejstev o izbrisu ne poznajo. Kdo so žrtve in kakšna je njihova usoda; kdo je zakrivil izbris, kdaj in zakaj? O slednjem, torej o motivih, ki so vodili akterje izbrisa, zaradi njihovega molka oz. zanikanja še vedno lahko samo sklepamo – na osnovi političnih okoliščin, v katerih se je izbris zgodil, žrtev, proti katerim je bil usmerjen, na osnovi ukrepov, ki so mu sledili.
Ironično je, da so izbris 26. 2. 1992 zakrivili v vladi L. Peterleta, kjer sta obrambno in notranje ministrstvo vodila človeka, ki sta bila pred volitvami 1990 ključni figuri Odbora za varstvo človekovih pravic, ustanovljenega 1988 (in razpuščenega po volitvah 1990) kot odgovor na sodni proces, ki so ga zoper četverico zaradi posredovanja strogo zaupnega vojaškega dokumenta sprožile vojaške oblasti – J. Janša in I. Bavčar.
Izbris je bil usmerjen zoper natančno definirano kategorijo ljudi: zoper državljanke in državljane SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji (torej 23. 12. 1990) v Sloveniji stalno bivališče, niso pa imeli slovenskega republiškega državljanstva SR Slovenije in po osamosvojitvi zanj niso zaprosili. Iz registra stalnega prebivalstva niso izbrisali državljank in državljanov Nemčije, ZDA, Gane, Kitajske ali katerekoli druge države. Izbrisali so zgolj bivše sodržavljanke in sodržavljane, med katerimi je marsikdo kot volilni upravičenec na plebiscitu dobri dve leti pred izbrisom celo glasoval za samostojno Slovenijo – za to isto državo, ki je z eno birokratsko potezo sprožila proces, ki bi ga pozdravil celo skrbno urejen nacistični režim. Izbrisani so bili ljudje, ki jim je Zakon o državljanstvu, sprejet spomladi 1991, omogočal relativno enostavno pridobitev slovenskega državljanstva, pa zanj v kratkem zakonsko določenem roku niso zaprosili. Zanj pa niso zaprosili iz različnih razlogov: mnogi med njim za to možnost niso vedeli; mnogi niso vedeli, da morajo zaprositi zanj; mnogi niso vedeli, da so z razglasitvijo samostojne države postali tujci; mnogi so bili prepričani, da SO državljani Slovenije; nekateri se za to zavestno niso odločili. Zagovorniki izbris zagovarjajo z nedopustnim političnim špekuliranjem, češ da so si izbrisani sami krivi za težave, ker pač niso ‘sprejeli velikodušno ponujenega slovenskega državljanstva’. Pri tem seveda vztrajno zamolčijo, da prav noben zakon ni predvideval in ne predvideva odvzema pravice do stalnega bivanja zgolj zato, ker nosilec te pravice ne zaprosi za državljanstvo države stalnega bivanja. Seveda noben zakon bivših sodržavljank in sodržavljanov ni opozoril, da jim bo država v primeru, če ne bodo zaprosili za slovensko državljanstvo, odvzela ključne pravice. Take zakonske ureditve si še tako radikalno nacionalistični nosilci politične oblasti v tistem obdobju niso mogli privoščiti, saj je bilo spoštovanje človekovih pravic v Sloveniji ob osamosvojitvi in po njej pa vse do sprejema v Evropsko unijo pod budnim očesom evropske javnosti. Vsi so se decembra 1990 pred plebiscitom podpisali pod (s strani takratne opozicije izsiljeno) obljubo, da se politični položaj narodnih manjšin in pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov ne glede na rezultat referenduma ne bo spremenil in da bo Slovenija zagotavljala prijazno prihodnost vsem, ki v njej živijo. Na osnovi teh obljub so bili spomladi 1991 prisiljeni sprejeti (spet zaradi doslednega vztrajanja opozicije) relativno liberalen Zakon o državljanstvu s slavnim 40. členom, ki je državljanom druge republike, ki so imeli na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče (in so v njej dejansko živeli), da v obdobju šestih mesecih od uveljavitve zakona pridobijo državljanstvo na podlagi vloge pri pristojnem organu.
So v vladajočem DEMOSU na te obljube in na to zakonsko rešitev pristali ob tihi predpostavki, da bodo ‘jugoslovansko vprašanje’ pol leta potem, ko je zakon stopil v veljavo, ‘rešili’ potiho, mimo zakona, mimo vednosti opozicije in širše javnosti? Je amandma, ki bi državljanom SFRJ, ki so državljani druge jugoslovanske republike, imajo pa v Sloveniji stalno bivališče ali so v njej zaposleni, nedvoumno zagotovil pravice iz statusa stalnega prebivalca, vladajoča koalicija v skupščini zavrnila na osnovi vnaprejšnjega dogovora? Ko sem pripravljala in v proceduro vložila ta amandma, pa tudi potem, ko je bil v skupščini zavrnjen, niti pomislila nisem, da bi vlada lahko posegla po tako radikalnem ukrepu, kot je izbris. Amandma sem vložila zaradi bojazni, da bi od tistih, ki niso zaprosili za državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu, državni organi zahtevali podrejanje zapletenim uradnim postopkom, zbiranje formalnih dokazil o bivanju itd. Vsa ta gonja zoper izbrisane, molk in sprenevedanje pa vzbuja sum, da je bil izbris plačilo radikalnim nacionalistom v vladajočem DEMOSU za to, da so pristali na predplebiscitne obljube ter demokratični domači in mednarodni javnosti všečen zakon o državljanstvu. Pravim sum – vprašanje je, če bomo kdaj izvedeli, kaj je bil dejanski motiv izbrisa. Vsekakor pa vemo, da je izbris več deset tisočim povzročil nepopravljivo škodo, in vemo, da so v slovenski institucionalni politiki hudo redki tisti, ki zmorejo in so zmogli dovolj državljanskega in političnega poguma za vztrajanje pri razreševanju položaja izbrisanih. In da očitno državljanskega in političnega poguma in solidarnosti ni dovolj niti med ostalimi državljankami in državljani Slovenije. Vsi smo odgovorni, res pa je, da so najbolj odgovorni tisti, ki so imeli in imajo v rokah vzvode politične oblasti. In ti bi morali za povzročeno škodo tudi odgovarjati.
Dr. Metka Mencin Čeplak, poslanka v državnem zboru v letih 1990–1992