Izobraževanje v prihodnje ne bo več enako

Foto: SHTTEFAN via Unsplash.

Pravijo, da je zaradi vsake slabe in nepričakovane stvari na koncu nekaj dobrega, da je izplen nekako kvalitetnejši. Morda. Pravijo tudi, da se iz vsake nove in težke situacije vrnemo močnejsi ter samozavestnejši. Tudi morda. Beremo, da je šolanje na daljavo marsikje povzročilo slabo voljo ter živčne vojne, kritične misli in padanje samozavesti. Morda. Beremo tudi, da je v tem drugačnem času poučevanja marsikje v ospredje prišel mali človek, tisti, ki je bil ponavadi nekje v tišini in neopazen. Tudi morda.

Šolanje na daljavo ima danes pri vsakem posamezniku, ki se ga je neposredno ali posredno dotaknilo, svojo razlago. Pravzaprav se v poldrugem mesecu razlage kar vrstijo, mnenja se izpostavljajo, vse je nekako v neravnovesju. Ki pa ga, resnici na ljubo, nihče seveda ne pričakuje, svet je pahnjen v popolno stanje nepripravljenosti.

S šolanjem na daljavo in s šolanjem na domu imam odlične izkušnje. Poznam ga zelo dobro, z njim se že sedmo leto ukvarjam v zasebnem in tudi raziskovalnem smislu kot delu mojega poklica. Priznam, težko je potegniti uravnoteženo mnenje. Pa ne zaradi neznanja, premalo drznosti ali padca samozavesti. Ravno nasprotno. Ves čas dela, sodelovanja in kreiranja inovativnega okvirja izobraževalnih vsebin za novo šolsko leto mi kot posameznici prinaša veliko izzivov. Predvsem da se razume, kako je sklop učnih vsebin najprej interdisciplinaren, medsebojno povezan z na na prvi pogled še tako eksotično kombinacijo. Takšnemu delu je kasneje namenjenega ogromno časa, razmišljanja ter inovativnega pristopa. A vseeno gre. Zadeva je izvedljiva.

Ne želim kritizirati dela v šolah. Nekatere poznam bolje, druge spet malo manj, ne bi bilo profesionalno potegniti črto čez vse enako. Želela bi le izpostaviti dejstvo, da bi morali učitelji danes prej kot stare načine poučevanja čimprej izoblikovati nov model, da se sami naučijo vloge, kako postati intuitivni povezovalec znanja.

Šolanje na daljavo je glede na trenutno situacijo velik izziv. Vsak si ga je razložil po svoje. Vsak morda dela tako, kot sam misli, da je prav. Postati učitelj ne bi smelo biti “samoumevno” po uspešno opravljenih seminarskih vajah, kolokvijih, izpitih, praksi in diplomi. Postati učitelj pomeni, da si lahko tudi vseživljenjski spreminjajoči se “didaktik” lastnega izobraževalnega procesa. Za druge. Da razumeš, da si le na poti “biti” orodje, ki je namenjeno uporabi procesiranja. Ko učitelj spozna to poslanstvo, takrat je dober učitelj. Ko učitelj po vsem tem tudi opazi, da so njegovi učenci boljši, kot je on sam, takrat pa je njegovo poslanstvo nagrajeno.

Mnogi starši menijo, da je šola institucija, ki naj bi otrokom podala (skoraj) vse. Ker, roko na srce, ti starši so vzgojeni v družbi, ki jim je vcepila model mehanske recipročnosti. Verjamejo, da je nekaj v funkciji le za to, da deluje in sploh deluje namesto njih. Opažam, da je že nekaj let takšno mišljenje zelo razširjeno. Ne le v Sloveniji, tudi po svetu. Popolnoma je izginila empatija in stik z razumevanjem človeka, učenca. Če je ne osvojimo v družini, je nobena pedagoška institucija ni sposobna razviti ali podati ustrezne kompetence.

Šolanje na daljavo bo zagotovo ostal proces, ki ne bo več nekje v ozadju ali pa morda kje kritično sprejet glede na njegovo izvajanje. Učitelj, ki lahko zazna izziv, bo razumel. Znal bo pametno krmariti med danimi možnostmi, ki jih v teh modernih časih digitalizacije res ni malo. Vedel bo, da star način dela, prepisovanja strani in vsebin, različna obkroževanja in podčrtavanja ne dosega več iskric v njegovih očeh in je čas za preobrazbo, za “diplomo” novega časa. Da zna svoj predmet pripraviti interaktivno ter zanimivo. Da je v svojih urah tekom šolskega leta tako dober, da združi moči s tehnologijo in pripravi učence na takšno delo. Ki pomeni tudi mnogo koncentracije, razmišljanja vnaprej ter kritičnega videnja. In ne le prepisovanja že napisanega in ponavljanja že znanih preteklih priprav v nedogled.

Morda smo na odlični poti, da se ponovno razmisli o poučevanju v dolžini tistih 45 minut, kot tudi, da se del pouka prestavi na spletne učilnice in druga interaktivna orodja. Intuitivni učitelj je tisti, ki mora postati vodja procesa in ga razumeti.

Spremembe so že v teku, stvari se na stare tirnice tudi znotraj izobraževanja ne bodo vrnile več v celoti, kot smo je bili vajeni. Predvsem pa je to krik odgovornim, ki imajo zadnjo besedo pri pisanju učnih načrtov, da naj vendar končno doumejo, da je svet postal “mehak”, trenutno močno neobvladljiv ter ranljiv in s starimi prijemi naredimo več škode kot koristi, najbolj pa se dviguje nivo netolerance. Slednje pa pri izoblikovanju družbe prihodnosti, ki naj bi nas s svojim znanjem vodila leta 2040, ni ravno optimistično.