Kot prebivalci in prebivalke Kočevske dobro vemo, ustanavlja se državno gozdarsko podjetje. Upravljalo bo z gozdovi v državni lasti. To je doslej delal Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in za njih lesna podjetja, koncesionarji. Večini se 20-letne pogodbe iztečejo 30. junija letos. Cilj novega projekta so, tako pišejo, boljši poslovni rezultati in višji donosi.
Težko rečem, kako transparentno, učinkovito in odgovorno zna z gozdovi gospodariti država. Res ne vem, sem pa prepričana, da bi našla strokovnjake, ki bi to potrdili, in strokovnjake, ki bi dokazovali nasprotno.
Verjamem tudi, da se koncesionarjem meša, ker utegnejo izgubiti dobre posle. Ampak ne bom pisala ne o prvem, ne o drugem. Tokrat bom par vrstic namenila dilemi, kje naj bo sedež te družbe. Kočevska in Koroška naj bi bili v ožjem izboru. Nekaterim odločevalcem se zdi to vprašanje precej nepomembno, meni pa ravno nasprotno, zelo pomembno.
Da ne bom govorila na pamet, kot lahko vidite iz spodnjega zemljevida, zanj se moram zahvaliti Zavodu za gozdove Slovenija, je daleč največ gozdov v državni lasti na Kočevskem. To so tisti deli na zemljevidu, obarvani z modro. Niti blizu ne pride nihče.
Družba, ki naj bi se imenovala Slovenski državni gozdovi, bo zaposlovala okoli 200 ljudi. Ob tem si lahko predstavljate, da bodo nekateri med njimi gotovo kdaj skočili še kam na kavo ali pico ali izlet ali [vstavi poljubno]. Na kratko: za občino, kjer je povprečna stopnja registrirane brezposelnost že nekaj časa med najvišjimi, če ne tudi najvišja v državi (med 23-25 %), je vprašanje, ali bo tam sedež tako velikega podjetja ali ne ZELO pomembno vprašanje.
In potem se vprašam, kaj delamo Kočevci in Kočevke, da bi bil sedež pri nas? Priložnost, da bi bil v zakon vpisan člen, ki bi določal, da bo sedež državnega gozdarskega podjetja na Kočevskem, je šla po zlu zaradi očitne neusklajenosti, ali morda bolje, nepripravljenosti za sodelovanje tistih, ki naj bi zastopali naše interese. Ne pa svojih lastnih.
Na družbenih omrežjih sem ujela nekaj jamranja someščanov in someščank, češ, da na našem koncu tako ali tako nič ni in da smo še enkrat več potegnili kratko in da so nas spet okoli prinesli. Ker je Kočevska že najmanj od druge svetovne vojne dalje odrinjena na sam rob, zavestno “vzdrževana” kot del Slovenije, ki naj ostane izoliran in nerazvit, drugače si neprijaznih politik res ne znam razložiti, apatijo prebivalstva na nek način celo razumem. Težko je, ko te vedno znova pobijajo na tla.
Dovolite mi rahel ovinek. V Kočevju smo imeli svoje čase Lesno industrijo Kočevje (LIK), podjetje, ki je izdelovalo pohištvo. Znani so bili tudi ali predvsem po trip trap stolih, pa so propadli. Sredi gozdov in obilja lesa nam je propadlo podjetje za predelavo lesa?! Potem gledam, kako se proti Ljubljani in naprej proti Italiji in Avstriji iz naših gozdov valijo šleperji s hlodovino. Ker je doma ne znamo ali ne zmoremo obdelati. Hlodovino za drobiž prodajamo tujcem, uvažamo pa obdelan les in izdelke drago plačujemo. Moti me tudi, da ne znamo turistično izkoristiti neokrnjene narave, čigar ogromen del so ravno gozdovi. Naša pokrajina je med najbolje ohranjenimi naravni predeli v Sloveniji in Evropi. Pa nimamo nič od tega. Moti me, da z izjemo kakšnega napol prebavljivega divjačinskega zrezka tu in tam, na našem koncu nimamo poštene oštarije z lokalno kulinarično ponudbo, ki bi vključevala še kaj drugega od tega zrezka. Je to res tako težko? Je možno, da je težava tudi v nas samih?
.JPG)
Saj vem, najlažje je pametovati. Ampak same od sebe se spremembe na bolje ne bodo zgodile. In sam od sebe se tudi ne bo zgodil sedež državnega gozdarskega podjetja na Kočevskem. Mi pa delovna mesta krvavo potrebujemo. Ob ustanavljanju državnega gozdarskega podjetja bi morala biti cela Kočevska na nogah. Imamo največ gozdov v državni lasti, pohvalimo se lahko z dolgo tradicijo upravljanja z gozdovi in odličnim znanjem predelovanja lesa. Ja, kje pa naj bo sedež družbe, ki bo upravljala z gozdovi v državni lasti, če ne na Kočevskem, kjer jih je daleč največ?!
Na pomoč od zgoraj se jaz ne bi zanašala. Statistika ne govori temu v prid. Da bi se lahko hvalili z ne vem kako številnimi ali vplivnimi političnimi botri v parlamentu ali ustreznih odborih, tudi na to ne gre ravno računati. Precejšen švohizem je, milo rečeno. Po mojem nam ne preostane drugega, kot da si pomagamo sami. Da skupaj stopimo na prste apatiji, ki nas že predolgo paralizira, da bi delovali. Druge opcije ni. Aktivno državljanstvo umira zadnje.
Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
Opomba: Kolumna je bila izvorno objavljena v časopisu Kočevska, št 8 – februar 2016.