Kaj je in kaj bo ekonomija ali zakaj univerze izgubljajo kredibilnost

Tej Gonza (foto: osebni arhiv)

Naslednje vrstice pišem s perspektive ekonomista, čeprav ne morem reči, da bi si kot diplomiran ekonomist upal delovati zunaj okvirjev izvornega poimenovanja vede  (oikonomos – upravljanje gospodinjstva). Besedilo je v prvi vrsti kritika stanja na univerzah po svetu, ki so s precejšno mero pasivnosti zadnjih nekaj desetletij omogočile ohranitev statusa-quo. Vsekakor velik del krivde pade tudi izven same institucije, na posameznika; rektorja, dekana, profesorja in študenta, vsakega izoliranega znotraj svojega območja udobja. Trdim, da se ustanove znanja nahajajo na obrobju ponora nedemokratičnih interesov, s tem pa izgubljajo na težko pridobljeni kredibilnosti.

Potrebno je poudariti, da je besedilo do precejšnje mere poenostavljeno in namenjeno širši publiki. Sestavek sestoji iz štirih delov. Prvi del na kratko povzame razvoj ekonomske misli od A (Antika) do A (Adam Smith). V drugem delu opišem razvoj konvencionalne oziroma ‘mainstream’ ekonomije s koreninami v Marshallovi sintezi. V tretjem delu s pomočjo Urbana Sušnika (Post-Keynesianizem), Tiborja Rutarja (Marksizem), Mateja Ogorevca (Avstrijska ekonomska šola) ter lastnega povzetka institucionalne kritike jedrnato povzamem ideje poglavitnih alternativnih ekonomskih šol. Slednje so (pre)pogosto pozabljene tako znotraj učilnic kot na stolčkih odločitvenih teles. Zadnji, četrti del na hitro povzame idejo študentskih iniciativ za prenovo poučevanja ekonomije, ki pa se jim pridružuje in jih podpira vedno več znanih ekonomistov, institucij ter ostalih intelektualcev. Za bolj radovedne sem v tekstu ‘nastavil’ povezave do internetnih virov.

(via http://gibanjezaekonomskopluralnost.weebly.com/)
(via http://gibanjezaekonomskopluralnost.weebly.com/)

EKONOMIJA OD A DO A Glavni kronološki mejniki ekonomije od antike do Adama Smitha

Hesiod je, podobno kot Sokrates na področju splošnega znanja, pred več kot 2600 leti kot prvi postavil temelje osnovnemu ekonomskemu problemu, ki je še danes v središču razprave. V pesmi Delo in Dnevi (Works and Days) je razglabljal o problematiki redkosti dobrin še preden se je Pythagoras zavestno spraševal o matematičnih ugankah. Nekaj let po tem pa se je z Aristotelovim delom Ekonomija razvil natančnejši približek današnji vedi, ki je govoril o upravljanju (nomos) gospodinjstva (oikos). Tako pa je razmišljal Sokrates v Platonovi Republiki:

“A State, . . . arises, as I conceive, out of the needs of mankind; no one is self-sufficing, but all of us have many wants. . . . Then, as we have many wants, and many persons are needed to supply them, one takes a helper for one purpose and another for another; and when these partners and helpers are gathered together in one habita­tion the body of inhabitants is termed a State. . . . And they exchange with one another, and one gives, and another receives, under the idea that the exchange will be for their good.”

Adam Smith (foto: surfstyle via Flickr)
Adam Smith (foto: surfstyle via Flickr)

Kljub temu, da je moderna ekonomska misel[1] nastala dobri dve tisočletji kasneje in v izrazito drugačnih družbenih in tehnoloških okoliščinah, slednja, podobno kot antična, izvira iz (politične in moralne) filozofije. Daleč od izključno tehničnega preučevanja produkcije in alokacije je t.i. politična ekonomija v veliki meri izhajala iz normativnega vrednotenja distribucije. Preden se dotaknemo Adama Smitha bi omenil dve ekonomski šoli. Merkantilizem je bilo ekonomsko gibanje 16. in 17. stoletja, ki je poudarjalo potrebo po državni regulaciji za zaščito interesa slednje. Značilni ukrepi so tarife na uvoz, prepoved izvoza zlata in srebra zaradi bojazni odliva kapitala, subvencije izvoza, vsi usmerjeni k uravnavanju plačilne bilance države. V začetku 18. stoletja je sledilo (izredno) kratko obdobje fiziokratov s prvimi zametki ekonomskega liberalizma. Slednji so predpostavljali, da vrednost dobrin in storitev izvira iz kmetijskega dela (delovna teorija vrednosti). V nasprotju z merkantilisti so se namesto na akumulacijo zlata in srebra kot prvi osredotočili na produktivnost kot odločilen faktor gospodarskega razvoja.

Pol stoletja za fiziokrati je s takrat nepredstavljivimi posledicami v dogajanje politične ekonomije vstopil Adam Smith. Kot eden prvih je upravičeno ugotavljal, da fevdalni sistem ne omogoča svobode posameznika, ter da slednji kot družbeni sistem ljudi postavlja v eksistenčno podrejenost manjšini. Rešitev je odkril v mehanizmu trga, medtem ko je na dejanski tržnici opazoval pogajanja prodajalcev in kupcev mesnin, poljedelskih pridelkov in ostalih rokodelskih izdelkov. Vsekakor je nujna njegova uvrstitev v zgodovinski kontekst – Smith se je intelektualno udejstvoval v času fevdalizma. Danes je moč zaznati ironijo, saj je trg, ki naj bi civilizacijo rešil pred skorajšnjimi sužnjelastniškimi odnosi, nekaj stoletij kasneje pripeljal do izrazito neučinkovitega kapitalizma gigantskih korporacij – fevdalna razmerja mikro ravni (podložnik in fevdalec) so se danes premaknila na makro raven (med razvitimi državami in državami v razvoju). S precejšnjim prepričanjem trdim, da bi Adam Smith danes stal na strani zagovornikov zmerne regulacije. Med drugim je v Bogastvu Narodov (An Inquiry into the Nature and Causes of the Wealth of Nations) tako zagovarjal zaščito pravic delavcev, ki so, individualno v razmerju z delodajalci, vedno v slabši pogajalski poziciji:

”When the regulation, therefore, is in support of the workman, it is always just and equitable; but it is sometimes otherwise when in favour of the masters.”

Tržnica Norwich, 1806 (foto via Wikipedia)
Tržnica Norwich, 1806 (foto via Wikipedia)

Pomembnejši ekonomisti, ki so delovali v 17-em, 18-em in deloma 19-em stoletju so William Petty, Francois Quesnay, David Ricardo, Thomas Robert Malthus, Jeremy Bentham in oče James ter sin John Stuart Mill. Adam Smith je začetek razcveta ekonomske teorije, ki je v grobem ubrala dve smeri, ki sta v glavnem izvirali iz različnih interpretacij Smithovega intelektualnega izročila. Na tej povezavi najdete bolj podroben kronološki prikaz razvoja ekonomske misli.

KAJ JE ”EKONOMIJA”? – Izguba normativnega in poudarek pozitivizma

Gerard Debreu je pred leti opozoril na intenzivno matematizacijo ekonomije, ki je v veliki meri transformirala poklic ekonomista. Potreba po ohranjanju visokega standarda potrošnje post-industrijskih držav je ekonomijo premaknila od moralnega vrednotenja k izrazito inženirskemu načinu razmišljanja. Nujnost učinkovite alokacije resursov je ekonomijo postavilo pred ostale vede, na prvo mesto političnega odločanja. Socialna vprašanja (družbene posledice brezposelnosti, inflacije, obrestne mere) v primerjavi z grobimi ekonomskimi dejstvi (koliko znaša inflacija, rast BDP …). Čeprav se je izključno inženirski princip v ekonomiji uveljavil ob koncu 19. stoletja z Marshallovo sintezo na čelu, je verjetno največji vzvod pozitivistične miselnosti predstavljalo gibanje Nove Klasike (New Classical Economics) z Lukasovo kritiko Keynesianske makroekonomije in Monetarne teorije Anne Schwartz in Miltona Friedmana. Slednji je v izredno odmevnem eseju The Methodology of Positive Economics opozoril na potrebo po ločnici med normativnim (kaj bi moralo biti) in pozitivnim (kaj je) in s tem upravičil znanstvenost in objektivnost ekonomije. Ahistoričnost in apolitičnost tehničnih prijemov v družbenem kontekstu pa ima resne posledice.

Bralci ste se najverjetneje že srečali s pojmom ”Neoklasična ekonomija”. Poimenovana s strani eminentnega ekonomista konca 19. stoletja, Thorsteina Veblena, je Marshallova sinteza danes tisto, kar predstavlja fundacijo za konvencionalno (mainstream, ortodoksna) ekonomijo. Sicer predstavlja krovni pojem, pod katerim lahko najdemo kar nekaj ekonomskih šol, glavnino teorije in njene abstraktno ustvarjene modele pokonci drži nekaj izredno kočljivih predpostavk. Med pomembnejšimi so:

1)     Racionalnost posameznika, ki maksimira svojo koristnost glede na dane preference (v vsakem trenutku poznana ordinalna razmerja med vsemi dobrinami in storitvami na trgu) in dane omejitve (denar, ki mu je na voljo).

2)     Racionalnost podjetja, ki maksimira profit (uravnava količino proizvodnih dejavnikov – dela, kapitala, zemlje, tehnologije, človeškega ”kapitala” – glede na njihovo mejno produktivnost in mejne stroške).

3)     Tako podjetje kot posameznik sta v odločitvah na trgu neodvisna od ostalih akterjev in v vsakem trenutku dostopata do vseh relevantnih informacij za vstop na trg.

Paul Samuelson (foto via Wikipedia)
Paul Samuelson (foto via Wikipedia)

John Hicks in Paul Samuelson sta v štiridesetih letih 20. stoletja z novo sintezo vključila Keynesiansko ekonomiko kratkega roka v  Neoklasično teorijo in s tem postavila nov mejnik v zgodovini ekonomske misli. Morda danes najbolj zanimiv del keynesianske teorije v učbeniku je paradoks varčevanja, izvor katerega sega sicer v 18. stoletje (B. Mandeville, The Fable of Bees). Paradoks nam pove, da varčevanje v času recesije negativno vpliva na agregatno povpraševanje in še dodatno poglobi negativen ekonomski trend. Glede na nedavno izjavo vlade o nujnosti restriktivne politike je primerna omemba Mednarodnega denarnega sklada (precejšnja avtoriteta v ekonomskih krogih), ki je pred nedavnim poročal o negativnih učinkih varčevanja in s tem priznal prvotno napako v zagovarjanju slednje politike.

Če se vrnemo k ekonomski izobrazbi, Samuelsonova makroekonomija skupaj z Marshallovo mikroekonomiko še danes predstavljata osnovo za poučevanje ekonomije na poslovnih in ekonomskih šolah širom sveta. Barvna paleta ekonomske teorije zreducirana na suhoparnost črne in bele (ki niti barvi nista), v nekaterih primerih največ sive. Mero statičnosti poučevanja ekonomije na fakultetah po svetu lepo ponazori Samuelsonov učbenik za makroekonomijo (eden izmed temeljnih predmetov), ki je pred kratkim doživel svoj devetnajsti ponatis (Economics (2010). P. A. Samuelson, W. D.Nordhaus). Devetnajsti!

V nadaljevanju bom na kratko prikazal glavne pomanjkljivosti zgornjih predpostavk in s pomočjo neodvisnih prispevkov predstavil glavne štiri ekonomske teorije, ki so bile zapostavljene v oblikovanju družbenih in pravnih institucij moderne civilizacije.

KAJ JE EKONOMIJA – Predstavitev štirih glavnih alternativ konvencionalni ekonomski teoriji

V naslednjih vrsticah bom s pomočjo Urbana Sušnika, Mateja Ogorevca in Tiborja Rutarja predstavil glavne kritike in alternativne ekonomske teorije ortodoksiji 20. in 21. stoletja. V prejšnjem delu so bile predstavljene ”kočljive” predpostavke neoklasičnih temeljev, ki jim v prvih vrsticah namenjam nekaj pozornosti.

1)     Naj začnemo z racionalnostjo posameznika. Čeprav je na tematiko veliko pomembnejših debat (s področja filozofije, psihologije, sociologije, ekonomije ipd.), sem se odločil za predstavitev behavioristične ekonomije, ki se sicer umakne teoriji racionalne izbire (RCT), vendar vseeno poskuša ohraniti možnost modelov v obravnavi vedenja posameznika. Herbert A. Simon se je uveljavil s konceptom ”Bounded Rationality”, kasneje pa sta Daniel Kahneman in Amos Tversky sprožila pravo evforijo s člankom Prospect Theory. Slednji predstavlja tudi nekakšen vzvod za javnosti sicer precej zakrito, a vendar trenutno izredno relevantno ”Nudge teorijo”.

2)     V neoklasični teoriji podjetje predstavlja drugega racionalnega akterja na trgu, ki s pomočjo popolnih informacij in marginalno analizo stroškov optimizira glede na višino profita. Kritiki že več desetletij poskušajo v teorijo vpeljati koncept negotovosti (makroekonomsko dogajanje, družbeno dogajanje, politično dogajanje, podnebne spremembe …), ki ne omogoča optimalnega vedenja podjetij. (Na to tematiko je veliko branja, priporočam Frank H. Knight, J.M. Keynes, Joan Robinson, Armen Alchian.)

3)     Predpostavka popolnega trga je morda najbolj šibka in je bila zato večkrat tarča kritike iz obeh taborov (ortodoksne/heterodoksne šole). Morda najbolj v oči vpijoče je dejstvo, da na trgu ne najdemo nešteto majhnih podjetij na eni strani, ki pasivno sprejemajo ceno na trgu, in potrošnikov na drugi, ki z nakupi uveljavljajo ekonomsko demokracijo enega nakupa enega glasu. Realnost je daleč od predstavljene utopije. Korporacije na trgu v pomembnejših industrijah zasedajo velike tržne deleže, največje pa celo vplivajo tako na potrošne navade, zakonodajo kot tudi onemogočajo prost vstop ostalim podjetjem.

(foto: Bo Nielsen via Flickr)
(foto: Bo Nielsen via Flickr)

Avstrijska ekonomska šola[2]

Avstrijska šola ekonomije je ime dobila po mislecih, ki so konec 19. in v začetku 20. stoletja živeli in delali na Dunaju, in je danes najstarejša šola ekonomske misli. V svojih temeljih se od prevladujoče paradigme razlikuje po metodi raziskovanja. Avstrijci namreč zavračajo razvijanje ekonomske teorije iz preučevanja agregatov zgodovinskih podatkov, saj ti brez možnosti kontroliranih eksperimentov ne morejo dokazovati vzročnosti, temveč le korelacijo ali sosledje dogodkov, ki šele kliče po razlagi. Namesto tega teorijo razvijamo neodvisno od empiričnih podatkov na podlagi dejstev o delovanju posameznika in razvijanju implikacij teh dejstev do logičnega zaključka. Zanimanje za to šolo v zadnjem desetletju strmo narašča, saj nekatere razlage krize in gospodarskega cikla predstavljajo privlačno alternativo prevladujoči šoli, za katero se zdi, da se zadnja leta vrti v krogu.

Marx in teorija vrednosti[3]

Dve značilnosti ločita Marxovo teorijo vrednosti (MTV) od klasične politične ekonomije in neoklasične ekonomije. Prvič, MTV je zgodovinsko specifična teorija: primerna je zgolj za preučevanje ekonomske dejavnosti v kapitalizmu, tj. v družbi, kjer so neposredni producenti ločeni od svojih produkcijskih pogojev in zato vlada tržna konkurenca. Drugič in povezano, MTV vrednost pojmuje ne kot naravno lastnost stvari ali ljudi, marveč kot izraz določenega družbenega odnosa. Vrednost je izraz dejstva, da je delitev družbenega dela v kapitalizmu organizirana in usklajevana spontano in za nazaj. V predkapitalističnih družbah, kjer je delitev dela organizirana na zavesten način in za naprej, marksovski pojem vrednosti ne obstaja. V takšnih družbah obstaja uporabna vrednost (tj. koristnost, uporabnost produkta), ne pa tudi vrednost kot družbeni odnos.

Post-Keynesianizem[4]

Ob analiziranju kapitalizma, predvsem poslovnega cikla, je John Maynard Keynes prišel do zaključka, da za razumevanje modernih gospodarstev ne smemo uporabljati metafor in modelov, ki ne delajo distinkcij med monetarnim in barter gospodarstvom. Potrebna je bila torej nova paradigma, ki bi že v osnovi, v svojem jedru (in ne v posebnih primerih), vkomponirala ključne lastnosti ‘monetarnega proizvodnega gospodarstva’. Post-keynesianci nadaljujejo to tradicijo in skušajo razviti program, ki bi bil metodološko bolj primeren za razumevanja kapitalizma kot je to npr. neoklasika. Seveda obstajajo znotraj šole velike razlike, nekateri avtorji imajo večji fokus na analizi monetarnih sistemov, velik del post-keynesiancev pa nadaljuje tradicijo klasične politične ekonomije z vprašanji rasti in razdelitve, zato tudi izraz ‘post-klasična’ šola.

(Stara) institucionalna ekonomija[5]

Kot že samo ime pove, je (stara) institucionalna ekonomska šola s Thorstein Veblenom (1857-1929) na čelu največ pozornosti posvetila interakciji in vplivu institucij na ekonomske in družbene procese – lahko bi rekli, da je vpeljala sociologijo v preučevanje ekonomije. Med pomembnejšimi institucijami lahko najdemo kulturo, denar, privatno lastništvo, norme in navade, jezik, podjetja in organizacije … Ključna je evolucijska perspektiva, ki obravnava vlogo akumulativnega razvoja družbene realnosti, kar pomeni, da institucije današnjega dne vedno vsebujejo sledi preteklosti. Institucionalna šola predstavlja eno izmed močnejših kritik konvencionalne paradigme, saj nasprotuje racionalnosti, predpostavki popolnega trga, statičnosti modelov in, seveda, neupoštevanju interakcije posameznika z družbenimi institucijami (nasprotuje metodološkemu individualizmu, prav tako zavrača strukturalizem). Novo-institucionalna šola se, nasprotno, do velike mere opira na teorijo neoklasične ekonomike, prav tako pa se namesto s širšimi družbenimi pojavi ukvarja s teorijo podjetja (mikroekonomija).

(foto via http://www.sculptingfearlessness.com/)
(foto via http://www.sculptingfearlessness.com/)

KAJ BO EKONOMIJA – Oziroma, kako naprej z ekonomsko izobrazbo

Najprej se je potrebno vprašati, kaj so institucije odločanja? Hitro lahko ugotovimo, da institucija sama po sebi ne predstavlja odločitvenega telesa. Posamezniki znotraj nje prav tako ne delujejo neodvisno od družbenega in institucionalnega okolja. Izobrazba predstavlja velik vpliv na miselnost človeka, znanje in razum pa predstavljata, če parafraziram Nelsona Mandelo, najmočnejše orožje, s katerim se spreminja svet. Zgodi pa se, da izobrazba skrene s poti razumnosti in etike.

“I don’t care who writes a nation’s laws—or crafts its advanced treaties—if I can write its economics textbooks.” Paul Samuelson (ekonomist, ki zadnjih 50 let drži monopol nad ekonomskim znanjem)

Na določeni točki je položaj znanosti težko spraviti v družbeno željene tirnice. Negativna spirala je običajno naklonjena zvestim pripadnikom statusa-quo. Z vzvodom v veliki depresiji smo na točki, kjer je nujno preusmeriti trend dogodkov. Kdo drug kot mi, študentje in ostali po duši mladi, najbolj neodvisni od rutine sistema in manj odgovorni za radikalne odločitve. Z veseljem ugotavljam, da se pretekla pasivnost počasi topi – mladi smo prepoznali trend problematike, ki na noben način ne vzbuja optimizma.

Pred dvema letoma je priznani časnik The Guardian prvič objavil odmevni prispevek glede študentske iniciative na Manchasterjevi univerzi. “Svet se je spremenil, ekonomski predmetnik se ni – je čas da nekaj storimo glede tega?”, se ”Post-Kraševci” retorično sprašujejo na njihovih spletni strani in zahtevajo refleksijo poučevanja ekonomije na ekonomskih fakultetah po svetu ter vključitev pluralnosti misli v predmetnik. Zanimiva je tudi iniciativa core-econ, v kateri si številni priznani ekonomisti prizadevajo spremeniti način, kako se poučuje ekonomija. Njihov slogan pove veliko – Teaching economics as if the last three decades happened.

S podobno pobudo smo pred letom začeli tudi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in ustanovili Gibanje za Ekonomsko Pluralnost. Pred kratkim smo s 64-imi preostalimi skupinami podpisali mednarodni sporazum za pluralizem in odprtost ekonomije. Volja in interes obstajata, intelektualna podpora akademikov in ekonomistov prav tako. Vzpostavljeni so dialogi z univerzami, tudi na Ekonomski fakulteti je prisotna podpora vodstva in določenih profesorjev. Kljub vsemu pa korenite spremembe (še) ni na vidiku. Gibanje potrebuje kritično maso v prvi vrsti študentov in profesorjev, na drugi strani pa institucionalno podporo in pomoč medijev ter javnega mnenja.

Poležavanje je prijetno, vendar se lahko kar hitro zaležimo in prelevimo v krompirjevce. Aktivnost, nasprotno, zahteva najprej željo, nato veliko volje, truda, znoja. Si resnično želimo transformacije v počasno, neodzivno in apatično družbo? Mislim, da je čas, da se spravimo v Gibanje.

 

Tej Gonza (foto: osebni arhiv)
Tej Gonza (foto: osebni arhiv)

Avtor: Tej Gonza, diplomant Ekonomske fakultete v Ljubljani, trenutno na Erasmus univerzi v Rotterdamu opravlja magisterij na področju ekonomije in filozofije. Zanimajo ga predvsem heterodoksne ekonomske smeri in normativna ekonomija ter politična in moralna filozofija. Kot iniciator Gibanja za Ekonomsko Pluralnost se zavzema za odprtost in interdisciplinarnost akademskega in političnega prostora. Na Twitterju ga najdete pod @TejGonza.

 

[1] Od časa Adama Smitha naprej

[2] Matej Ogorevc

[3] Tibor Rutar

[4] Urban Sušnik

[5] Tej Gonza

Več od Metina lista

Korzika v smeri urnega kazalca

Za Dan upora se gre na uporniški otok. In smo šli na...
Beri dalje