Kako do pedagoških in raziskovalnih uspehov z omejenimi projektnimi sredstvi?

Foto via Gratisography.

Mlajše kolegice in kolegi, ki so zašli v akademske vode in jih veseli pedagoško in raziskovalno delo, imajo za svoj razvoj in uveljavljanje v akademski skupnosti na voljo precej omejene možnosti. V zadnjih desetih letih na univerzi praktično ni bilo odpiranja novih učiteljskih mest. Univerza kot javni sektor je bila podvržena varčevalnim ukrepom in se je torej pričakovalo prej zmanjševanje delovnih mest kot njihovo večanje.

Mlajši sodelavci tako ostajajo na sicer varnih asistentskih delovnih mestih ali, če so vključeni v finančno okrepljene raziskovalne skupine, na manj varnih delovnih mestih raziskovalca oz. znanstvenega sodelavca. Na teh delovnih mestih je sicer mogoče napredovati v habilitacijskih nazivih, pridobitev varnega učiteljskega (profesorskega) mesta pa je bila oz. je povezana s sprostitvijo že zasedenega mesta. Če ob strani pustimo tematiko “kako se znebiti starih profesorjev”, lahko mlajši sodelavci čakajo 20 ali celo 30 let na svoje profesorsko mesto in medtem habilitacijsko napredujejo ali pa tudi ne (na univerzi je plača enaka za zaposlitveno mesto ne glede na rezultate dela), vprašanje pa je, koliko zmorejo ali želijo razvijati svoje lastne potenciale in usmeritve.

Pred kratkim sem imela priložnost poslušati predavanje dr. Tanje Kunej ob njeni izvolitvi v naziv redne profesorice za genetiko, v katerem je predstavila svoj, zelo zanimiv pristop h gornji problematiki. Tanja je zaposlena na Biotehniški fakulteti in dela na Oddelku za zootehniko v katedri, ki ima najdaljše možno ime, zato le kratica GABI. Zaseda delovno mesto znanstvene sodelavke na nivoju habilitacijskega naziva. V pedagoškem procesu sodeluje z okoli polovico delovnega časa, odvisno od razpoložljivih pedagoških ur v katedri GABI. Svoje predavanje oz. predstavitev je Tanja naslovila “Moč motivacije za pedagoško in raziskovalno delo v genomiki”, s pomenljivim podnaslovom “Kako do pedagoških in raziskovalnih uspehov z omejenimi projektnimi sredstvi?”.

Razmere med mlajšimi raziskovalci in pedagogi so znane: prekomerno so obremenjeni s pedagoškim delom, delujejo znotraj začrtanih smernic raziskovalnih programov ali projektov in imajo trenutno zelo malo možnosti za pridobitev ARRS projektov in mentorstev MR.

Kot pravi Tanja: “To obdobje je kritično za razvoj: lahko odnehaš, ostaneš na mestu ali počasi napreduješ.” Tanja je borka in se je odločila za počasno napredovanje. Problema se je lotila sistemsko, to pa so bila njena izhodišča za soočanje s situacijo:

  1. veliko dobrih idej,
  2. veliko veselja do raziskovalnega in pedagoškega dela,
  3. sposobnost za hitro in učinkovito komunikacijo,
  4. zmožnost prepoznavanja talentov v predavalnicah in vajalnicah,
  5. veliko potrpežljivosti – napredovanje po manjših korakih,
  6. možnost sodelovanja z izkušenim mentorjem ali sodelavcem, ki bo pomagal do končnega rezultata.

Glavni izziv v genomiki, s katero se raziskovalno ukvarja, Tanja vidi v urejanju, povezovanju in standardiziranju genomskih podatkov, ki se nezadržno kopičijo in jih nismo zmožni organizirati v podatkovne zbirke. Zato je skupaj s študenti vzpostavila platformo Integromika, namenjeno urejanju, sintezi in analizi že objavljenih -omskih (genomskih, transkriptomskih, proteomskih, epigenomskih, metabolomskih in miRNomskih) podatkov pri obravnavi določenega fenotipa ter dajanju pobud za standardizirana poročanja v genomiki (integromiki), vključno s predlogi za minimalne zahteve za objavljanje rezultatov.

Za raziskovalno delo v okviru Integromike je pri vajah predmeta Genetika II. motivirala študente za delo na raziskovalnih projektih, katerih tematika bo uporabna za njihov diplomski seminar in pridobitev “izjemnih dosežkov” oz. Cobiss referenc. Pridobljene reference v času dodiplomskega študija študentom služijo za pridobitev ali podaljšanje Zoisove štipendije, udeležbo na dogodkih, kot je npr. Lek BioCamp, za iskanje prakse v tujini ali pridobivanje štipendij za študij, zato so ambicioznejši študenti zainteresirani za takšno raziskovalno delo.

Marsikdo poreče, da je to pač običajno delo s študenti, čemur lahko pritrdim, a je pri Tanjinem mentoriranju študentov pomembna razlika od običajne prakse – študenti so dejansko pridobili ustrezne reference. Za študentske raziskovalne projekte je Tanja v okviru mreže Integromika v obdobju 2012-2015 organizirala štiri minisimpozije “iTIME brainstorming”, na katerih je sodelovalo 32 študentov s 54 prispevki. Izdali so zbornik povzetkov z vnosom v Cobiss (1.12), Tanja pa je študentom razložila, da takšne objave sicer lahko uveljavljajo za svoje “izjemne dosežke”, lahko pa se obravnavajo kot vmesna stopnja pred znanstvenim člankom.

V letih 2015-2018 se je osredotočila na izdelavo seminarjev pri predmetu Genomika. Izdelala je zelo natančna navodila za pisanje seminarjev in poteka izdelave seminarjev. Vodijo časovnico od oddaje do končne oblike seminarja, vključno z njenima dvema pregledoma in recenzijo s strani dveh študentov do publikacije Zbirke seminarjev, katerih uredniki so študenti. Doslej so izdali štiri takšne zbirke s skupno 123 seminarji in z vnosom v Cobiss (1.17). Tanja je ponovno predstavila študentom, da so seminarji le predpriprava tako za magistrsko nalogo kot znanstveni članek.

Gornje aktivnosti so rezultirale v Tanjinih mentorstvih pri 39 B.Sc. diplomah (od 2010-), 6 (plus tri somentorstva) M.Sc. diplomah (od 2013 -) in 10 raziskovanih nalogah. Med temi diplomami so bile tri nagrajeno z univerzitetno in štiri s fakultetno Prešernovo nagrado, ena pa s Krkino nagrado. In koliko študentov, ki jih Tanja imenuje “zelo mladi raziskovalci (ZMR)”, se je preizkusilo v pisanju znanstvenih člankov? Številke so impresivne: 24 ZMR je napisalo 33 znanstvenih člankov, tudi z vključevanjem nekoliko širšega kroga somentorjev, vendar na Tanjino iniciativo in pomočjo pri pisanju člankov. ARRS karakteristike člankov so: A1 = 10 člankov (A‘‘= 1), A2 = 9 člankov, A3 = 1 članek, glede na faktor vpliva je 8 člankov z IF>3 = 8 in 5 člankov z IF>4 in do sedaj so pridobili 120 wos citatov! Ni slabo!!!

Če pustimo številke člankov ob strani in pogledamo njihov »učinek«, razberemo, da je Karin Hrovatin (B.Sc. biotehnologija) objavila tri članke na področju standardizacije poročanja genetskih testov za določanje spola pri sesalcih in klasifikacije genetskih variant, povezanih z miRNA in bila sprejeta na M.Sc. Bioinformatika, Univerze v Edinburgu. Klara Piletič (B.Sc. biotehnologija) je z objavami Epigenetsko uravnavanje miRNA genov pri boleznih in člankom Minimalni standardi za poročanje interakcij miRNA-tarča prejela ad Futura štipendijo, študijsko prakso v BRIC, Kopenhagnu in štipendijo za M.Sc. program Molecular Biosciences, Univerze v Heidelbergu. Ali pa Blaž Škrlj (B.Sc. biotehnologija), ki je zdaj podiplomski študent in sodelavec na IJS, ponaša pa se lahko s soavtorstvom pri štirimi člankih. In to je le manjši del “učinkov” 33 znanstvenih člankov, ki so rezultat dobro vodenega ter organiziranega študentskega raziskovalnega dela. In to ob skromnih finančnih sredstvih.

Ob takšnih rezultatih se je težko strinjati s Tanjinim skromnim izhodiščem “počasnega napredovanja”, ker za opravljeno delo bolj velja “great leap forward” zaradi uvajanja novih oblik pedagoško-raziskovalnega dela, odpiranja novih področij genomskih proučevanj in izkazanih rezultatih. Verjetno pa takšnega uspeha ne bi dosegla brez “velikega veselja do raziskovalnega in pedagoškega dela« ter podpornega okolja – katedre, profesorjev in sodelavcev, ki jim je med in ob zaključku predavanja izkazala iskreno spoštovanje in zahvalo za njihove vzpodbude, pomoč in razumevanje.