Josip Šimunić in žalostno stanje javne debate o svobodi izražanja

Evropsko sodišče za človekove pravice (foto: CherryX - Own work, CC BY-SA 3.0, https://en.wikipedia.org/w/index.php?curid=38007603)

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je konec januarja odločilo v zadevi Šimunić proti Hrvaška, s katero je še enkrat več dokazalo preživelost ekstremnih liberalnih razlag svobode izražanja v evropskem pravnem prostoru. Dejstva spora so javnosti znana. Josip Šimunić je po zmagi hrvaške nogometne reprezentance nad Islandijo pred polnim stadionom Maksimir v Zagrebu v roko vzel mikrofon in štirikrat zavpil ‘Za dom’, na kar mu je občinstvo odgovorilo s ‘spremni’.

‘Za dom spremni’ je ustaški pozdrav, ki se je v Nezavisni Državi Hrvatski (NDH) uporabljal kot uradni pozdrav, enako, kot se je ‘Heil Hitler‘ istočasno uporabljal v Tretjem rajhu.

Zaradi tega incidenta je bil Šimunić na Hrvaškem spoznan krivega za prekršek, ki je v hrvaški nacionalni zakonodaji opredeljen kot ‘pjevanje pjesama ili dobacivanje poruka čiji sadržaj iskazuje ili potiče mržnju ili nasilje na temelju rasne, nacionalne, regionalne ili vjerske pripadnosti’, in kaznovan z globo okoli 3300€. Ker je bil v izpodbijanju te kazni pred hrvaškimi sodišči neuspešen, se je v maniri ‘gremo do konca, če treba do Strasbourga’ obrnil na ESČP. Zatrjeval je kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah, med drugim tudi 10. člena, ki zagotavlja svobodo izražanja. Kazen 3300€ naj bi po mnenju Šimunića prekomerno posegla v njegovo pravico do svobode izražanja.

ESČP za njegove argumente ni imelo posluha. Strinjalo se je z oceno hrvaških sodišč, da je pozdrav ‘Za dom spremni’ ‘simbol rasistične ideologije, zaničevanja drugih ljudi na osnovi njihovega verskega ali etničnega porekla in omalovaževanja žrtev zločinov proti človečnosti.’ Da naj bi Hrvaška s tem, ko je Šimunića kaznovala z denarno kaznijo, kršila njegovo pravico do svobode izražanja, je označilo za ‘očitno neutemeljeno’. S pritožbo Šimunića ni odpravilo s sodbo (judgment), ampak z odločitvijo (decision). Prevedeno iz pravnega jezika to pomeni, da je ESČP menilo, da je stališče Šimunića, da mu je bila kršena pravica do svoboda izražanja, tako očitno napačno, da si ne zasluži resne obravnave. Besedna zveza ‘očitno neutemeljeno’ v pogovornem jeziku pomeni, da se že na prvi pogled, lahko bi rekli že iz letala, vidi, da argument Šimunića ne drži vode in da gre za pravni nesmisel. Pomeni, da je več kot očitno, da nihče nima pravice, da pred polnim stadionom vpije ustaške pozdrave.

Odločitev v zadevi Šimunić, čeprav poznavalcem sodne prakse ESČP pričakovana, je didaktično koristna. Dejstva in družbeni kontekst primera so vsem v našem geografskem in kulturnem prostoru blizu, znana in nadvse preprosta. Zato je primer uporaben za približevanje pravnih standardov svobode izražanja takšni in drugačni laični javnosti. Odločitev je prišla v času, ko je javni diskurz v Sloveniji glede svobode izražanja in sovražnega govora še posebej razgret. Ironično, pogosto tudi sovražen. V takšnem ozračju je neizogibno, da se v izmenjavah mnenj pojavlja ogromno šuma, ki ne pripomore h konstruktivni debati, posamezniku in javnosti nasploh pa onemogoča, da pride do kvalitetnih informacij o tej problematiki.

JAVNI DISKURZ JE VEDNO BOLJ MOTEN IZ KOPICE RAZLOGOV

Prvič, javna debata o svobodi izražanja je pogosto žrtev klasičnega ‘is-ought’ ali ‘sein-sollen’ problema. Govorci, pisci in nastopači ne razlikujejo med debato o tem, kaj svoboda izražanja in sovražni govor dejansko sta, in med debato o tem, kaj bi morala biti. Na eni strani gre pri diskurzu o tem, kaj ta dva pojma sta – kaj je svoboda izražanja in kaj je sovražni govor – za pravno in strokovno debato.

Vprašanje, kdaj sme država omejiti svobodo izražanja je pravno in strokovno na enak način, kot je strokovno vprašanje, kdaj globalna fiduciarna cesija v zavarovanje predstavlja kršitev prepovedi lex commisoria. Zgolj dejstvo, da je besedna zveza ‘omejitev svobode izražanja’ v pogovornem jeziku bolj razumljiva kot ‘globalna fiduciarna cesija’ in ‘lex commisoria‘ ne pomeni, da je njen pravni pomen bolj preprost, ali pa, da je stvar javnega mnenja in ne pravnega razlogovanja. Takšna strokovna vprašanja je potrebno razlikovati od druge strani ‘is-ought/sein-sollen’ dualnosti, pri kateri gre za povsem drug diskurz o tem, kaj bi sovražni govor in svoboda izražanja morala biti. Pri tem ne gre več za strokovno debato, ampak gre za vprašanje (politične) moralnosti, na katerega mora vsaka družba najti svoje lastne odgovore skozi čim širšo odprto javno razpravo. Vendar je ključno, da pri razpravi ločimo med ‘is-ought/sein-sollen’ ter tako ne razpravljamo o jabolkah in hruškah, ampak konstruktivno prispevamo k ustvarjanju družbe, v kateri želimo živeti.

Zaradi nerazlikovanja med tema vsebinsko različnima diskusijama se strokovna debata o tem, kakšni standardi svobode izražanja dejansko so, vse bolj pogosto odvija tudi v javnosti, vanjo pa so vpleteni strokovni in nestrokovni razpravljalci. Naj tu ne bom razumljen nápak – strokovna razprava ne sme biti omejena le na strokovne kroge, ampak se mora dogajati tudi v javnosti. Ampak v javni sferi lahko strokovna razprava pride zgolj do neke točke – javnost pač ni in ne more biti arbiter strokovne pravilnosti. Različni komentatorji, tako laični kot tudi strokovni, lahko v nedogled ponavljajo svoja zmotna razumevanja sodne prakse ESČP, pa to dejstva, kakšna ta sodna praksa dejansko je, ne bo spremenilo. Bo pa spremenilo, na slabše, naravo javnega diskurza o tej problematiki, ki bo vedno bolj zmedena in zavajujoča.

Še največjo krivdo za motnost in občasne od resničnosti odmaknjene debate pa nosijo tisti, ki bi morali vedeti bolje.

To so strokovni komentatorji, pravniki, bodisi iz odvetniških vrst, bodisi iz akademskih voda, ki v javni diskurz vnašajo strokovno napačna stališča, ki v akademskih krogih ne bi prenesla resne kritike, v očeh javnosti pa jih legitimizirajo lepo zveneči strokovni in akademski nazivi. Širša pravna stroka ima do javnosti dolžnost, da do nje nastopa s svojo najboljšo in skrbno strokovno presojo ter da vztraja pri izpostavljanju takšnih zmot. Primeri, kot je Šimunić, so pri opozarjanju na zmotna razumevanja standardov svobode izražanja tako zelo uporaben didaktičen pripomoček.