Je Slovenija na lokalni ravni skoraj kot Švica?

(foto: markus53 via Pixabay)

Appenzell Ausserrhoden in Innerrhoden

Kaj imajo skupnega občine, kot so Gornji Petrovci, Kobilja, Muta, Gorišnica, Juršinci, Žetale, Luče, Oplotnica, Križevci in Tišina? Mislim zares skupnega, razen tega, da so to majhne občine in da marsikdo v Sloveniji za kakšno od njih sploh še ni slišal? Skupno jim je to, da v nobeni od njih na zadnjh lokalnih volitvah v občinski svet ni bila izvoljena ženska svetnica. Ali z drugimi besedami, da v občinskih svetih popolno in docela možujejo in da v teh občinah vladajo izključno in samo moški, brez ene same samcate ženske. Ali to ni anahronizem? Torej nek pojav, ki ni v skladu s časom in razmerami, v katerih se pojavlja? Kajti situacija je takšna, kot da ženske v teh občinah ne bi imele pasivne volilne pravice in kot da ne bi veljale za enake državljanke. Toda pojav  je normaliziran, nihče se ni pritožil ali protestiral, še manj pa, da bi kdo zahteval ponovne volitve.

svetnice1

Ravno tako drastična je situacija  v Sloveniji pri številu izvoljenih županj. V 212 občinah je bilo izvoljenih 196 županov in samo 16 županj, ali “celih” 8 %. Morda smo zadnjič ravno zato v povezavi z županovanjem brali o županskih soprogah, ne pa o županjah.

zupanje

Nekaj časa nazaj sem doma po glavni jedi zvečer k vinu servirala sir Appenzeller, ki ga imam sicer zelo rada. Seveda je bilo ob prigrizku in vinu servirano tudi pojasnilo “strokovnjakinje za enakost”, da so v švicarskem kantonu Appenzell (Ausserrhoden), kljub odličnemu in znanemu siru ter dobri ekonomski situaciji, ženske dobile volilno pravico na kantonalni ravni leta 1989, torej  v času žametne revolucije, ko so si nekatere vzhodnoevropske  dežele, vključno s Slovenijo, tako zelo želele postati podobne zahodni Evropi, Slovenija pa tudi Švici. V najmanjšem švicarskem kantonu Appenzell Innerrhoden pa so ženske to osnovno politično pravico dobile šele leta 1991, torej tako rekoč v trenutku, ko je Slovenija postala samostojna država. “Čemu pa so jim potem še sploh dali volilno pravico?”, je hudomušno provociral prijatelj s kozarcem dobrega rdečega vina v roki, seveda v pričakovanju, da se burno odzovem. Zares, čemu? Saj v Appenzellu Innerhoden jim  je ne bi »dali«, če ne bi o tem odločilo zvezno sodišče.

Ko povem informacijo o volilni pravici za ženske v švicarskem kantonu v letu 1991, mi ljudje težko verjamejo, saj se zares zdi anahronizem, da so v razviti in bogati Švici ženske dobile splošno volilno pravico “šele” leta 1972 –  po kantonih v različnih obdobjih ponekod malo prej, ponekod pa veliko pozneje.

Švica je sicer zelo decentralizirana in konzervativna ter zaprta konfederacija, kar se (vsaj pri nekaterih zadevah) močno pozna. V skladu s švicarsko “ježevsko mentaliteto” (tako ji pravi pisatelj Adolf Muschg) je namreč dolgo veljalo, da se nekaterim temam ne gre posvečati preveč,  da si ne zaslužijo pozornosti, ker obstajajo bolj pomembne, ekonomske, politične itd. teme. Appenzell Innerrhoden je kanton, v katerem so skoraj s stoodstotno večino glasovali tudi proti minaretom v Švici (torej proti postavitvi mošej). Šele feministično in žensko gibanje je glede ženske volilne pravice prineslo preboj in tako so morali tudi v Appenzellu leta 1989 in nato po odločbi zveznega sodišča 1991 ure končno premakniti v 20. stoletje.

(foto:  markus53 via Pixabay)
(foto: markus53 via Pixabay)

A če sta Appenzell Ausserhoden in Innerhoden glede lokalne volilne pravice žensk leta 1989 predstavljala strašanski anahronizem, potem so navedene slovenske občine, kjer imajo ženske “že” od leta 1945 volilno pravico, še bolj neusklajene s svojim časom. Na državni ravni je trenutno sicer v parlamentu v Sloveniji 35 % žensk, v vladi pa je zgodovinsko število ministric, 8 ali 50 %.

Znano je, da ženske na vodilne funkcije in v politiko vstopijo v večjih številkah predvsem takrat, ko je politika kot dostojen poklic takorekoč v zatonu in pa takrat,  ko so ustvarjeni institucionalni mehanizmi, ki jim omogočijo, da so kandidatke na liste postavljene tako, da so izvoljive glede na siceršnjo volilno “aritmetiko”  strankarskih vratarjev.

Iz vsakdanjega življenja, pa tudi iz raziskav je znano, da se preboj žensk najprej zgodi na lokalni ravni. In vendar se v Sloveniji ni zgodilo nič takšnega.

Ne nepomembna zanimivost je, da so izključno moški občinski sveti v majhnih občinah, kjer volijo po večinskem volilnem sistemu, čeprav ne v vseh omenjenih. Za občine z manjšim številom članov občinskega sveta (od 7 do vključno 11) je namreč zakonsko predviden večinski volilni sistem. Proporcionalni volilni sistem se uporablja za občine z večjim številom članov občinskega sveta. Očitno je majhnost omogočila močna moška zavezništva in preprečila, da bi v občinske svete vstopile tudi ženske. Ravno zato se zdi, da je poleg drugih oblik podpore ženskam nujno razmisliti tudi o možnostih dodatnih zakonodajnih rešitev na področju bolj enake zastopanosti žensk in moških v lokalni politiki.

 

Dr. Vlasta Jalušič (foto via mirovni-institut.si)
Dr. Vlasta Jalušič (foto via mirovni-institut.si)

Avtorica: dr. Vlasta Jalušič, doktorica političnih ved, raziskovalka na Mirovnem inštitutu, izredna profesorica na Univerzi na Primorskem (predavateljica na magistrskem programu »Študij politike, etike in družbe« od 2015 dalje). Feministka in občasna slikarka. Na Twitterju je ne-vid(e)na. 

Več od Metina lista

Dan souporabe / Day of coworking

1. junij 2012 (petek) Izkoriščanje – Erika Repovž, Delo (P) Vlaganje v...
Beri dalje