Evropa ali pa vsaj njen najbolj razviti del postaja in je za begunce iz Afrike in bližnjega vzhoda že pravi »Novi svet«. Kako je mogoče, da ljudje množično silijo na območje, ki mu kritični Evropejci očitajo/mo vse mogoče? Mar ti ljudje ne vedo, da ta Evropa in EU še daleč nista popolni? Najbrž so (pre)slabo seznanjeni in gojijo lažno upanje, si lahko mislijo nekateri. Kaj pa, če je kaj narobe z našimi posplošenimi predstavami o tem »našem« kontinentu? Smo realni pri svojem slikanju celine, ko kritiziramo in zganjamo cinizem, kot to zna vedno znova kak evroskeptik, ki vedno opozarja in kritizira, ko ga vprašaš za rešitev, pa pravi, receptov nima, ker ni ne politik in ne manager.
Potrebujemo voditelje, ki nas bodo tudi v času begunske krize vodili, ne pa le opozarjali in se spogledovali z javnim mnenjem, namesto, da bi ga ustvarjali in spremenili.
Ta hip imajo voditelji priložnost, da strah in skrb ljudi, ko gre za begunce, odrinejo in spremenijo v drugačen in pozitiven odnos, ki prinaša tudi spoznanja in razvojni potencial. Potrebujemo domišljeno in ambiciozno emigrantsko politiko. Slovenija ni in ne sme biti nobena izjema.
TAM, OD KODER BEŽIJO, NI PERSPEKTIVE
Podobe trpljenja beguncev, ki se z vlaki, tovornjaki, hladilniki ali peš trumoma podajajo čez meje in novo postavljene žičnate ograje držav EU in JV Evrope, so že nekaj časa (lahko) pred očmi ogromne večine ljudi tu in drugod po Evropi in po svetu. Nesrečni ljudje iščejo nadomestni prostor pod soncem zase, za svoje najbližje, za najdražje. Tvegajo in se izpostavljajo, tudi umirajo na poti, a razlogi za pobeg in odhod v neznano so močnejši od vseh nevarnosti, ki prežijo nanje.
Tam, od koder bežijo, ni ne miru, ne perspektive, ne upanja na bolje. Tam preži tudi smrt, obglavljenje, posilstva in še številna druga grozodejstva.
EU je v tem trenutku najboljše, kar je na voljo kjerkoli v svetu. Multikulturna, multikonfesionalna, multinacionalna in strpna Evropa postaja ideal in sanje nesrečnežev. Ni pa nujno, da to dogajanje v zvezi begunci zaznavajo vsi med nami. Premnogi teh novic nalašč ne vidijo, se jim izogibajo, jih preskočijo, raje kar zamenjajo TV program ali pa vest nalašč »spregledajo« ali »preslišijo«. Marsikje, tudi pri nas, v podobah teh nesrečnikov nekateri vidijo le trume ljudi, ki jih/nas ogrožajo, izkoriščajo, zajedajo … Kdor le hoče, lahko hitro zazna primerjave z usodo Judov v Hitlerjevem Rajhu ali pa podobe ljudi, ki so bežale iz totalitarnega vzhoda v časih stalinizma ali pa državljanov Grčije, ki so morali bežati drugam po dolgoletni državljanski vojni. Še najbolj svež bi moral biti spomin na begunce iz časov vojn na ozemljih nekdanje Jugoslavije, še zlasti iz BiH. Primerjava trpljenja in bridke usode, ki jih čaka, če ostanejo doma, z najbolj temnimi podobami povojne Jugoslavije lahko pomaga odpreti oči.
EVROPA IMA PRILOŽNOST, DA POPRAVI SVOJO DEMOGRAFSKO SLIKO
A tisto, kar mene vznemirja pri vsem tem, pa ni le humanizem, človečnost, solidarnost in nujnost, da jim Evropa pomaga. Mene radosti misel in upanje, da ima Evropa po dolgem času znova priložnost, da popravi svoje demografske projekcije in se iz celine staranja in smrti spremeni v kontinent, ki se mu prebivalstvo vsaj ne bi več zmanjševalo, če že raste ne več. Nekatere, zlasti skandinavske države so pred dvajsetimi leti na široko odprle vrata neštevilnim beguncem iz držav naslednic Jugoslavije. Nihče ni znal govoriti ne švedsko, ne norveško, a so se vsi naučili jezika večine in se integrirali. V času le nekaj let so z azilanti tudi močno popravile sliko demografskega stanja in zmanjšali posledice staranja med svojim prebivalstvom.
Četudi bi Evropa sprejela milijone teh ljudi, je to vendarle za nas le kaplja v morje. Povsem obvladljiva kaplja!
A tudi kaplja lahko prinese upanje, nam odpre oči in znova prinese boljšo voljo in novo energijo. Evropa mora bolj učinkovito reševati tudi svoj zelo pereč in grozeč demografski problem, če hoče poskrbeti za prihodnost prihodnjih evropskih rodov. Tudi Slovenija je del Evrope, EU, NATO … Evropa, to smo mi! EU, to smo samo mi in nihče drug! V luči teh spoznanj, ki jih med našimi državljani še dolgo ne bo dovolj, bi morali iskati tudi priložnosti za nas, za Slovenijo, za našo demografijo in za naše gospodarstvo. Mi zamujamo z dojemanjem realnosti in sprememb, zato nas nekateri narodi in njihove države prehitevajo.
Iz multikulturne Sirije pred grozotami vojne in etničnega čiščenja beži srednji sloj, izobražen in ambiciozen, sposoben učenja, adaptacije in integracije, podjeten in zagledan v prihodnost, željan uspeha in blagostanja zase, za svoje družine, svoje nove države. Kar je dobro za begunce, za njihovo prihodnost, bi moralo biti dobro tudi za Evropo, za EU, za Slovenijo …
Nekateri kontinenti, države in »svetovi« so bili desetletja in stoletja upanje in so zato postali cilj nesrečnikov, ki so bežali in so morali bežati zaradi bede, vojn, brezupa, osebnih bankrotov ali preprostega dejstva, da doma za vse ni bilo kruha. Zaradi takih revežev in nesrečnikov so zrasle uspešne Amerika, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija. Gre za države blagostanja, ki še danes vsako leto nujno potrebujejo nove in nove priseljence. Res se v ZDA povečuje delež špansko in kitajsko govorečega prebivalstva, a »talilni lonec« še vedno učinkovito deluje. Ljudje puščajo preteklost za seboj in po pobegu v »novi svet« sanjajo in (za)živijo ta novi in drugačen, predvsem pa boljši svet. Da bi Evropa znova le postala »novi svet« za nove milijone ljudi.
SE BOJIMO LASTNE SENCE?
Ne bojmo se lastne sence, zadržimo vsaj del teh ljudi tudi pri nas. Krka, Novartis, Gorenje, Iskratel, gradbinci … bi z njimi lahko dopolnili svoje načrte širjenja in prodaje. Ne odpirajo se novi trgi in nove priložnosti le v Iranu, tudi Iraški Kurdistan in nekoč tudi Sirija bi bili lahko in bodo nove priložnosti za najbolj daljnovidne in podjetne med nami. Pa saj je to dobro tudi za vse nas, mar ne? Tako, kot je potreben pogum za osvajanje novih trgov, je potreben pogum tudi pri sprejemanju in integriranju beguncev. Prihod novih ljudi je potrebno videti in zgrabiti kot priložnost za njih, za nas, za svet.
Temeljno vprašanje pa ostaja nam. Je Slovenija po desetih letih uresničenih evro-atlantskih povezav opravila miselni preskok, se zaveda sama sebe in svojega položaja? Če se zaveda, bi se morala tudi bolj odpreti in postati tudi sama vsaj del tistega »Novega sveta«, v katerega romajo nesrečniki, ki morajo pustiti svojo preteklost in dosedanjo domovino za seboj. Pravico imajo Sanjati svoj novi svet in Slovenija sme biti konkretizacija njihovih upanj, koprnenj in sanj. Sanje lahko postanejo tudi resničnost, če se le potrudimo.
Avtor: Jelko Kacin, eden najprepoznavnejših slovenskih politikov, nekdanji evropski parlamentarec (2004-2014), minister za obrambo (1994-1997) in minister za informiranje v prvi slovenski vladi. Na Twitterju ga najdete pod @JelkoKacin.