Kar nekaj časa je minilo, kar sem poslala vzorec sline v obdelavo projekta Genographic, ki ga je leta 2005 v okviru National Geographic Society začel dr. Spencer Wells in ga sedaj vodi antropolog dr. Miguel Vilar. V projektu skupina svetovno znanih znanstvenikov z najsodobnejšo genetsko in računalniško tehnologijo analizira primerke DNK, ki jih dobivajo z vsega sveta. Ideja projekta je odkriti pojavljanje zgodovinskih vzorcev v DNK, ki bi nas popeljali po vseh največjih selitvenih poteh človeštva — prav do njegovega izvora. Bila sem 963.970-ti posameznik oz. posameznica iz več kot 140 držav, ki se je projektu pridružila.
In končno. Po odtipkanju gesla se na računalniškem zaslonu odpre obvestilo; vaši podatki so obdelani in če odtipkate prejeto kodo, lahko vidite rezultate. In tako sem vstopila na neverjetno stotisočletno popotovanje mojih prednikov. Končni zbirni rezultat kaže moje lokalne prednike med 500 do 10.000 leti nazaj.
Hm, številke, prikazane na ekranu, so vseeno malo presenetljive: 75 % Vzhodna Evropa, 13 % Skandinavija, 9 % Bližnji Vzhod, 2 % judovska diaspora, 1 % Neandertalka.
Le malo sline na vatirani palčki in življenje se postavi v povsem novo dimenzijo, razburljivo in po tehtnem premisleku tudi logično.
KAKO POTEKA ANALIZA VZORCA?
Genetiki so odkrili, da lahko iz posameznikove DNK razvozlajo zgodovinske in predzgodovinske dogodke njegovih prednikov. S proučevanjem majhnih sprememb v posameznikovi DNK lahko ocenijo, kje in kdaj se je določen dogodek zgodil. Te majhne spremembe v DNK so mutacije. Praviloma redke so se v skoraj vseh primerih zgodile v preteklosti. To pomeni, da sta dva človeka, ki imata enako mutacijo, to podedovala od skupnega prednika.
V projektu Genographic tvojo osebno zgodbo gradijo s štetjem teh redkih mutacij, ki služijo kot genski označevalci. Te označevalce nato primerjajo s tisoči drugih v vzorcih drugih ljudi. Iskanje takih genskih označevalcev v DNK pa je kot iskanje igle v senu. Da je to iskanje lažje in smiselno, so v analizo vključili le dva koščka DNK, ki prehajata med generacijami skoraj nespremenjena – to sta mitohondrijska DNK, ki se prenaša po materini liniji z mame na hčerko, in DNK kromosoma Y, ki se prenaša po očetovski liniji z očeta na sina – dva dela DNK, ki se dedujeta neposredno brez mešanja od prednikov v vsaki generaciji. Na njih so odkrili 750.000 majhnih sprememb, ki jih v analizi uporabljajo kot genske označevalce za sledenje človeškemu rodu. Ko znanstveniki odkrijejo katerega od takih označevalcev, poskušajo ugotoviti, kdaj in kje na planetu se je prvič pojavil. Vsak genski označevalec je v bistvu začetek nove veje na družinskem drevesu človeške vrste. Če takim vejam sledimo, si lahko ustvarimo sliko, kako so se majhne skupine naše vrste pred 10.000 let v Afriki razdelile in se razširile po vsem svetu.
Če bi lahko odpotovali 180.000 let v zgodovino, bi vseh 7,7 milijard ljudi na planetu imelo enega samega skupnega materinskega prednika – mitohondrijsko Evo in ustreznega moškega Adama s kromosomom Y.
Pri iskanju prednikov poleg analize genskih označevalcev znanstveniki projekta uporabljajo tudi izsledke populacijske genetike, s katerimi lahko izsledke postavijo ne le v časovni temveč tudi krajevni kontekst. Preprosto povedano, populacije, ki v določenem časovnem obdobju živijo na istem kraju bodo imele več skupnih sprememb v DNK kot tiste, ki živijo na različnih delih sveta, saj je verjetnost, da je prebivalec antične Emone imel otroka s hčerko drugega emonskega meščana večja, kot je verjetnost, da bi ga imel s hčerko gladiatorja v Sirakuzi na Siciliji. Znanstveniki so na osnovi podobnih sprememb v DNK odkrili že stotine genskih skupin ali t.i. haploskupin. S proučevanjem spreminjanja genskih označevalcev v času, lahko danes sledimo migracijskim vzorcem različnih populacij iz različnih haploskupin. Moje rezultate so v projektu primerjali z rezultati 60 geografskih in etničnih populacij in izračunali, katerima dvema populacijama sem na osnovi genskih označevalcev najbolj podobna.
ODHOD IZ DOMAČE VZHODNE AFRIKE
Ker seveda nimam kromosoma Y, so dobljeni rezultati analiza moje mitohondrijske DNK. V analizi so sledili genskemu označevalcu od mojega najstarejšega prednika po materini liniji do danes.
Skupna prednica vseh današnjih žensk, vključno s tistimi po moji materini liniji, se je rodila v Vzhodni Afriki. Ta »mitohondrijska Eva« tako predstavlja korenine našega človeškega drevesa. A pri eni od posameznic v Vzhodni Afriki je prišlo do mutacije v mitohondrijski DNK, ki se je prenesla na otroke. Otroci so bili uspešni in so pred približno 67.000 leti dokončno oblikovali novo vejo na drevesu življenja, tako imenovano linijo L3. Ti so tudi moji prvi predniki, ki so zapustili Afriko in se odpravili v različnih smereh. Tisti, ki so začetniki haploskupin M in N, so v resnici naselili ostanek sveta.
Na osnovi rezultatov različnih ved lahko sklepamo, zakaj so sploh zapustili Afriko. Zdi se, da je bil pomemben razlog odhoda sprememba podnebja — afriška ledena doba. To je bolj kot mraz zaznamovala suša. Ko se je pred približno 50.000 leti led v Evropi začel topiti, so deli prej negostoljubne Sahare postali toplejši in predvsem bolj vlažni. Puščava se je spremenila v savano in živali, ki so jih moji predniki lovili, so se začele premikati proti novim zelenim območjem. Moji predniki so verjetno sledili temu toplemu vremenu in čredam živali na sever skozi na novo odprta saharska vrata.
NAJPREJ NA SEVER IN VZHOD
Moja naslednja prednica izhaja iz haploskupine N. Verjetno je s člani svoje skupine živela ob Nilu, ki jim je nudil veliko vode in hrane. Na Bližnjem Vzhodu so živeli nekaj tisoč let in od tam začeli osvajati še neraziskana območja med sledenjem selitvam živalim čez širne stepe in preko Kavkaza. Danes njihove potomce najdemo v jugovzhodni Evropi in na Balkanu.
Tukaj pa se zgodba zaplete, saj vzorci v moji DNK kažejo še na eno haploskupino, ki se je v istem času premikala v isti smeri — skupino R. Zdi se, kot da je tapiserija genskih linij tukaj zavozlana in znanstveniki se še trudijo, da ta vozel razrešijo.
PA NA ZAHOD IN NA GORIŠKO
V časovnem obdobju pred približno 35.000 leti rezultati analize moje DNK kažejo na haploskupino J. Ta se pojavlja na zelo širokem območju od meje med Indijo in Pakistanom, južno do Arabskega polotoka in je splošno prisotna v vzhodni in severni Evropi. Na splošno velja, da je haploskupina J eden glavnih pokazateljev neolitskih širitev. Kakorkoli, moja haploskupina je bolj raznolika na Bližnjem vzhodu kot v Evropi, kar nakazuje, da je bil časovno bližnji skupni prednik doma na tem območju verjetno na obalnem območju današnjega Libanona.
Ženske iz podhaploskupine J1c so v času zadnje ledene dobe v Evropi preživele v bolj južnih zatočiščih in še danes je pojavljanje te podhaploskupine blizu naših ledenodobnih domov. Podhaploskupina J1c pa je tudi najpogostejša oblika mitohondrijske DNK haploskupine J, saj predstavlja več kot tri četrtine vseh linij J.
Rezultati slovenske populacijske raziskave nakazujejo, da pri haploskupini J1c zasledimo statistično pomembno neenakomerno geografsko razporeditev od severozahoda, kjer je pojavljanje te skupine nizko, do zahoda in jugovzhoda, kjer ima skoraj četrtina populacije haploskupino J1c. To je izjemno velika frekvenca pojavljanja tudi v evropskem prostoru. Pri tem še posebej izstopa Goriška regija. Ta ugotovitev je kot balzam za mojo dušo, saj me je to 180.000 letno potovanje mojih ženskih prednic pripeljalo v naši družini zelo drago Vipavsko dolino in čudovito starodavno naselje Goče , rojstni kraj moje babice. Goče so v goriških urbarjih prvič omenjene leta 1376, kar je kar častitljiva starost za tako majhen kraj s komaj 200 prebivalci. Morda pa bodo projekti, kot je Genographic, to starost iz urbarjev premaknili še za nekaj tisoč let v preteklost.
Po koncu ledene dobe pred približno 10.000 leti so se ženske iz linije J1c1 v podhaploskupini J1c razpršile po Evropi, verjetno po sredozemski obalni poti. Čeprav je kasneje prišlo do tekmovanja z drugimi skupinami migrantov in zmanjšanja števila posameznikov v tej liniji, naj bi bile te ženske med prvimi naseljenci neolitske Evrope. Mojo končno podhaploskupino J1c1b1a ima 0,1 % tistih, ki so do sedaj vključeni v projekt Genographic.
IN ZAKAJ SEM TUDI 1,1 % NEANDERTALKA?
Ko so moje praprababice s svojimi družinami prišle iz Afrike pred približno 70.000 leti, so se v Evropi srečale s še vsaj dvema vrstama hominidov – Neandertalci in Denisovanci. Očitno so jim bili vsaj nekateri Neandertalci všeč in ti so vnesli nekaj svojih genov v genski nabor sodobnega človeka.
Prav vsi ljudje, ki danes živijo izven Afrike, vsebujejo vsaj nekaj neandertalskih genov, običajno okrog 2 %.
Brez teh genov, ali le z majhnim deležem, so le prebivalci podsaharske Afrike, saj se nikoli niso podali na veliko migracijsko pot. Odkritje neandertalskih genov v našem genomu pa morda tudi pomaga razložiti eno od največjih skrivnosti sodobne antropologije – zakaj so pred 30.000 leti, približno takrat, ko so moje praprababice prišle v Evropo, Neandertalci izumrli. Starejše razlage pravijo, da je sodobni Homo sapiens izpodrinil ali celo pobil populacije Neandertalcev.
Novejši genetski dokazi pa ponujajo novo teorijo: naši predniki niso hoteli vojne, le ljubezen s svojimi evropskimi bratranci in sestričnami. Po tej teoriji so Neandertalci izumrli, ker so se enostavno zlili z mnogo številčnejšo človeško populacijo.
Čeprav so Neandertalci in Denisovanci izumrli, jim dolgujemo veliko zahvalo. Leta 2011 so raziskovalci z Univerze Stanford ugotovili, da mi vsi nosimo prastare variante genov imunskega sistema, ki so vključeni v uničenje patogenih organizmov. Pojavili so se šele, ko smo zapustili Afriko. In njihova hipoteza je, da ti geni prihajajo prav od predstavnikov drugih vrst hominidov.
KDO BO TEBE PRA-SLOVAN PLAVATI UČIL?
Znanstveniki so do sedaj določili v genetskem smislu tipične posameznike iz različnih delov sveta in jih definirali kot »referenčne populacije«. Vsi, ki sodelujemo v projektu, smo tako na osnovi genetske podobnosti uvrščeni v dve taki referenčni skupini. Mešanje človeških populacij v času pomeni, da lahko take referenčne populacije predstavljajo le najboljši približek dejanskega stanja.
Celotna analiza moje mitohondrijske DNK kaže, da sem najbliže ruski referenčni populaciji. Ta izvira iz step od Donave do Črnega morja, severno do Baltika in vzhodno do Volge in Urala v Rusiji. Moji predniki, ki so na območje migrirali in tu živeli pred tisoči let, so se najverjetneje preživljali z lovom in nabiralništvom in so se počasi naučili kmetovati od migrantov z območja Rodovitnega polmeseca na Bližnjem vzhodu v zadnjih 10.000 letih. Skandinavska komponenta v mojem genomu je povezana s severnimi območji Evrope. Ta so bila naseljena najkasneje, saj so bila prekrita z ledeniki tisoče let dlje kakor območja na jugu. Moji predzgodovinski skandinavski predniki so se najverjetneje preživljali z lovom, ribištvom in nabiralništvom. Ta genetska komponenta mojih prednikov je vidna v današnjih Norvežanih, Islandcih, Švedih in Dancih, a se prav tako pojavlja pri prebivalcih Britanije in kontinentalne Evrope.
Današnji predstavniki vzhodnoevropskih populacij imamo povezave tako z zgodnjimi Evropejci in kasnejšimi migranti z Bližnjega vzhoda. Azijska komponenta odraža mešanje z izvornimi Sibirskimi populacijami in z ljudstvom Sami, z daljnega severa Rusije in Skandinavije. Odstotek judovskih genov v mojem genomu je povezan z eksodusom Judov z Bližnjega vzhoda na različna območja Evrope, kjer so prišli v stik z mojimi predniki.
MIGRANTSTVO JE ZAPISANO V NAŠIH GENIH
Rezultati analize mojega vzorca DNK so vsekakor zanimivi, a tudi poučni. Ali je kraj, kjer živim, moja domovina ali sem tu migrantka, ki je vdrla na to ozemlje natančno od tam, od koder prihajajo v Evropo novodobni migranti. In naslednje vprašanje – ali je pravica do migracij danes večja, manjša, enaka, kot je bila pred nekaj tisoč leti?
Primerjava poti mojih praprababic in današnjih migrantov pokaže, da se razlogi za pot niso spremenili – migranti še vedno zapuščajo svoje domove, ker iščejo prijaznejše podnebje, hrano, boljše življenje. V resnici ne vemo, kakšne težave so imeli na svoji poti moji predniki. Nekaj pa je gotovo – njihova pot ni bila omejena z birokratskimi in tehničnimi ovirami, saj so te izum novih časov.