Je Ustavno sodišče odgovorno za Gospodarjevo nečloveškost?

(foto: Activedia via Pixabay)

Ob ustavnosodni odločbi št. U-I-295/13 in Primeru izbrisa kvalificiranih obveznic

Ali vemo, za kaj gre? Oziroma, ali razmišljamo o tem, da morda vsaj malo vemo, za kaj gre? Nisem prepričan, da to dovolj dobro vemo, a ne dvomim, da razmišljamo v smislu, kot da vsaj malo vendarle vemo, za kaj gre. In vsaj nekaj tega, kar o tem menimo, zna biti pravilno. Je to dovolj? Za kaj gre?

Pred odločitvijo Ustavnega sodišča v Primeru izbrisa kvalificiranih obveznic, po Zakonu o reševanju in prisilnem prenehanju bank in Zakonu o bančništvu, sem javno izrekel prepričanje, da se mi zdi več kot očitno, kako ukrep izbrisa v tem primeru ni bil ne »nujen«, oziroma stvarno utemeljen kot »objektivno prisiljujoč«, ne »transparenten.« Pri tem sem imel v mislih predvsem tedanje »nagovarjanje« imetnikov sedaj izbrisanih obveznic od države, da naj vstopijo v takšen upniški položaj. Pa veliko nejasnost več preveč različnih oblastnih pojasnil glede problema »bančne luknje«, prikrivanje dokumentacije o avtorjih, metodologiji in vsebini predhodnih ocen o poslovanju bančnih ustanov, sklicevanje (zame – ustavno – pravno napačno) na »tajnost poslovnih podatkov« ob tem prikrivanju, pa na tisto, kar se je izkazalo kot »neresnica« glede zunanje, bruseljske uradniške prisile za takšen ukrep, nenazadnje pa tudi različna PR-pojasnila pri naslavljanju tega vprašanja od nekdanje vlade in Banke Slovenije (BS), ki so se zdela manipulacija. To in morda še kaj, neposredno povezanega s tem, se je zdelo kot novi primer nespoštovanja nacionalnega pravnega reda, temeljnih ustavnih načel in nekaterih ustavnih pravil, končno pa kot očiten primer pravno, politično in etično zavržnega … denimo bančniškega samodrštva in sprevrženosti finančne gosposke – naših Gospodarjev.

Številni in raznovrstni viri informacij o tem, kaj se v eu-nijski Evropi dogaja in počne (tudi) na finančnem področju in v sferi bank, napotujejo na sklep, da gre za neke vrste »zločin nad človečnostjo«.

Predvsem pa, da tisto, za kar pri tem gre, ni v funkciji zaščite in uresničevanje konceptov in vrednot »socialne države«, temeljnih človekovih pravic, ustavne demokracije in vladavine prava. In da gre za neetiko in antipolitiko. Tudi popularizirana dela prepoznavnih osebnosti iz ekonomije, prava in filozofije (ne le Wallersteina, Pikettyja, Varufakisa, Žižka, Močnika, Kuzmanića, Zupančiča, Kovača, Dolarja in mnogih drugih) to odkrivajo in utemeljujejo. Pa objave drugih analitikov, preiskovalnih novinarjev in različni dokumentarni filmi. Tudi o bruseljski izdelavi orodij za laboratorijsko in praktično eksperimentiranje z državami in državljani glede finančnega in bančnega sistema: od ciprskega in portugalskega, do irskega in grškega, pa italijanskega, slovenskega … Na tem temelju se nam lahko posveti, za kaj verjetno gre. Četudi z ostankom nedojemljivosti. Kolega filozof to označujeo kot »post-kapitalistični (menedžerski) post-fašizem v dobi nemišljenja.«

Pa je to pomembno za ustavnopravno razpravljanje in za ustavnosodno odločanje?

Kaj je bilo ustavnosodno rečeno?

Premislek o tem, »za kaj gre« pri odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-295/13, gre začeti z ustavnosodnimi dejstvi, zapisanimi v odločbi. Sodišče je odločilo, da zakonska določitev ukrepa izbrisa kvalificiranih obveznic sama po sebi ne pomeni protiustavnega početja. Sodišče je odločalo o ustavnosti posameznih določb v zakonih, ki so privedle do izbrisa. Pojasnilo je, da je ugotavljanje morebitnih kršitev posameznih pravic pobudnikov možno v bodočih in konkretnih sodnih postopkih pred rednimi sodišči.

Sodišču se je »problem« zdel dovolj pravno pomemben in velik, da je »po uradni dolžnosti« presojalo ustavnost zakonskih določb, ki so vmes sicer že nehale veljati, a so nastale škodljive posledice. Sodišče je odločilo, da v tem primeru ni prišlo do protiustavne »retroaktivne veljave« zakona (155. člen Ustave): ker oškodovancem ni bilo treba vračati že prejetega denarja. Sodišče ni prepoznalo kršitve načela pravne države iz 2. člena Ustave: sprejelo je trditve države in BS, da je šlo za “nujni ukrep« zaradi legitimnega cilja – reševanja bank in denarnega sistema. Prepoznalo ni niti posega v zasebno lastnino (33. in 67. člen ustave). In ni ugotovilo splošne kršitve 23. člena Ustave – pravica do pravnega sredstva.

Ugotovilo pa je delno kršitev 23. člena Ustave: ker oškodovancem ni bilo na voljo “učinkovito pravno sredstvo.” Zakon jim je zagotovil le formalno možnost vložitve odškodninskih tožb zoper odločbe BS, ne pa tudi učinkovite vsebinske možnosti: »(1) nedostopnost informacij in podatkov v zvezi z oceno vrednosti sredstev bank in drugih za spor upoštevnih podatkov, ki bi tožnikom sploh omogočili sestavo tožbe in vodenje spora; (2) odsotnost posebnih in prilagojenih postopkovnih pravil, ki bi odtehtala siceršnje strokovno in informacijsko neravnotežje med povprečnim upravičencem iz kvalificiranih obveznosti in Banko Slovenije; (3) odsotnost posebnih hitrih in ekonomičnih postopkov kolektivnega sodnega varstva, ki bi zagotovili kakovostno in poenoteno odločanje v sporih med upravičenci iz kvalificiranih obveznosti ter BS.«

Ali to pomeni, da je bilo sodišče »zadržano« in je ubralo “najlažjo” ustavnosodno pot pri težjem pravnem, a tudi ekonomskem in političnem problemu? Na neki način da – ubralo je »običajno« pot. A to še ne pomeni, da je ta pot nelegitimna, nerazumna, ali drugače sporna. Sodišče ni želelo pravno presojati ukrepa v njegovem ekonomsko-političnem zaledju in presojati iskrenosti finančno-oblastnega ravnanja. Ni zahtevalo in ni želelo presojati argumentov države in BS o tem, da je bil ta ukrep res »nujen« za dosego legitimnega cilja – rešitve bančnega in plačilnega sistema pred grozečim zlomom. A od sodišča tudi ni bilo pričakovati, da bo to storilo. Niti, da bi se ukvarjalo z vprašanjem »bančne luknje«. Če bi to storilo, torej zaslišalo državo in BS glede nujnosti ukrepa izbrisa in obstoja neposredne nevarnosti za zlom finančnega sistema, ne bi samo neposredno in močno poseglo na polje ekonomskega in finančnega upravljanja. Na ta spolzki teren ustavna sodišča tudi sicer ne vstopajo, izjeme pa so sila redke. Če bi sodišče to storilo, bi dokazno breme naložilo državi. Doktrina ustavnosodnega odločanja pa v takih primerih dokazno breme nalaga pobudnikom-oškodovancem.

Sinteza – gre za …

Bistvo odločitve sodišča je v vprašanju zaščite pravice do sodnega varstva. Ta pravica ob tem ukrepu ni bila učinkovito pravno (z zakonom) zaščitena. Predvsem zato, ker oškodovancem sploh niso bile na voljo potrebne informacije, pravila za zaščito njihovega položaja in postopki za takšno zaščito. In zato oškodovanci (izbrisani) tudi niso mogli, do poprave zakona v skladu z odločitvijo sodišča pa tudi ne bodo mogli dokazovati, da izbris ni bil nujen, da zlom finančnega sistema ni neposredno grozil in da bi v stečaju banke dobili več-kot-nič.

Odločitev ustavnega sodišča ob tem jasno sporoča, da zakonsko urejeni izbris kvalificiranih obveznic sam po sebi in v načelu ni protiustavni ukrep. Podobno kot to velja za zakonsko urejanje stečajev. Poenostavljeno: stečaji in bankroti so pač nekaj »normalnega«, v smislu možnega, v tržnem gospodarstvu.

Premišljeval sem o tem, da bi se v tem primeru lahko ustavnosodilo tudi drugače, vsaj nekoliko strožje do države in BS, z zahtevo po dokazih o “nujnosti”, “resnicoljubnosti” in “stvarni utemeljenosti” prav takšnega izbrisnega ukrepa v tistem trenutku in zaradi zatrjevanega cilja. Ali z omembo tega kot zahteve do države v obrazložitvi odločbe. Še posebej glede na uradni odgovor iz Bruslja, da to ni bil od tam zahtevani nujni ukrep, ampak avtonomna odločitev države in BS. Torej glede na oblastno figo v žepu ob prvih uradnih pojasnilih glede razlogov za izbris. Vseeno pa zato, ker tega ni uradno zahteval Bruselj, avtonomni ukrep države in BS ni nedovoljen. Nasprotno, prav zato, ker naj bi bil avtonomen, je bolj legitimen.

In prav zato mora biti njegova sodna presoja strožja. Zato je bistveno, da ta odločitev Ustavnega sodišča pomeni vrnitev na začetek, v izhodišče. Država mora zdaj popraviti zakon tako, da bodo imeli oškodovanci na voljo vse potrebne informacije, pravila in postopke za dokazovanje, da ukrep ni bil nujen, da ni grozila nevarnost zloma finančnega sistema in da bi v stečaju banke dobili več-kot-nič. Ko bo država popravila zakon v skladu z odločbo ustavnega sodišča, bo oškodovancem šele omogočila sprožiti učinkovite postopke za dokazovanje tega – pred sodišči.

Ustavno sodišče ni moglo preskočiti tega procesa le zato, ker obstaja dvom v sposobnost rednih sodišč za soočenje s tem izzivom. In iz tega razloga tudi ne sme preskočiti tega procesa. Končno bo zadeva spet lahko prišla pred Ustavno sodišče. Četudi morda šele čez nekaj let. Pričakujejo se lahko dolgotrajni in dokaj zapleteni sodni postopki. Ustavno sodišče jim je odprlo vrata. Ob tem pa gre poudariti, da bodo oškodovanci lahko odškodninsko tožili državo tako v primeru, da bo zakon ponovno razveljavljen pred Ustavnim sodiščem, kot tudi v primeru, če bodo sodni postopki, ki skoraj zagotovo še sledijo, dolgotrajni.

Iskanje zadeve »resnice«

Tematika iz uvoda (»za kaj res gre?«) vseeno ni nepomembna za kontekst tega primera, niti za ustavnosodno pravotvorje na splošno. Pomembna je prav toliko, kolikor so pomembne vsakokratne zaznave, refleksije, pravilne analize in izmuzljive domneve o resnici in preverljivih ozadjih glede družbenih procesov, delovanja institucij oblasti in dominantnih praks Gospostva (družbo upravljalskih menedžerjev) – na nacionalni in nadnacionalni ravni. To je pomembno za razlikovanje med kritičnim mišljenjem in nemišljenjem, politike od antipolitike, pravom in zlorabo prava, ustavnostjo in golo zakonitostjo, moralo in tehnikami golega administriranja družbe, etiko in sklicevanjem Gosposke na dovoljenost-vsega-kar-ni-izrecno-prepovedano itd. Ni pa to za ustavnosodno odločanje odločilno.

Iskanje ravnovesja med splošnimi svarili, da bi si ustavno sodišče vzelo preveč (politične) moči in razočaranji, da si je v določenem konkretnem primeru ne vzame več, ni enostavno početje. Od ustavnega sodišča na splošno ne gre pričakovati več, kot ta nepogrešljiva institucija lahko stori. In kot sme storiti. Tudi ustavno sodišče ima svoje ustavnopravne omejitve oblasti. In legitimno upošteva tudi »politično modrost« pri odločanju. Treba pa je od njega pričakovati tisto, kar določa nepogrešljivost njegovega sistemskega položaja. Med drugim to pomeni tudi večrazsežnostna zaščita ustavnosti in skrb za vertikalno in horizontalno poustavljanje pravnega reda. Slednje vključuje skrb v obliki prisile izvršilne in zakonodajne veje oblasti, da odloča ustavno (posodnikovanje odločanja) in rednih sodišč, da tudi sama mislijo sodne primere »ustavnosodno.«

Ni gre trditi, da v tem primeru ustavno sodišče tega ni storilo. Ustavnemu sodišču ne gre očitati, da se ni »politično« spopadlo z (domnevno) upravljalsko in bančniško (Gospodarjevo) neetičnostjo in antipolitičnostjo. Z odločitvijo Ustavnega sodišča je ta primer zdaj vrnjen na začetek, ko je vse spet postalo ne le odprto, ampak tudi izpostavljeno večjemu nadzoru sodne veje oblasti, kot v času sprejetja zadevnih zakonov in zbrisa. To je velika priložnost za sodišča. Od nje utegne biti odvisna prihodnost materialne eksistence ljudi.

 

Opomba: Zapis je daljša verzija članka, objavljenega v Dnevnikovem Objektivu.

Več od Dr. Andraž Teršek

Človek brez ponosa je duhovno ohromljen

»Slovenci niso še nikoli bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj...
Beri dalje