Junaki našega časa?

(foto: Joshua Earle)

Pod naslovom se ne skriva literarni junak iz romana Underground ali Junak našega časa, pisatelja Makanina, niti iz dela Junak našega časa, pisatelja Lermontova. Z njim tudi ne mislim na radijsko oddajo Junaki našega časa, ki je v izobraževalnem programu RTV Slovenija predstavljena na naslednji način: »Ko premišljujemo o današnjem času, ne moremo mimo dediščine, ki so nam jo zapustili veliki duhovi, velike osebnosti z vseh področij življenja. Šele ko spoznamo njihovo delo, njihov trud in prispevek, ki so ga dali človeštvu, lažje razumemo sebe in svoj položaj danes. Junaki našega časa, 20. stoletja, so tiste osebnosti, ki jih poznamo skoraj vsi, saj so zaznamovali svoje sodobnike in njihove potomce, toda mnogokrat ne poznamo ozadja njihovega dela in prizadevanj po izboljšanju sveta. Novo serijo oddaj, ki bo namenjena pregledu ključnih osebnosti 20. stol., od umetnikov in politikov do znanstvenikov in glasbenikov, smo naslovili z aluzijo na Lermontova, Junaki našega časa. Ta je po vzoru romantične tradicije gradil na individualnosti, še več, glavni lik tega romana Pečorin, predstavlja netipičnost, drugačnost in borbenost

(foto: Joshua Earle)
(foto: Joshua Earle)

Ne mislim na te »junake našega časa«. Mislim na javno označene junake in njim pripisana junaštva, ki to niso. Mislim na označbe »junak« ali »junaštvo«, s katerimi predvsem mediji označujejo posameznike ali izpostavljene skupine ljudi, ki sicer počnejo določene stvari prav zato, da bi bil nekdo nekje pripravljen njihova početja označiti z besedami o junaštvu. Predvsem pa, da bi jim mediji tu, zdaj, pogosto in čim bolj glasno pripisali, priznali ali etiketirano ovekovečili status družbenih junakov, status aktivne udeležbe pri družbeno pomembnem junaštvu, status družbeno politično angažiranega in socialno požrtvovalnega herojstva.

Zatorej mislim na intelektualno žaljivo javno uporabo besed »junak« in »junaštvo«, na medijsko zlorabo teh besed. Mislim na preštevilno javnost, ki je pripravljena izrekati ti besedi ob prostočasnih poigravanjih posameznikov, ki neskromno ciljajo na oznako »junaka«. Zatorej ne mislim na velike osebnosti, suverene predstavnike umnosti, vzornike moralnega razvoja, imetnike zavidljivih veščin, ki so plod prizadevnega fizičnega, intelektualnega ali duhovnega dela.

Mislim na ljudi, ki se včasih nekam odpeljejo s kolesom, ki kam stečejo, ki se nekje sprehodijo, zaplavajo. Nanje mislim, ki to počnejo zaradi nečesa drugega in ne zaradi tistega, kar javno povedo, da naj bi bil razlog njihovemu »garaškem početju za druge«.

Za kaj gre? Zdi se, da gre tudi ali predvsem za posebno obliko sodobne in množične izroditve posameznikovega moralnega samorazumevanja. In za javno manifestacijo notranje praznine sodobnega človeka. Verjamem, da gre tudi za pomemben segment socialne inteligence. In da imajo pri tem pomembno vlogo čustva. Narcisizem?  

»Narcisiste vodi le eno: sanje o slavi. Narcisiste rutina dolgočasi, v najboljši luči se pokažejo pred velikim izzivom.« Najbolje delujejo ob »tekmovalni napetosti« in ob zagotovitvi »blišča«. Nezdravi narcisisti »hrepenijo po občudovanju …, po nagradah in slavi … Nezdravemu narcisistu po navadi primanjkuje občutka lastne vrednosti, zato je negotov … Iščejo čustveno nadomestilo v obliki nenehne in obilne hvale …« Občutek, da je »cenjen

Medijsko prikazovanje, podpiranje in razpihovanje narcisizma lahko vodi v »izrojeni skupinski narcisizem«, ki nima ničesar opraviti z resnico, družbeno empatijo in socialno odgovornostjo, še manj z žrtvovanjem za druge, četudi gre za teme, ki so po svoji vsebini ali značaju socialne.[i]

Znano mi je okolje, kjer si rekreativni športniki dnevno želijo dati svojim rekreativnim vadbam nesorazmerno velik pomen. Nekateri svoje manjvrednostne komplekse in travme izražajo tudi v odnosu do svojih otrok. Pri njihovem vključevanju v športne aktivnosti znajo biti odrasli ljudje odbijajoče nasilni. To je pot, ki lahko v otroku zaneti odpor do športa.

Nekateri imajo nezaustavljivo željo, da bi vsakdanjim običajnostim dodali priznanja večjega pomena in s tem v zvezi javno prepoznavnost, ovito v leporečje o dobrodelnem smotru hobija, zasebnega življenja, avtoterapije, sproščanja, iskanja poti do samozavesti.

cycling
(foto: skeeze via Pixabay)

Zdi se jim, da je treba javnost prepričati, da igraš tenis, voziš kolo, tečeš … na točno določen dan ali teden za druge ljudi, da opravljaš »junaško žrtvovanje za dober namen«. In v takšnih hotenjih, na primer, željo biti evropski prvak v tenisu nadomestiš na primer z enim tednom igranja tenisa v 21-ih različnih slovenskih teniških klubih, podčrtano s sloganom »za izbrisane« in s pozivom k »donaciji 2 evra za izbrisane z SMS sporočilom na številko 1919 in pripisom ‘izbrisani2015’,«. Seveda je k takšnemu razumevanju dodana nujna medijska promocija!

Ali pa željo zmagati na kolesarki dirki Franja nadomestiš s kolesarjenjem od Kopra do Gornje Radgone in nazaj v Koper, kjer bi se, podčrtano s sloganom »Za šolske potrebščine«, ustavil v vsaki osnovni šoli, nagovoril ravnatelje in predstavil poziv ljudem, da »pošljejo SMS na številko 1919, s pripisom ‘za otroke2015’«? Seveda ob medijski promociji!

Ali pa željo zmagati na Ljubljanskem maratonu nadomestiš s tem, da vzameš dopust in en mesec tekaš po slovenskih občinah, o tem napišeš in izdaš knjigo, potem pa, ko bi bil že v odlični formi, brez poškodb in zasvojen s tekom, promoviraš knjigo s tekom prečno čez Slovenijo in s sloganom »za odpis finančnih bremen ljudem na robu«. Ljudi pozoveš k pošiljanju SMS sporočil na številko 1919 in s pripisom »za odpis2015«?

Ampak zakaj bi v te namene izkoriščal samo športno vadbo? Kaj pa druga početja? Lahko bi na primer zbral deset oseb, ki več ur dnevno berejo knjige in bi z dvodnevnim branjem knjig na Prešernovem trgu v Ljubljani zbirali sredstva za »ohranjanje slovenske knjige«, seveda s pošiljanjem SMS sporočil na 1919 in pripisom »za slovensko knjigo 2015«. In z medijsko promocijo!

Lahko bi organiziral nakupovalni dan, ko bi ljudje, ki radi opravljajo nakupe, ves dan nakupovali in bi šel en evro od vsakega nakupa v dobrodelne namene za »financiranje šolskih prevozov.«

Ali pa bi s pomočjo telemetrije poskusil izvesti »projekt«, da bi ljudje, ki dnevno več ur preživijo pred televizorjem, za vsako uro gledanja s SMS sporočilom na 1919 in pripisom »za slovenski program 2015« darovali en evro v sklad za razvoj slovenskega filma?

Ali je rekreativni športnik, ki se odloči, da bo pet dni počel, kar sicer počne vsakodnevno, ker brez tega ne more, ne zna in noče in bo plaval, tekel in kolesaril, pred javnostjo, z medijsko podporo, recimo s predsednikom države … junak?

Je njegovo početje junaško žrtvovanje za druge? Ali to ni predvsem samopromocija in poskus zapolnjevanja velike notranje praznine? Je to morda poskus slabega nadomestka za pomanjkanje sreče, naravnih danosti ali česa drugega, kar ga ovira pred zmagoslavjem na velikem in pomembnem tekmovanju profesionalcev …? In da to ni legitimiranje obstoječega neoliberalnega družbenega sistema, preusmerjanje pozornosti od preslabega delovanja socialne države, zmanjševanje odgovornosti tistih, ki imajo preveč in imajo to na račun tistih, ki imajo znatno premalo ali nimajo ničesar itd.? Da to ni fantazmično  nasilje nad resnico –  o posameznikih in družbi? Da to niso individualistični ekscesi? Da pri tem ne gre za psihološki problem, ki odraža zdravstveno in moralno stanje družbe? Da ne?

Pred dnevi mi je o tem nekaj malega elektronsko napisal moj pogovorni, športni in publicistični kolega: »Samo, da boš to nekje kratko omenil, te bodo napadli, ker je vendarle on zdaj zbral sredstva – za otroke? Kaj konkretno si pa ti dal v zadnjem času otrokom?! Sva ti ali jaz kateremu od njih kupila delovni zvezek?! Sva mu osebno omogočila, da je teden dni počitnikoval v Fiesi?! Si kdaj komu dal za kruh? Četudi si, kdaj zadnjič? Zakaj ne včeraj? Ali danes zjutraj? Boš jutri? Tako prevelika večina ljudi zmore in želi razumeti skrb za druge! In če je le mogoče iz svojih kavčev ali foteljev. S pritiskom na gumb, s poslanim sms, v nekaj sekundah, po liniji najmanjšega napora itd.! 

Da bi končno ugotovili, da s tem samo (socialni?) državi dajemo potuho, za to smo pa s pametjo prekratki. Tudi intelektualno preleni. In še drugače preleni. Najprej plačujemo davke, potem pa s prispevki še omogočamo samopromocijo ljudem, ki niso nikoli bili dobri ali znani športniki. 

Še en primer, svež, sredi septembra bo spet Eddy-Merckx-maraton v Salzburgu. Dan prej bo organizirano VIP kolesarjenje z Eddyjem Merckxom. Kaj to pomeni? To pomeni, da bodo vabljeni gosti plačali precej evrov za dobrodelne namene, zato, da bodo lahko kolesarili z Eddijem Merckxom. Povej mi, koliko zelo pomembnih in brez dvoma premožnih oseb, ki se zelo rade vozijo s kolesi, katerih cena je 5000 evrov in več, v Sloveniji bi v dobrodelni sklad plačalo večjo vsoto denarja, da bi se lahko peljali skupaj z Eddijem Merckxom?

Pri nas se pa s samopromocijskimi akcijami zbira denar s pošiljanjem sporočil na 1919 – evro na evro šolska knjiga – , takoimenovane pomembne osebe pa se na VIP dogodkih razvajajo z brezplačno kulinarično ponudbo.«

Sapienti sap.

Zdrav duh v zdravem telesu ! S športom se ukvarjam zase in zaradi sebe. Tudi, ko to počnem javno in z drugimi ljudmi.

Česa ne razumem? Česa kot družba ne razumemo? Kaj nam kot razmišljujočim posameznikom in »moralnim osebam« ostaja nedoumljivo? Česa tisti, ki ne razumejo, za kaj gre, ne razumejo? Zakaj tega ne razumejo? Kaj se dogaja? Kdo se bo o tem pogovarjal? Kam to pelje? Ali res ni mogoče razumeti, za kaj gre?!

 

andraž teršek
Dr. Andraž Teršek (foto: osebni arhiv)

Avtor: dr. Andraž Teršek, ustavnik in pravni filozof, univerzitetni učitelj tem iz prava, etike, filozofije, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je predstavnik pravniške avantgarde, kritični intelektualec in publicist, aktivno prisoten v javnem prostoru.

 


[i] Vsi citati iz knjige Daniel Goleman, Socialna inteligenca, Mladinska knjiga, Ljubljana 2010.

Več od Dr. Andraž Teršek

Ustavno sodišče je tako rekoč vse, kar imamo

Tema je vsekakor aktualna. Do konca tega leta bo prišlo do zamenjave...
Beri dalje