Jedla korenje kar z njive …

Foto: Falkenpost via Pixabay.

Pravi Vali, da ji o meni iz preteklosti ostaja taka podoba … Od kdaj, kje? Medla slika odprtega polja, veliko svetlobe, zadovoljstvo, nagajivost, malce uporništva tudi, da kar tako obrišem zemljo s korenčka in zagrizem vanj? Sestra potem pravi, da smo vedno na ta način jedli korenje, naravnost z grede.

Katere spomine delimo, kako se vidimo in kako nas vidijo, ko se po dolgih letih spet najdemo in kakšno rečemo?

Ko sem »tukaj« in nič več samo na hitro, na obisku, ko tedaj ni mogoče vseh pozdraviti … Ampak, kako mi je tedaj sploh uspevalo, ko zdaj na dolge roke načrtujem obiske tu, doma? In me »od zunaj« sprašujejo, tisti, ki so še vedno »v sedlu« in pripravljajo predavanja in popravljajo izpite in se ubadajo z administracijo in poskušajo zraven še kaj prebrati in napisati kakšen »pomemben« članek, ali sem se že ustalila, ali se že počutim doma …

Zanimivo, kako se vse to dogaja: leta in leta gradimo svojo »kariero«, si prizadevamo, da bi bili dobri, boljši, najboljši na svojem področju, predvsem tudi: nečemu KORISTNI. Vsa naša identiteta se vrti okoli tega: »kaj počneš?« — »učim francoščino na univerzi« — »kje?« — »v Alabami …« — »in kje je to?« — in seveda je brezpredmetno razlagati, kako drugače je bilo vsa ta leta poučevati »francoščino« (raje ne začenjam o tem, da sem pravzaprav specialistka za sodobno književnost, da pa takšna predavanja, prav z mojega področja, pridejo na vrsto vsakih nekaj let in še to samo za višjo stopnjo, ko so v razredu »pomešani« dodiplomci in podiplomci … – da smo vsi učili marsikaj, od civilizacije do slovnice do »ustvarjalnega pisanja«, prirejenega za pravo raven). In bili koristni? Morda, vsaj za nekatere, ko smo jim poskušali širiti obzorja in jih prepričevati, da se je koristno in primerno in obetavno (za vse kasnejše načrte in pričakovanja o življenju in delu) ukvarjati s književnostjo in z razmišljanjem o njej … in o drugih kulturah, in o svetu nasploh.

Tako na hitro povem, še posebej, ko se poskušam znajti v vseh labirintih tukajšnjih pravil, napisanih in nenapisanih, ko poskušam razložiti, da sem se »komajda vrnila« in da še ne vem, kako prav postopati … In sprašujejo, zakaj sem zdaj »nazaj« in kaj mislim početi.

Panorama Bryant-Denny štadiona, University of Alabama (foto: Exothermic via Wikimedia).

In jim pravim, da tam v Alabami, rasistični, desničarski, nogometno osredotočeni (vse se vrti okoli tega, ali bo »naša« ekipa, »Rdeča plima«, zmagala, še naprej in naprej zmagovala, da bodo potem vsi zadovoljni in ne bo nihče depresiven in bo denar še naprej pritekal na univerzo in v mesto in bodo navijači še naprej vsi enako oblečeni ob sobotah množično rinili proti mastodontskemu stadionu), da mi tam res ni bilo ostati. Do tega, da bi si kje drugje na severni celini na novo ustvarjala svoje življenjsko okolje, mi zagotovo ni bilo. Povem tudi, pa ne vsem, da sem »ušla« ne samo pred grožnjo tornadov in orkanov, tudi družbenih, političnih, ampak predvsem tudi zato, ker upokojitev, za katero se enkrat le odločiš, pomeni, da nisi »nič več« — nisi več »redna profesorica«, od katere so drugi odvisni, za katere je treba skrbeti – ko to sploh ni več pomembno, ko ta identiteta odpade in se je treba čisto drugače orientirati v stikih z drugimi – se povezati na čisto drugi ravni … In kje bi ti stiki nato bili bolj avtentični, če je to mogoče?

Pri tem, da vse dosedanje naenkrat »odpade«, vsekakor še vedno nosim s seboj vse nakopičene izkušnje, ki bi jih počasi veljalo kanalizirati – spet v kaj koristnega … In iščem pri sebi in v vsem, s čimer se ukvarjam, namige, napotke, za »pravo« smer v teh letih, ki še ostanejo – ko se končno ne bo več treba dokazovati, vsaj ne na isti način, ko se ne bo vse vrtelo okoli skrbi za boljše uspehe študentov, za pravočasno urejanje vsega, kar tovrstni »poklici« nosijo s seboj (če smo res poklicani, če se res počutimo »poklicane«) …

V kaj se zdaj vračaš, je vprašala Vali, v katero plast tukajšnjega okolja, dogajanj? V duhovne, intelektualne vode? Zakaj pa ne, seveda … Ali raje k tisti radosti sredi polja, v soncu, v stiku z zemljo, ko dejansko ni pomembno, »kaj« smo in od kod prihajamo in zakaj …

Več od Dr. Metka Zupančič

Jedla korenje kar z njive …

Pravi Vali, da ji o meni iz preteklosti ostaja taka podoba …...
Beri dalje