Vsake toliko me službene obveznosti odnesejo v tujino. Projekte, ki mi to omogočajo, imam precej rada, saj mi pomagajo, da se lahko vsake toliko malo prezračim, izmenjam izkušnje, ker doma pa res ne vemo čisto vsega, beležim dobre prakse drugod in razmišljam, kako bi lahko delovale v Sloveniji. Sploh pa se mi zdi, da menjava okolja na vsake kvatre dobro vpliva na nas. Četudi se zapelješ samo kakšno uro ven iz kraja, kjer sicer živiš.
Najprej, da jih ne bom slišala preveč – bila sem že marsikje, a nikjer ni tako lepo kot doma.
Država je zelena in varna, šole imamo dobre, zdravstveni sistem je daleč od vrhunskega, a vseeno precej spodoben, lokacija nam udobno omogoča, da smo v uri ali dveh z letalom takorekoč kjerkoli v Evropi in še bi lahko naštevala.
Včasih se mi zdi fino, da veliko ljudi ne ve za nas in imamo vse to lahko zase, včasih pa bi si vendarle želela, da bi bila Slovenija bolj prepoznavna v svetu, in da bi nas, kljub temu, da smo ena majhna fižika na zemljevidu, resneje jemali. Ampak za to bi morali tudi sami narediti kaj več. Ali drugače, da je temu tako in verjetno slabše kot včasih, smo si krivi sami.
Kosovo je edina država na svetu, kjer domačini točno vedo, kje je Slovenija, kjer nas imajo radi in kjer ti kot Slovencu ali Slovenki celo dajejo občutek, da si nekaj več.
Po mojih izkušnjah edina država na svetu, kjer so izpolnjeni ti trije pogoji. Da torej ljudje na zemljevidu znajo pokazati našo državo, da jo še kar hvalijo, kako dobro, da nam gre in da nas hkrati še zelo cenijo. EDINA. Ali nam je to všeč ali ne, je drugo vprašanje, ampak tako je. Škoda je le, če lahko parafraziram eno najuspešnejših marketinških kampanj na svetu, s katero sicer promovirajo Las Vegas: kar se zgodi na Kosovu, ostane na Kosovu. Res škoda, da nimamo takšnega statusa še kje drugje na svetu.
S Kosovom si je Slovenija nekoč delila Jugoslavijo, danes je to samostojna država, ki je februarja praznovala deveti rojstni dan. Etnični Albanci in Albanke so ena najhitreje rastočih populacij v Evropi. Hkrati je to tudi država, ki jo zvija od korupcije. Vsak tretji je brezposeln. Slabše je edino v Djiboutiju, Kongu, Bosni in Hercegovini, Afganistanu in Keniji. Problemov imajo toliko, da se ven ne vidijo.
.jpg)
Ekipe, s katerimi sem se imela sama priložnost srečevati na Kosovu, so drugačne – vrhunsko izobražene, govorijo več tujih jezikov in trdo delajo, da bi bilo pri njih kdaj morda drugače. Starejši se ne bodo premaknili nikamor. Za njih je prepozno. Mladi iščejo pot ven. Takoj, ko se jim ponudi priložnost, odidejo. Večinoma v Švico in Združene države. Žalostne zgodbe. In hkrati tudi zgodbe polne upanja.
Vsakič znova se zlomim na letališču Adema Jasharija, ko se peljem po stopnicah proti prostoru za čekiranje. Videvam babice in dedke, ko se poslavljajo od svojih družin, sinov in hčera, vnukov in vnukinj. Kako jih pošiljajo v bolj razvit in bolj urejen svet. Na boljše. Srce se mi trga, ko gledam te prizore. V teh boljših in bolj razvitih državah večinoma delajo na gradbiščih, prodajajo slaščice, sadje in zelenjavo ali pa čistijo stanovanja in hotele.
Včasih bi v kategorijo držav, kjer ima Slovenija dober status, dala še Bosno in Hercegovino, a se bojim, da smo ugled pri njih zapravili.
Z raznimi vegradi in sploh nečloveškim ravnanjem nekaterih podjetij z gradbenimi delavci, ki k nam prihajajo od “dol”. Da o našem odmikanju od Balkana po vojni v devetdesetih, neporavnanimi bančnimi računi … niti ne govorim. No, morda gre sem šteti še Makedonijo, povsod drugod pa pademo pri vsaj enem od treh naštetih kriterijev. Ali se ljudem niti ne sanja, kje je Slovenija, ali nas nič posebnega ne cenijo, kaj šele, da bi v primerjavi s katerimikoli zahodnjaki zanje veljali kaj več. To, recimo, kar je verjetno vsakomur jasno prvo sekundo, ko je v konkurenci s kakšnimi svetovalci in svetovalkami iz ZDA, VB, FRA ali pa NEM. Ne glede na to, ali znajo in vedo več od tebe, avtomatično bodo za svoje delo bolje plačani zgolj zato, ker prihajajo iz teh držav. Takšna je moja izkušnja in tudi izkušnja mojih kolegov in kolegic, ki se redno potikajo po tujini. Ko si natočimo kozarec čistega vina, pridemo do podobnih zaključkov.
Bolj ko greš severno ali zahodno, praviloma nižje kotiramo. To je ta reality check, ki nastopi takoj, ko prestopiš mejo z Avstrijo ali Italijo. Mi smo njihovi vzhodnoevropejci, čeprav smo dve uri stran od Benetk. Za tiste še bolj južno ali vzhodno pa smo praviloma premajhni in premalo pomembni na svetovnem političnem parketu, da bi nas resneje jemali. Zadnje desetletje v zunanji politiki niti nimamo konkretnejših pobud. Brez vonja, barve in okusa smo. Saj vem, razmeroma mladi in novi smo še, ampak to ne more biti naš izgovor še naslednjih nekaj desetletij.
Lepa hvala, da se nam je vmes zgodila Melania Trump. Tudi po njeni “zaslugi” bodo morda Slovenijo redkeje zamenjevali s Slovaško.
Turistično gledano je ona, ne glede na to, kaj si mislimo o njej, vseeno plus. V kolikor bi se nam res obetala invazija Američanov in Američank na Slovenijo, jo je treba izkoristiti. Da se ne bo prevečkrat dogajalo, kar sta mi znanca pripovedovala pred nekaj meseci.
Bilo je na sprejemu sredi Pariza, promocijska akcija za Slovenijo, ko jima pristopi priletna Američanka, navdušena nad našo državo in vpraša: “Katera križarka pelje v Slovenijo?” Njena kolegica na tem istem sprejemu je bila še boljša: “Imate pri vas taksije?”
Naslednja anekdota je sicer že v letih, ampak me vedno znova zabava. Na enem od sprejemov v ZDA je Slovenka(!), ki se je v državo preselila po drugi svetovni vojni, znanca povsem resno vprašala:
“Imate pri nas hladilnike?”. Imamo, spoštovani, ne boste verjeli, tudi vilico in nož znamo že uporabljati. In kako vešče šele sukamo kuhalnico!
Večja hvala, da se v zadnjem času vseeno veča prepoznavnost Slovenije, gre vrhunski kuharici Ani Roš. Pa kakopak Slavoju Žižku, pa Anžetu Kopitarju, pa Ilki Štuhec, pa bratom Prevc … in številnim strokovnjakom in strokovnjakinjam, ki so razkropljeni po svetu, tiho raziskujejo in sodelujejo pri velikih projektih. Del te impresivne mreže smo pred leti ujeli na Metini listi in pripravili zemljevid znanstvenikov in znanstvenic, ki delujejo po svetu.
To so, če mene vprašate, prave ambasadorke in ambasadorji Slovenije. Ljudje, ki so talentirani, ki trdo delajo in zmagujejo v svojih disciplinah. Če bi jih še bolj spretno znali povezati in izkoristiti, bi bili že blizu zmage.
Opomba: Nekoliko daljši zapis je bil izvorno objavljen v časopisu Kočevska, št. 21.