Kaj pa komunitarizem kot politična možnost danes?

ryan mcguire
(foto: Ryan McGuire)

Kaj početi? Kaj storiti? Kakšna naj bo naša družbena vloga? Kakšen je naš družbeni status? Je to status izobraženih intelektualcev? Kaj nas opredeljuje in kaj je korektno od nas pričakovati? Vprašanja, tudi izzivi, o katerih so razmišljali, govorili in pisali mnogi najuglednejši misleci, filozofi, intelektualci. Tudi na primer Jean Paul Sartre, čigar knjigo Filozofija-estetika-politika (Cankarjeva založba, 1981) mi je vendarle uspelo odkriti na Bolha.com. Ali pa Michel Foucault, v delu Vednost-oblast-subjekt (Krtina, 2008). Seveda tudi Slavoj Žižek, ne samo v knjigi Življenje v času konca (Cankarjeva založba, 2012).

Razmišljati o nečem in misliti – nekaj. Ali tisto-nekaj. Intenzivno in opolnomočeno mišljenje se zdi celo pomembnejše od občasnih demonstracijskih druženj na javnih prostorih in od pozivov k upiranju.

Predvsem, če se in zlasti, ker se ta potem realizirajo kot sestavni del obstoječega sistema in so v funkciji njegovega legitimiranja in ohranjanja. Dolgoročnega. Takšno, ad hoc demonstracijsko in začasno, kratkotrajno, ulično protestno (kvazi) politično delovanje ni dovolj. Upirati se je treba sistemu, ne posameznikom. Spremeniti je treba sistem, ne posameznike. Spremeniti ga je treba radikalno. Tega pa ni mogoče storiti z vstopom v sistem, od znotraj, navzven iz samega sistema, kot njegov del. Tega tudi ni mogoče storiti individualno ali partikularno, temveč le s skupnim delovanjem, z odločnim, neomajnim in dolgotrajnim skupnim uporom, usmerjenim v spremembo sistema kot takega. Vse drugo je bolj ali manj »čisti iracionalni revolt brez vsakega programa« in brez vsakega pomena. Je torej le upiranje brez pomena in smisla. Zoper neoliberalni neokapitalistični sistem, ki je sam po sebi, kot takšen, brez smisla, nesmiseln.

Intelektualci moramo zato ne le govoriti in pisati, ampak tudi neprestano razpravljati. In sicer o »pravih vprašanjih«.

Ne o enem in istem, na en in isti način, z enimi in istimi govorci, na ene in iste površinske teme, z eno in isto praznino sporočenega. Najprej pa o tem, katera sploh so »prava vprašanja«.

ryan mcguire
(foto: Ryan McGuire)

Razpravljanje o pravih vprašanjih se mi ne zdi utrujeno govorjenje o tistem, o čemer se ne bi smelo več razpravljati. Predvsem ne, če se to počne s čudenjem, skepso in nevednostjo. Na primer o minimalnih standardih pravne zaščite pravic in svoboščin, o izhodiščih pravne države, o smiselnosti socialne države, ali o minimalistični politični etiki. Tudi, kadar javno komuniciranje zadeva politično zavržne in pravno nevzdržne odločitve, ravnanja ali stanja, to komuniciranje običajno ne ponuja, še manj pa prinaša karkoli novega. Še posebej ne, če je novo mišljeno kot spremembe in popravki (izboljšave) odločitev, ravnanj in stanj, ki bi jih bilo dobro spremeniti, ali bi jih bilo celo nujno spremeniti. In to takoj!

Mislim na primer na komuniciranje o skoraj točno določenih kršitvah minimalnih standardov pravne zaščite pravic in svoboščin, ali na očitna in osupljiva teptanja minimalističnih potez politično etičnega, ne da bi to komuniciranje privedlo do kakršnihkoli otipljivih izboljšav. Naravnost grozljivo pa je ugotoviti, da takšno javno komuniciranje o teh temah ne le ne prinaša pozitivnih sprememb kot premikov na bolje, ampak odraža in hkrati generira celo nazadovanje pri odločanju, ravnanjih in stanjih, o katerih se ne bi smeli več pogovarjati kot o nečem, kar še obstaja kot slabo, zavržno ali nevzdržno. Kaj šele kot o nečem, kar postaja vse slabše. Na primer, ne le, da se ves čas razpravlja o enih in istih kršitvah minimalnih standardov pravne zaščite pravic in svoboščin, ali o teptanju minimalističnih potez politično etičnega, iz dneva v dan se celo kopičijo takšne kršitve in takšno teptanje, stopnjujeta se njihova drznost in grobost, narašča njihova eksistenčna usodnost za posameznike, skupine in družbo kot celoto. Še bolj grozljivo pa je, da javno komuniciranje o enem in istem minimumu pravnosti in etičnosti legitimira to isto komuniciranje o tem. In še več kot to. Takšno javno komuniciranje legitimira celo javno spraševanje, ali morda pri tem sploh ne gre za nekaj, kar se pravilno označuje kot minimum, ampak celo za visok, nemara previsoko postavljeni standard?! To pa je že perverzno, absurdno, razčlovečeno in … Absolutni kretenizem!

Takšen in ta diskurz, kakršen je in kolikor ga pač je, seveda ne služi nikomur drugemu kot oblasti-kot-Sistemu.

Pomembno pa je postaviti tudi to vprašanje: o čem ne razpravljamo? Ponovno se ponuja zelo enostaven odgovor: ne razpravljamo o ničemer drugem razen o tistem, o čemer razpravljamo ves čas, ko razpravljamo o enem in istem, to pa počnemo na en in isti način. Bodisi o problemih, ki niso pravi problemi, bodisi o problemih, ki sploh niso problemi, bodisi o problemih, ki sicer so problemi, pa o njih ni kaj razpravljati, bodisi o marginalnih problemih, ki ob velikih problemih zaradi svoje marginalnosti dejansko niso pravi problem. To pomeni, da ne razpravljamo o tistem, o čemer bi morali razpravljati. Na primer o dokaj enostavnih in kratkoročnih rešitvah za velike probleme (predvsem socialne in politične) in z dolgoročnimi, tudi znatnimi učinki. Tudi ne na primer o pravi politični alternativi.

Zavzemanje za komunitarizem, ob ohranjanju koncepta sodobnega ustavništva in poudarjanju vloge in pomena socialne države, socialnih pravic in vrednote SOLIDARNOSTI, lahko pomeni ponujanje takšnega »pravega« vprašanja.

Zato že dlje časa vztrajam pri predlogu razprave o komunitarizmu. Izhajam iz teze, da liberalizem vendarle lahko konceptualno utemeljimo tudi s presečiščem med individualističnim in komunitarističnim razumevanjem političnega liberalizma. Pristnega političnega liberalizma, ne neoliberalizma. In da lahko konceptualno utemeljimo liberalizem tako, da bodo konceptualno prevladali »skupnostni« in »solidarnostni« elementi. To bi lahko storili s komunitaristično utemeljitvijo liberalizma v okvirih sodobne in socialne ustavne demokracije. In tako, da bi sodobno ustavništvo razlagali glede na možnosti, ki jih ponuja, ne pa zgolj glede na značilnosti, ki jih kaže v delujočih družbenih praksah. Posebno pomembna je pri tem teza, da gre ustavno načelo pravne države in ustavno načelo socialne države razumeti kot enakovredna koncepta, ki pomenita nerazdružljivo celoto. Tako naj bi se komunitarizem in (individualni) liberalizem dopolnjevala.

andraž teršek
Dr. Andraž Teršek (foto: osebni arhiv)

Menim, da komunitarizem, utemeljen s socialnostjo in solidarnostjo, omogoča in celo naslavlja slovenska ustava.

 

Avtor: dr. Andraž Teršek, ustavnik in pravni filozof, univerzitetni učitelj tem iz prava, etike, filozofije, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je predstavnik pravniške avantgarde, kritični intelektualec in publicist, aktivno prisoten v javnem prostoru.

 

Opomba: Podrobneje o tem v knjigi Andraž Teršek, Tonči Kuzmanić (Ur.): Možnosti politike danes. Univerzitetna založba Annales, Koper 2015.

moznosti politike danes

 

 

Več od Dr. Andraž Teršek

O (pravni) odgovornosti – za oblastno odločanje

Odgovornost ni samo beseda. To je tudi koncept, nadvsem pa je elementarna...
Beri dalje