Kaj je ostalo od filozofije in teorije svobode izražanja v postfaktični družbi – laži?

(foto: Jason Taellious via Flickr)

Brez svobodne komunikacije ne more biti pristne in vsebinsko kakovostne demokracije. Svobodne komunikacije pa ne more biti brez svobodnih časopisov in medijev. Kaj je danes sploh še mišljeno s tem? Če je s tem sploh še karkoli mišljeno? Če se to vprašanje in ta teza sploh še mislita?

ISKANJE RESNICE?

V demokratični družbi in ustavni državi, ki temeljita na konceptih svobode in vladavine prava, je splošno sprejeto, da ima svoboda izražanja med vsemi svobodami in pravicami, ki pripadajo posamezniku kot osebi v funkciji svobode, enkratno vrednost. Svoboda izražanja in tiska sta »aksiomatična vrednostna nujnost demokracije«, Svobodi izražanja pripada »osrednje mesto pri delovanju demokracije«. A ne kakršnikoli in popolnoma neomejeni svobodi izražanja! In »ne samo, da imajo mediji nalogo, da javnosti posredujejo informacije in ideje, pač pa ima tudi javnost pravico le-te prejeti

A ne samo, da ima javnost pravico prejemati informacije: javnost ima tudi … Ima javnost pravice prejemati verodostojne informacije?

Takšne, ki so v funkciji iskanja in potrjevanja dejstev, iskanja in utemeljevanja resnice, iskane in posredovane v najboljši veri in z dobrimi nameni? Očitno je, da se je v t.im. postfaktični družbi prav ta paradigma obrnila. Morda se je obrnila na glavo. Morda je postala svoje nasprotje: mediji, informiranje in svoboda izražanja nima ne teoretično, ne praktično ničesar normativno prisiljujoče nujnega opraviti z dejstvi in resnico. Morda je že bilo tako ves čas in je šlo tudi pri tem še za eno fetišistično utajitev: ves čas smo vedeli, da je tako, a smo se pretvarjali, kot da ni. In če je temu res bilo tako, se zdi današnje stanje še večja samoprevara, še večja utajitev, še večji komunikativni fetišizem: ne pretvarjamo se več, da nam gre za dejstva in resnico in se tudi ne pretvarjamo več, da ne vemo, da gre samo še za nebrzdano laganje in neomejene laži.

Priznali smo si, da gre za laganje in laži, zato zdaj laganju dopuščamo neomejeno moč, lažem pa presežek normativne moči dejanskosti; to pomeni, da se ne pretvarjamo več, da laži tekmujejo med seboj, katera je večja in bolj vznemirljiva, usodnejša. In z njimi kot tehniko, kot orodjem tekmuje anti-politična (upravljavski strankarski menedžerji) ekonomska in finančna elita. Zato niti prostora za beg od laganja in laži, manipulacij in izkrivljanj, zavajanj in vplivanj z lažmi ni več: tisti, za katere se zdi, da so osvobojeni zavedanja o tem, so sami ujetniki svoje nepremišljenosti, nevednosti, nemišljenja in neumnosti. Zato nikamor ne bežijo in se nimajo kam skriti. So samo hrana in hkrati multiplicirana družbena moč laži, izkrivljenih in potvorjenih dejstev.

Zato je treba resno podvomiti, če tudi teoretično sploh še velja, da je vloga tiska posebej pomembna pri pospeševanju politične razprave in drugih vrst javne razprave in če svoboda tiska res še ponuja javnosti eno najboljših sredstev za soočanje s stališči in z delovanjem političnih voditeljev, posledično pa za oblikovanje mnenja o njihovem početju in opolnomočeno volilno deliberacijo – volilno odločanje kot obveščeno odločanje, kot volilno izbiranje z vednostjo.

Svoboda političnega dialoga je bila tudi po mnenju in sodni praksi ESČP ves čas razumljena in pravno varovana kot jedro demokratične družbe, ki preveva celotno besedilo EKČP. Posebna odgovornost tiska je bila utemeljena z izvajanjem njegove vloge javnega »psa čuvaja«. Svojo nalogo je svobodni tisk opravljal tako z obveščanjem javnosti o vprašanjih, ki so v splošnem in javnem interesu, kakor tudi z opozarjanjem na morebitne napake in pomanjkljivosti v politiki in v družbi na splošno. A le kako bi v primeru, da je zgornja teza o normativni moči laži in razkriti tehniki laganja, ki z razkritjem – paradoksalno – še pridobiva na moči, takšna teoretična in konceptualna platforma o demokratičnem in demokratizacijskem pomenu svobode izražanja in tiska obstala?

FILOZOFIJA FUNKCIJ SVOBODE IZRAŽANJA 

Vprašanje se lahko postavi tudi drugače: ali družbeni (v funkciji svobode) in politični ( v funkciji nadzora in obveščenega – opolnomočenega – volilnega odločanja) pomen svobode »javnega komuniciranja« še lahko opredelimo s tremi temeljnimi predpostavkami: (1), svoboda misli in svoboda izražanja sta nujna predpogoja za univerzalno svobodo vsakega posameznika; (2) svoboda javnega komuniciranja je nepogrešljiv predpogoj tako za posameznikovo družbeno samouresničitev in samopotrditev, kakor tudi za ustrezen razvoj posameznika kot avtonomnega in odgovornega političnega subjekta, ki je s svojim védenjem in znanjem usposobljen za sodelovanje v procesu sprejemanja skupnih (političnih) odločitev (gre pravzaprav za t. i. »idejo aktivnega državljanstva«, ki ga pogojuje institucionalno zagotovljena avtonomija posameznikovega odločanja); (3) svoboda misli, svoboda izražanja in svoboda tiska so nujni predpogoji legitimnega političnega procesa. Politični sistem ne more biti legitimen, če formalno in dejansko ne zagotavlja svobode javnega komuniciranja, po drugi strani pa je prav svoboda javnega komuniciranja, torej svoboda izražanja ter svoboda sredstev množičnega komuniciranja, osrednje sredstvo vzpostavljanja, utrjevanja in razvijanja legitimnosti demokratičnega političnega procesa.

Ali formalno razkrita in povsem odkrita tehnika laganja in institucionalna moč laži, ki postaja pravno vse bolj neomejena in utegne postati takšna tudi po teoriji, še omogoča verjeti v te predpostavke? In več, ali jim sploh omogoča otipljivi obstoj? Odgovor se zdi na dlani: ne.

Svoboda, samouresničitev in demokratična legitimnost ne morejo biti utemeljene na laži. Ali svoboda tiska v tem smislu potem še predstavlja politično »orožje« v rokah državljanov?

Takšna in v tem smislu ne. Ali se odločilna demokratična funkcija tiska še kaže v zagotavljanju možnosti nadzora javnosti nad oblastjo? Takšna in v tem smislu ne.

Svobodo izražanja se je vsaj zadnjih 50 let razumelo kot »postavko demokratične legitimnosti«. In učilo se je, da je svoboda izražanja temeljni pogoj za razvoj demokratične družbe in državljanov in da je »v državah z demokratično tradicijo svoboda tiska aksiomatičen postulat, izhodiščna vrednota in konstitutivni element – same demokracije.« Koliko laži je treba in kakšno politično, institucionalno in pravno moč morata razviti laž kot dejstvo in laganje kot tehnika, da se je treba tem predpostavkam odpovedati?

LEGITIMNA IN PRISTNA DEMOKRACIJA?

Svoboda izražanja je v liberalnih in demokratičnih družbah razumljena kot temelj in nepogrešljivi pogoj za uresničevanje drugih temeljnih pravic in drugih oblik svobode. Tudi svobode združevanja in političnih pravic, vključno z volilno pravico. Med temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami ima zato svoboda izražanja mesto na hierarhičnem vrhu. Osrednje mesto ima svobode izražanja tudi v sistemu pravic, kot ga vzpostavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki »dejansko politično demokracijo« ter »skupno razumevanje in spoštovanje človekovih pravic« pogojuje z učinkovito zaščito svobode izražanja. Je nujen instrument za razvoj človekovih pravic in za razvoj legitimne in pristne demokracijegenuine democracy«). Je torej bistveni element posameznikove svobode in odraz človekove določenosti skozi medsebojno komuniciranje. V svobodni demokratični družbi mora zagotavljati svobodno tekmovanje idej in mnenj na trgu idej. A vselej, vsaj v teoriji, z namenom dognanja resnice in obče volje ljudi. Ob tem lahko svobodo tiska označimo kot aksiomatičen postulat, izhodiščno vrednoto in konstitutivni element demokracije.

Če strnemo. Svoboda izražanja sodi med temeljna načela (vrednote) demokratične družbe in med temeljne pogoje za njen razvoj, tudi za razvoj vsakega posameznika.

Enako za avtonomijo odločanja slehernega posameznika in za njegovo samouresničitev (»self-realisation«, tudi samoizpopolnitev ali »self-fullfillment«). Z institucionalno, tako formalno kot dejansko, zagotovitvijo svobode izražanja je pri javnem razpravljanju o zadevah splošnega pomena najlažje dognati – »resnico«. Svoboda izražanja omogoča ljudem demokratično samovladanje (»democratic self-government«), ker vključuje pravno zaščito pravice državljanov, da se jim omogoči razumevanje zadev političnega značaja, oziroma jim zagotavlja, da se bodo javne zadeve, vprašanja in problemi, ki zadevajo vse pripadnike družbe, reševali na temelju univerzalnega razpravljanja.

POPULIZEM IN LAGANJE KOT INSTITUCIJI IN NORMI? 

Tako v teoriji. Praksa nikoli ni povsem sledila teoriji, ali jo povsem uresničevala. A teza glede morebitne spremembe teoretične paradigme svobode izražanja in tiska danes se glasi: ne zdi se povsem enako na eni strani vedeti, da ljudje in posebej politični funkcionarji, ekonomski vplivneži in finančna elita lažejo in da s pomočjo tiska in medijev v javnem prostoru komunicirajo laži, na drugi strani pa opaziti, da se moč laži z njeno očitnostjo še povečuje, da se laž politično institucionalizira, da prav laganje določa normativno moč dejanskega in da, pravno kontroverzno in antipolitično perverzno, sodna veja oblasti bolj ščiti tiste vplivneže in privilegirance, ki ves čas močno lažejo, kot pa tiste posameznike, novinarje, urednike in časopise, ki prav zaradi nenehnega laganja te ljudi ostro kritizirajo, osebno napadajo in marsikdaj tudi – stvarno utemeljeno – žalijo.

Če bi to bila samo dnevnopolitična in družbena praksa, bi bili lahko manj zaskrbljeni, kot pa če to postane tudi sodna praksa, preko nje del pravnega režima in preko njega del teorije. To je tisto, kar se zdi najbolj zaskrbljujoče.

Ob tem ni nepomembno, da je svoboda izražanja le pravica negativnega statusa in državi prepoveduje omejevalne posege v njeno uresničevanje, ampak je tudi pravica pozitivnega statusa, ki predpostavlja t. im. pozitivne obveznosti države, da z določenimi aktivnimi ukrepi omogoči pristno uresničevanje svobode izražanja. Učbeniški primer tega je pravna dolžnost države, da preprečuje nastajanja monopolov na medijskem trgu. Država mora torej to pravico varovati ne le pred državo v ožjem smislu, ali pred subjekti javnega prava, temveč tudi pred posegi iz »zasebne sfere«, torej pred ravnanji zasebnikov.

A kaj se zgodi s paradigmo ustavne in pravne zaščite svobode izražanja, ko država te pravice in uporabnikov te pravice ne le ne more zaščititi pred najvplivnejšimi lažnivci, laganje in lažmi, ko se ne le ne trudi to početi, ampak ko tudi dopusti institucionalizacijo laži in učinke javnega komuniciranja v celoti in popolnoma prepusti razumevanju in uporabi posameznika glede na njegove umne zmožnosti? Zdi se, da se to intenzivno dogaja. In tem bi morali razpravno razmišljati.

Za obuditev intenzivnega razmišljanja o tem problemu torej ponujam naslednje teze. V postfaktični družbi in v po-resničnem času je treba dovolj natančno opredeliti razmerje med pomen utemeljevanja dejstev in iskanjem resnice, procesi, kjer se to – še – počne in močjo, ki jo ima komunikativna tehnika sprevračanja dejstev in izkrivljanja resnice. Posebej natančno je treba analizirati dejstvo, da se moč laži sorazmerno povečuje ne le s pomenom predmeta laganja in obsegom laganja, ampak tudi – in to je tu bistveno – z očitnostjo laži, enostavnostjo njenega preverjanja in, nenazadnje, usodnostjo laži za prav tiste temeljne koncepte, s katerimi se je vedno določalo in utemeljevalo demokratično družbo, razpravno demokracijo, ustavno državo, okolje z odprtostjo duha, vladavino prava, svobodo in človekove pravice.

Veljalo bi povečati pozornost dognanjem drugih ved, ki nujno ali nemara odločilno dopolnjujejo dognanja in predvidevanja na področju politične in pravne teorije. Mislim predvsem na psihologijo in nevroznanosti, ki ponujajo odgovore na pogosto težjo misljiva vprašanja dovzetnosti človeka, zlasti pa njegove nepremišljenosti, nevednosti, nepoučenosti in neumnosti za manipulacijo, zavajanje, promocijo slabega okusa in neinteligentnosti, končno pa za populizem, demagogijo in surovo laganje. V tem času je še pomembneje storiti prav to, ker se pred našimi očmi ne le stapljata filozofija etičnega samospraševanja in teleološkega republikanizma z moralnim presojanjem in deontološkim razumevanjem demokracije, ampak se tudi povsem zamenjujeta koncepta republika in demokracija, etika in morala, politično in antipolitično, svoboda in zasužnjevanje, zaščita in kršenje pravic, nestrpnost in sovraštvo z egoizmom in tesnobno prestrašenostjo itd. Najbolj se to kaže v počasi prevladujočem in nadvse negativnem odnosu večine ljudi do tujcev, do drugačnih, do »drugega«.

V tem oziru bi bilo potrebno posebej pozorno motriti uporabo populizma kot tehnike javnega sporočanja v celotni sferi dnevne strankarske antipolitike. Namreč, največji problem ni to, da bi en pol dnevnopolitične dvostranosti posebej uporabljal in zlorabljal tehnike populizma in demagogije. Največji problem tudi ni to, da se pri tem kot orodje uporablja surovo in brezvestno, osupljivo neodgovorno in nečlovečno laganje.

Največja problema sta dejstvo, da populizem in demagogijo kot tehniko javnega sporočanja uporabljata oba pola dnevnopolitične dvostranosti, torej levi in desni (in nikakor se ne zdi odločilno, kateri pol to počne bolj, če to počneta oba) in da postajajo tehnike populizma pogostejše, učinkovitejše in srednjeročno usodnejše ne samo z večanjem in intenziviranjem laganja, ampak tudi – kot rečeno – s stopnjevanjem očitnosti, da gre za laganje in laži. Kako razrešiti ta paradoks (če to je to) mi ostaja zakrito, a se mi zdi vztrajati in krepiti pozornost na to dogajanje.

In nenazadnje, glede svobode izražanja. Zapisano seveda ne pomeni, da bi bilo treba filozofijo, teorijo in pravno prakso glede svobode izražanja in tiska postaviti na glavo, ali za korak odstopiti od pravne zaščite te ustavne in temeljne pravice. Prav nasprotno, potrebna je še večja odločnost in vztrajnost v smeri zaščite temeljnih postulatov in predpostavk svobode izražanja in tiska in še večja ustavna, pravna in sodna zaščita svobode tiska, urednikov in novinarjev. Predvsem in najbolj tistih, ki ostajajo verodostojni v vsebinskem smislu, ki ostajajo odločeni uporabljati tehnike umnosti, intelekta, strokovnosti, znanja, preverljivosti dejstev in iskanja resnice. Tistih torej, ki ne naslavljajo splošnega tipa »povprečnega bralca«, ampak ustvarjajo, ohranjajo in naslavljajo svoj tip povprečnega bralca, ki je obveščen, razmišljujoč in inteligenten bralec. Torej bralec, ki ni nepremišljen, neveden in neumen.

Pravo in sodišča morajo ščititi takšne časopise, medije, urednike in medijske ustvarjalce/avtorje pred dnevno politiko in strankarskimi politiki, pred vplivneži in privilegiranci, kadar se jih kritizira, razkriva v nečednostih ali stvarno utemeljeno žali.

Pravo in sodišča morajo ščititi verodostojni tisk in medije pred diktaturo nevednosti, nepremišljenosti in neumnosti prevelikega števila ljudi. Prav posebej, ko gre za teme v splošnem javnem interesu, za politično pomembne teme, za raziskovalno novinarstvo, za zaščito temeljnih načel in postulatov socialno liberalne ustavne demokracije in za satiro. Morebitna viktimizacija političnih funkcionarjev, ekonomskih vplivnežev in finančne elite pri kritičnih, preiskovalnih in utemeljeno žaljivih posegih tiska, medijev in novinarjev v njihova ravnanja, identiteto in integriteto bi bila popolnoma zgrešena pot sodne veje oblasti.

Svobodo izražanja in tiska je treba danes zaščiti še bolj. Ne pa tudi svobode laganja in moči laži.

 

Bis nota:

»V poznem starem Rimu so se, na primer, bali, da bo njihovo družbo preplavilo vraževerje, s čimer so mislili – če uporabim izraz, ki so ga pozneje z velikim veseljem uporabljali nemški konservativni zgodovinarji – na barbarska verstva, ki so prihajala z vzhoda. No, ta strah je bil popolnoma upravičen. Danes so nevarnosti sicer drugačne, toda možnost, da bodo vraževernost, strast in splošna človeška temà navsezadnje prevladale, vedno obstaja. V takem primeru pa se po zdravilo velja obrniti – kakor je človeštvo v podobnih položajih pravzaprav vselej počelo – k filozofiji, k znanosti, k visoki umetnosti, k iskanju resnice, skratka. Ko vam ljudje, ki za kaj takega sicer ne premorejo niti najmanjšega dokaza, zatrjujejo, da je iskati resnico nerazumno, pravzaprav izražajo skepso, značilno za nefilozofsko mišljenje in čustvovanje. To ni dokaz zdravega, kritičnega, kartezijanskega dvoma, ki ga vsi tako zelo potrebujemo, da bi na metodičen način prodrli pod golo površino pojavov. Veste, Descartes ni preprosto zagovarjal dvoma kot takega. Zagovarjal je metodični dvom, ki navdihuje raziskovanje. Na drugi strani pa imamo relativističen, v čustvih zasajen dvom, ki vodi v vraževerje. Pa s tem nočem reči, da bi se bilo zdaj treba vrniti k starim, naivnim metafizičnim ali pozitivističnim predstavam, skladno s katerimi naj bi bile podobe resničnosti človeku zlahka dostopne. Seveda ne. Toda metodični dvom, ki je vselej navdihoval mišljenje – poglejte samo Galileja pa Kanta, Marxa, Freuda in druge –, bi moral biti še naprej naša glavna opora. Danes so resno mišljenje in resen dvom in resna družbena subverzivnost slej ko prej res iz mode. Prav; pa naj bo tako. Toda samo zaradi tega se še ne bi smeli tako zlahka predati. Navsezadnje nam sploh ne gre za modo. Zasledovati bi morali resnico. In v tem kontekstu nisem pesimističen« Tamás, 2017).

 

Opomba: Članek je objavljen v zborniku s Tretjih dnevov prava zasebnosti in svobode izražanja, Bled, 6.-7.4.2017. Ius Software, GV založba, 2017. Tu je skrajšan, sprotne opombe in seznam literature pa so izbrisani.

Več od Dr. Andraž Teršek

Pravna ignoranca škodi

Velikan filozofije in javne rabe kritičnega uma Immanuel Kant je zapisal: “Nihče ne more...
Beri dalje