Že dolgo so mimo časi, ko je en sam veliki um lahko obvladal celotno znanje sveta iz matematike, fizike, astronomije ter mogoče celo filozofije obenem. Današnja znanost za razliko od takratnega časa sloni na ekipah. Povprečno število avtorjev članka objavljenega v znanstveni reviji se vztrajno veča, v nekaterih panogah povprečje v zadnjih letih tako presega šest avtorjev na objavo. Na pomembnejših raziskovalnih projektih pa sodelujejo številčni konzorciji inštitutov, univerz ter podjetij.
V tekmovalnem svetu objav, citatov, »impact factor«-jev in financiranj projektov je na koncu posameznik lahko torej dober le toliko, kolikor je dobra skupina, s katero dela.
POZNANSTVA V ZNANOSTI
Pri raziskavah se skoraj vsak kdaj sreča s problemom, za katerega ve, da ga sam ne bo mogel (učinkovito) rešiti. Ali potrebuješ inštrument, ki ti v tvojem domačem okolju ni na voljo, ali pa nekoga s kompetencami iz tebi tujega področja. Takrat v znanosti štejejo poznanstva.
Velika razlika je med računico izkoristka delavskih ur, če se mora sintetski kemik naučiti računalniških simulacij, ali če lahko stopi v stik z prijateljem, ki take naloge vsakodnevno opravlja. Prav tako se najbrž strinjamo, da se veliko bolj splača, če lahko za tisti enkratni primer uporabiš sosedov plinski kromatograf, kot da kupiš svojega. Še boljše se seveda počutiš, če nekdo tebe kontaktira s kakšno podobno prošnjo po sodelovanju – očitno si (ali pa se vsaj zdiš) dovolj sposoben, da ti drugi zaupajo takšne naloge.
Kot začetnik v svetu znanstvenih raziskav se pogosto sprašuješ, kako spoznati prave osebe ter vzpostaviti uspešno sodelovanje.
Pri tem lahko veliko pripomorejo znanstvene konference, simpoziji ali srečanja. Ne samo, da pridobiš dragocene izkušnje predstavljanja ter zagovarjanja svojega raziskovalnega dela, mogoče se te dotaknejo izsledki koga drugega in dobiš nove zamisli ter nov zagon za svoje težavne poskuse. Še najpomembnejše pa je, da imaš med odmori za kavo in večernimi druženji pred sabo gručo ljudi iz tvojega »foha«, ki se ne brani, da stopiš do njih in navežeš stik.
Tako se rodijo plodne debate, poznanstva z eminentnimi in izkušenimi figurami ali pa prijateljstva z mlajšimi raziskovalci. Pomembne povezave, ki lahko zaznamujejo tvojo celotno kariero.
Na žalost pa ta rešitev ni idealna. Konference so namreč draga zadeva. Kotizacije že na domačih srečanjih presegajo 200 € na udeleženca, v tujini pa so lahko zneski tudi nekajkrat višji. Potem so tu še letalske karte, prevozi, nočitve, prehrana. Na koncu se za en tak evropski izlet hitro zapravi tisočak, če potuješ čez lužo lahko tudi dva in pol. Kako si lahko torej ob povsod opevanih manjšanjih finančnih sredstev v znanosti mlajši raziskovalec privošči obiske na kvalitetnih konferencah?
CUTTING EDGE
Na koncu pridemo do zaključka, da se najbrž nič ne bo spremenilo samo od sebe. Rešitev lahko vidimo že v povezovanju slovenskih mlajših raziskovalcev, taka društva ali srečanja pa lahko sčasoma pripeljejo še do širših projektov.
Eden takih je znanstvena konferenca Cutting Edge, ki jo organiziramo mlajši raziskovalci, ki študiramo ali delamo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Ideja se je pred nekaj leti sicer rodila v namen pomoči študentom, ki za pridobitev Zoisove štipendije potrebujejo izjemen dosežek, med katere se šteje tudi objava povzetka v zborniku konference. Danes pa se ekipa iz zgoraj opisanih razlogov čedalje bolj trudi, da v Slovenijo na enodneven dogodek privabi tudi tuje raziskovalce.
Konferenca zato poteka v angleškem jeziku v treh širokih sekcijah, ki pokrivajo skoraj celotno področje naravoslovja in tehnike (Science behind the living, Technologies for the earth and environment, Materials of the future), ima simbolično ceno prijavnine ter gosti tri izjemne znanstvenike, ki na daljšem predavanju predstavijo del svojih raziskav. Letos se je dogodka udeležilo 150 udeležencev, pri čemer upamo, da so se med njimi vzpostavile nove vezi in našle priložnosti za sodelovanje.