Kako naprej v boju proti novemu koronavirusu

Foto: Pop & Zebra via Unsplash.

Te dni v Sloveniji zaznavamo padec na novo zaznanih obolelih za COVID-19. V zadnjem mesecu in pol, ko so si eden za drugim sledili različni ukrepi za zmanjšanje števila okužb, smo uspešno umirili in nato zajezili širjenje novega koronavirusa. Sedaj odgovorni že razmišljajo, kako sprostiti ukrepe, pri tem pa še vedno ohranjati virus na vajetih in ne povzročiti nove poplave. Toda kako, katero strategijo izbrati? Pred seboj vidim dva scenarija, ki nista nujno ločena, ampak se lahko vsaj deloma prekrivata.  

PRVI SCENARIJ

Prvi scenarij je izmenjevanje sistemov karanten in vmesnega lajšanja ukrepov z “otoplitvami”, torej manjšo in večjo družbene odprtostjo, pri čemer so ukrepi ves čas namenjeni sploščaju krivulje. Ko ta pade, države ukrepe postopoma odpravljajo, ko pride do novih okužb, jih spet uveljavijo ter po potrebi ponovijo vajo. Ta pričakovani krog se spremeni, bodisi ko razvijejo učinkovito cepivo bodisi takrat, ko pride do splošne prekuženosti, če le lahko računamo na trajnejšo imunost.

Na cepivo lahko po optimističnih napovedih računamo v letu dni ali v letu in pol. Do nadzorovane prekuženosti lahko pride šele v več letih.

Te vrste scenarij so predstavili v modelih z Imperial Collega v Londonu in tudi v nedavno objavljenem članku v reviji Science. V slednji raziskavi je harvardska raziskovalna skupina pripravila modele na temelju doslej zbranih podatkov o širjenju dveh drugih človeških koronavirusov, ki povzročata prehlade in sta že splošno prisotna v človeški populaciji. Predvidevali so, da bo tudi SARS-CoV-2 sezonski virus. S temi predvidevanji so izračunali, kako se bo pojavljal in kakšna bo potreba po posteljah na intenzivni negi v bolnišnicah v Združenih državah Amerike. Če lahko domnevamo, da bo imunost potem, ko enkrat prebolimo COVID-19, trajna, bi se po tem scenariju ujeli v zgoraj opisano valovanje med uveljavljanjem strogih ukrepov in vmesnim sproščanjem teh ukrepov vse do leta 2022. Seveda tukaj ne upoštevamo morebitnega uspešnega razvoja zdravil in cepiva v vmesnem času.

Ne predstavljam si, kakšen vpliv bo imelo takšno negotovo nihanje na družbo in duševno zdravje prebivalstva, saj bi morali živeti v daljšem obdobju negotovosti, enako pa velja tudi za družbeno blagostanje. Zato moramo razmišljati tudi – in morda še bolj – o alternativi. Tudi avtorji in avtorice omenjene raziskave so z njo želeli spodbuditi k razmisleku in iskanju inovativnih rešitev

DRUGI SCENARIJ

Drug scenarij, meni ljubši, vključuje tri faze. V prvi fazi želimo doseči nadzor nad virusom. V tem času pride do sploščitve krivulje okužb, zdravstveni sistem in tudi družba pa pridobita čas, da se pripravita na naslednji dve fazi. Ključno je, da s sprejetimi ukrepi države čim bolj znižajo število okužb in zajezijo širjenje virusa. Države v tem času – na mednarodni ravni – pripravijo potrebno infrastrukturo za čim bolj učinkovito testiranje in sledenje okužbam. Tako lahko uspešno zaustavijo vsak val, ko se ta pojavi, toda sploščevanje krivulje se ne zbije na ničlo. Širjenje okužb se zmanjša, ne pa tudi ustavi. Toda že situacija, v kateri sledi nekaj dni vedno manjše število na novo okuženih, lahko najavi naslednjo fazo delovanja pri zatiranju virusa.

Takrat sledi druga faza. Ta vključuje testiranje in strogo sledenje stikom tistih preostalih okuženih, ki se še pojavljajo. Italijanska raziskovalna skupina pod vodstvom raziskovalk in raziskovalcev iz Pavie poroča v reviji Nature o pomenu čim bolj obširnega testiranja populacije pri prizadevanjih za zajezitev pandemije. Vsakemu pozitivnemu testu mora slediti preverjanje in morebitno sledenje tistim, s katerimi so imeli okuženi stike v dneh pred testiranjem. Izolacija okuženih je v tem primeru samoumevna in nujna. 

Ne glede na to, v kakšni obliki poteka izolacija, je potrebno skrbno premisliti in ukrepati glede socialnih komponent obravnave in nadzora nad tistimi, ki morajo v izolacijo. To pomeni, da je potrebno poskrbeti za posameznike in posameznice, ki jih zdravstvene oblasti napotijo v izolacijo, in njihove svojce. Kogarkoli bodo napotili za določen čas v samoizolacijo, mora avtomatično prejeti nadomestilo za odsotnost z dela. Poskrbeti je potrebno, da bodo tako domača gospodinjstva kot prostori, kjer bi bili nastanjeni okuženi, prejemali hrano in druge nujno potrebne dobrine v času samoizolacije na način, ki preprečuje kakršnokoli možnost širitve virusa. Najpomembneje je poskrbeti za otroke tistih, ki morajo v izolacijo, da lahko na varen način obiskujejo šolo ali delajo na daljavo. Podobno velja za študente in študentke, ki se ne bi mogli in mogle udeleževati obveznih vaj. Nenazadnje je potrebno poskrbeti tudi za njihove morebitne domače živali. Nikakor ne smemo dopustiti, da bi zaradi tega še poglabljali družbene razlike. V primeru, da nekdo, ki je okužen, prebiva s predstavniki ali predstavnicami rizičnih skupin, je pomembno, da se jim omogoči čas izolacije prebiti nekje drugje. Podobno je v primerih indicev o nasilju v družini. Pri tem je samoumevno, da izvajanja izolacije ne nadzira policija, pač pa za to usposobljeno zdravstveno osebje in socialne službe. Te službe redno spremljajo razvoj bolezni in celotno socialno situacijo ter svetujejo in v primeru razvoja težjega razvoja bolezni pripravijo vse potrebno za hospitalizacijo. 

Drugi fazi sledi tretja faza. V obdobju druge faze izvajanja strateškega načrta za zatrtje virusa, ko že imamo virus pod nadzorom, pridobimo tudi neprecenljiv čas, da znanstvenice in znanstveniki razvijejo cepivo. Ko bo razvito, bo potrebno neko daljše obdobje, da ga bo dovolj za vse, tako da bi lahko bila človeška populacija v celoti precepljena. Tako proizvodnja kot razdeljevanje cepiva in cepljenje prebivalstva naj bi se dogajalo šele v tretji fazi. 

Pri tem načrtu seveda ne upoštevam morebitnih prebojev na področju zdravil, ki bi lahko preprečevala okužbo ali pa vsaj lajšala simptome, možnosti uporabe transfuzije krvi tistih, ki so bolezen že preboleli, ekspresno hitrega razvoja cepiva ali uspešnosti morebitne nove strategije za zatrtje virusa. Vse napovedi prihodnosti temeljijo na predvidevanjih, ki temeljijo na trenutno znanih podatkih in informacijah in če se ti spremenijo, se spremenijo tudi napovedi.   

Za izbiro med scenarijema pa so, poleg spremljanja strategij in dogajanja v različnih držav, ki so v razvoju pandemije pred nami, nujni lokalni podatki o številu trenutno okuženih in tistih, ki so bolezen že preboleli. Ravno to želijo slovenske raziskovalke in raziskovalci preučiti v Nacionalni raziskavi o razširjenosti COVID-19. Več ljudi, kot se bo odločilo za sodelovanje, boljši pregled bomo imeli nad situacijo. Zato velja za vse, ki ste bile povabljene ali povabljeni, da se na to povabilo odzovete, saj boste s tem najbolj dejavno pomagali in pomagale k vrnitvi v vsakdanje stanje.

Da bi zaustavili ta virus in rešili življenja, preden bi ta sploh lahko bila ogrožena, sta nujno potrebna globalna solidarnost in sodelovanje, kar je pravzaprav v tem trenutku nepredstavljivo, a prav tak svet nujno potrebujemo.