Mnogi ste že bili soočeni s slavnostnimi govori ob 50. rojstnem dnevu (ostale pa to še čaka), kjer je skoraj neizbežna omemba srečanja z Abrahamom. Češ, zdaj sta pa (končno) na vrsti modrost in premišljenost … Ampak na kaj se to nanaša? Kdo je bil Abraham in kako je povezan ravno s petdesetimi leti starosti?
Odgovor na prvo vprašanje je enostaven in kompliciran hkrati. Seveda gre za biblijskega očaka Abrahama. Tistega, ki ga kot prednika in prvega pravega vernika enega boga priznavajo judovstvo, krščanstvo in islam, kjer nastopa kot Ibrahim. Komplicirani del se nanaša na vprašanje, ali je bil Abraham zgodovinska osebnost. Zgodovinarji glede tega ne najdejo soglasja. Že razpon časovne umestitve obsega kakih 800 let, arheološke dokaze in omembe pa se da interpretirati tako ali drugače. Za simbolna sporočila Abrahamove zgodbe iz Stare zaveze pa to niti ni bistveno. Opisi krajev in običajev se v splošnem skladajo z ugotovitvami o bronasti dobi na področju bližnjega vzhoda, Abrahamove selitve pa z migracijami ljudstev drugega tisočletja pred našim štetjem.
Abrahamova svetopisemska potovanja se začnejo s selitvijo očeta Teraha, ki je družino odpeljal iz rodnega Ura proti Kanaanu, vendar je prišel le do mesta Haran. Tam se je ustavil, ustalil in kasneje tudi umrl. Če verjamemo, da je biblijski Ur današnja Sanliurfa v Turčiji in ne sumerski Ur v Iraku, potovanje ni bilo prav dolgo, le kakih 40 kilometrov. Je pa zato Abraham (tedaj še Abram) z ženo, nečakom Lotom in »vsemi dušami, ki sta jih pridobila v Haranu« (1 Mz 12:5) nadaljeval pot v Kanaan (del Bližnjega vzhoda med Mediteranom in dolino reke Jordan), kakor ga je napotil Gospod.
Skupina je morala biti kar velika, skupaj z vsemi čredami živine in sužnji. Večina prevodov sicer uporablja bolj prijazno besedo »služabnik«, ampak dokler se da »dušo pridobiti« za denar (1Mz 17:13), je njen položaj kar jasen. Abram je v Kanaanu postavil Gospodov oltar, h kateremu se je še večkrat vračal. Ob lakoti v deželi se je umaknil v Egipt, od koder se je vrnil še bolj bogat. Od faraona je dobil »drobnico in govedo, osle, hlapce in dekle, oslice in kamele« (1Mz 12:16). Ja, hlapci in dekle so uvrščeni med ostalo živino.
Z bogastvom in številnimi oboroženci je bil Abram vpliven v deželi in udeleženec številnih spopadov. Ob tem je imel precej pogovorov z Gospodom, ki je Abramu obljubil deželo in številno potomstvo. Glede slednjega je bil Abram sicer skeptičen, saj njegova žena (in hkrati polsestra) ni mogla imeti otrok. Problem je bil rešen kar dvakrat: prvič je s sužnjo Hagaro dobil sina Izmaela (za prednika ga štejejo Arabci). Drugič, ob sklenitvi zaveze, od katere izvira obrezovanje moških, pa je sina Izaka rodila Abramova žena Sara, sam pa je dobil ime Abraham. Z zahtevo po žrtvovanju Izaka je Gospod preizkušal Abrahamovo vero (v zadnjem trenutku je bil priskrbljen oven kot nadomestna žrtev). Po smrti Sare je Abraham pri današnjem Hebronu v Izraelu kupil polje z votlino, v kateri je pokopal Saro in kjer je bil precej kasneje, doživel je namreč 175 let (1Mz 25:7), pokopan tudi sam.
.jpg)
Kateri mejnik v Abrahamovem življenju je tako pomemben, da je srečanje z Abrahamom postalo pregovorno? Gotovo bi to morala biti tista zaveza, po kateri je dobil svoje končno ime. Vendar lahko preberemo (1Mz17:1), da je imel tedaj, ko se mu je prikazal Gospod, že 99 let! To je še ponovljeno ob bolečem spominu: »Ko je bil Abraham obrezan na mesu svoje prednje kožice, je bil star devetindevetdeset let, njegovemu sinu Izmaelu pa je bilo trinajst let, ko je bil obrezan na mesu svoje prednje kožice.« (1Mz17:24-25) Obstaja še matematična podkrepitev – v Staro zavezo je vgrajena enačba 86+13=99. Namreč; »Ko je Hagára Abramu rodila Izmaela, je bil Abram star šestinosemdeset let.« (1Mz16:16) Rojstvo Izaka je bilo seveda še kasnejše, ko je bilo Abrahamu sto let (1Mz 21:5), Sari pa devetdeset.
Kaj torej? Zgodnejši dogodek? Prvi, ki sploh vključuje omembo starosti, je odhod v obljubljeno deželo. Toda: »Ko je Abram odšel iz Harana, je bil star petinsedemdeset let.« (1Mz 12:4)
Odgovor se skriva povsem drugje v Svetem pismu. V Janezovem evangeliju je opisan pogovor v templju, med katerim Jezus izreče besede, ki jih prisotni interpretirajo kot trditev, da je Jezus dejansko videl Abrahama, čemur sledi: »Judje so mu tedaj rekli: Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?« (Jn 8:57). Komentatorji Nove zaveze se strinjajo, da gre pri tam omenjenih Judih za namerno ali celo zlonamerno nerazumevanje povedanega. Jezus naj bi namreč s stavkom »Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.« (Jn 8:56) želel poudariti večnost Boga, sogovorniki pa so se odločili, da bodo izrečeno vzeli dobesedno.
Starost 50 let je uporabljena kot mejnik, po katerem je človek res že star (in, upajmo, moder). Tako star, da bi lahko celo srečal Abrahama.
Ampak zakaj ravno 50? Knjiga psalmov nam vendarle obljublja nekaj daljše življenje: »Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let,..:« (Ps 90:10). Vendarle pa naletimo na starost petdesetih let kot mejnik, do katerega so možje sposobni za aktivno službo v četrti Mojzesovi knjigi. Gospod je namreč kakih 400 let po Abrahamovih časih naročil Mojzesu in Aronu: »Popišita… stare od trideset do petdeset let, vse, ki so zmožni za službo, da bi opravljali delo v shodnem šotoru!«. (4Mz 4:3) Da bo zadeva povsem jasna, je dodal še: »Ko pa dosežejo petdeset let, naj se umaknejo od opravljanja službe in ne služijo več.« (4Mz 8:25).
Tako smo torej prišli do svetopisemske upokojitvene starosti. Ne pa tudi do odgovora na prvo vprašanje. Na svoj petdeseti rojstni dan je bil Abraham še skupaj z očetom v rodnem Uru, morda že v Haranu, ali pa na poti med obema. Vsekakor pa nam Stara zaveza odgovori na vprašanje, kaj je počel po 75. letu, v starosti, ki ji pripisujemo modrost in premišljenost. S svojo družino in čredami je potoval po Bližnjem vzhodu, kjer je vedno gostoval na zemlji, ki ni bila njegova. Edina nepremičnina, ki jo je kdaj kupil, je bil namreč prej omenjeni grob v Hebronu.
Na kratko: bil je migrant.
Avtor: Aulon.