“Jutri koljem. Stranke prosim, naj se pravočasno postavijo v vrsto.” (Obvestilo na Splošnem mesarstvu Podtrebušar, vir)
Ob opazovanju predsedniške kampanje Boruta Pahorja sem se spomnila na intervju z njim na Vesti jeseni leta 2007. Ko ga je takrat novinar Sarkič vprašal, s čim bodo nadomestili politiko, ki jo bodo sprostili, je postal Pahor popolnoma nebogljen. Mislil je, da bo lahko nekaj na hitro odgovoril, pa je samo mečkal z besedami in čakal, da zadrega mine. Pustil je vtis, da je brez koncepta oziroma, da ima samo enega, ki pa se podre kot slabo sestavljena hišica iz kart, ko ga kdo pošlata bolj na hitro. Morda pa je zdaj tiskovni predstavnik Sarkič le našel koncept zanj.
Odkar Pahor hodi po Sloveniji in pomaga delavskemu razredu, tudi nam, šiviljam, sem postala njegova občudovalka. Ne toliko zaradi številnih uniform, ki mu vse po vrsti lepo pristojijo, tudi ne zaradi srečnega nasmeha, čeprav ga tako sproščenega in zadovoljnega v njegovem javnem življenju še nisem videla, prav tako ne zaradi pozornosti, ki jo posveča malemu delu in malemu človeku. Ne! Njegova občudovalka sem postala zato,ker je razgalil svoje lepo grajeno telo. In ker je razgalil glavnino slovenskih medijev. Ti so mu nenehno za petami in ovekovečijo vsako njegovo akcijo, vsak njegov delovni zamah. Niso poslikali zgolj prvega, drugega, tretjega Pahorjeva poklica, poslikali so vse njegove poklice v zadnjem mesecu. Zato si Borut Pahor zasluži Erjavčevo, saj je po Kučanu spet dokazal, da so slovenski novinarji res vodljiva čreda. Pri obdelavah Pahorjevih bipolarnih osebnosti sicer nisem zasledila – ali pa sem v svoji površnosti nemara spregledala, da bi kje predstavili zgodbe ljudi, ki te poklice opravljajo vse dni v letu. Koliko zaslužijo, kako nanje vpliva kriza, ali kdaj tudi oni po šihtu sedejo s šefom na kavo, ali so odpuščali tudi v njihovi branži in kako zdaj živijo odpuščeni delavci. Pahor je našel svoje poslanstvo: opozarja na prezrte poklice, a uredniki ne znajo prepoznati dobrih zgodb.
Domnevni strokovnjaki za politično komuniciranje pri tem modrujejo, kako briljantno neumne so te akcije in da Pahor igra klovna, spet drugi trdijo, da je tako, oh, izviren in Kristusovski. Pa Pahor sploh ni izviren. Idejo sta s Sarkičem prekopirala od Kmečkega glasu, morda celo od samega Vinka Vasleta, če je bil ta leta 1996 še na dobrem (Kmečkem) glasu. V okviru akcije tega časnika “Znani Slovenci in kmečka opravila” je takratni premier Drnovšek v Zasavju kidal gnoj, predsednik republike Kučan je kosil, kmetijski minister Osterc je molzel, predsednik SLS Marjan Podobnik je delal koline, predsednik SKD Peterle pa žel rž in mlatil slamo. Po pričevanju očividcev slednji to še vedno počne. Akcija Kmečkega glasu je bila vendarle simpatična in glede na to, kako rada naša politika zaide v ruralno okolje in uporablja ruralno terminologijo, pri tem pa uživa v spremljavi kamer, predlagam, da POP TV namesto predsedniške kampanje na hitro sestavi predsedniško Kmetijo. Gledalci bi se v času kampanje luštno zabavali, po blogih bi komentirali različne stile molže predsedniških kandidatov,njihovo sajenje rož, rezanje trte, mlatenje slame, kidanje gnoja… Kmetijo bi povezovala Katja Šeruga, POP TV pa bi spet imel gledljivo oddajo. Zmagal bi tisti kandidat, ki bi dobil največ sms-ov podpore.
Simptomatično je, da se politični kandidati ne preizkušajo v opravljanju tehnoloških opravil. Mar to pomeni, da jih ne zmorejo ali zgolj to, da se ne gremo več visokotehnološke družbe? Šalo na stran, je rekel tisti, ki ni šale nikoli postavil v središče, da bi jo potem lahko dal na stran. Izmed resnobne konjenice, ki se pripravlja na naskok na Erjavčevo 17, bom glasovala za tistega, ki bo največ vice pokal in stvari ne bo jemal tako zelo resno. Zaenkrat gre to najbolje od rok Pahorju. Bog se ne smeje! Ta nosilni stavek iz romana Ime rože je namreč zelo pogost spremljevalec naših politikusov. Za božjo voljo, gospodje, smejte se! Ne pustite nas samih v tem “vedrem” vzdušju, v katerega nas spravlja vaša resnobnost! Smejati se je lepo, smejati se je zdravo, smejati se je najbolj primerno v resnih trenutkih. To je edino, kar lahko naredite, da vas bomo jemali resno.
Joži Zanoškar, kartonažna šivilja
P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji, za katere bomo ocenili, da ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.