Pripadam generaciji, ki se še spomni sveta brez interneta in mobilnih telefonov. Moji starši se še spomnijo sveta brez televizije. Te tri tehnološke iznajdbe so prodrle res globoko v vsa področja našega življenja, zadnje stoletje pa je prineslo tudi mnoge izume, ki so znani bolj ali manj le posamezni stroki. Tehnološki razvoj je gotovo nekaj, s čimer se zahodna civilizacija upravičeno lahko ponaša. To zagotovo je naš prispevek iz vidika celotnega planeta in iz vidika zgodovine človeštva.
Vendar nič ni zastonj. Tehnološki razvoj je možen, če obstaja tekmovanje kot osrednje vodilo neke družbe. Tekmovanje se začne že v šoli, vsaka stopnja izobrazbe je novo sito. Naslednje sito je trg. Podjetje lahko preživi, če dobro tekmuje z drugimi podjetji pri pridobivanju kupcev. Ko neha tekmovati, zatone. Danes žal opažamo tudi stranske učinke te nenehne tekme, ki nam je prinesla tehnološke izume in napredek.
Potrjevanje z rezultati na ‘igrišču’, kjer se tržna tekma dogaja, je oslabilo naš notranji občutek vrednosti. Zato je slaba samopodoba eden glavnih problemov nas zahodnjakov. Ker se sami ne moremo imeti zares radi, oziroma se zasovražimo že zaradi manjšega neuspeha, nas je strah, da nas tudi drugi ljudje ne bodo imeli radi. Strah tako postaja prevladujoče čustvo in že nevarno izpodriva čustvo, ki človeštvo drži skupaj: ljubezen. Tudi če odmislimo našo samopodobo, tekma sama spodbuja individualizem namesto solidarnosti.
Tako smo se po mojem mnenju zahodnjaki znašli na razpotju. Ponuja se več poti, a tukaj bi poenostavila izbiro na dve poti, ki se mi zdita diametralno nasprotni, vsaj iz psihološkega vidika:
1. Lahko iščemo krivca za nastalo situacijo, ki je težka zaradi kombinacije resničnih katastrof (izguba službe, propad posla, vse več bolezni itd.) na eni strani in slabe samopodobe, strahu, pomanjkanja solidarnosti na drugi strani. Skrajne stranpoti te poti so razne teorije zarote, ki pozabljajo, da je recesija naravni pojav in današnja ni prva v zgodovini človeštva.
2. Lahko pa stopimo skupaj z manj denarja in več ljubezni. Naj nam bo izziv preživetje samo in ne luksuz oziroma kopičenje statusnih simbolov. Namesto, da bi s sosedom tekmovali, poglejmo, če kdo potrebuje pomoč. Bodimo zadovoljni, če je naš otrok v šoli povprečen.
Zakaj bi čakali na rešitev ‘od zgoraj’? Začnimo pri sebi. Če je osnova za pot naprej sprememba načina razmišljanja, bomo to zelo težko dobili od države. Gre za zgodovinsko obdobje, kjer se povečuje naša odgovornost za naša individualna življenja. Zdaj vse te čudovite tehnološke izume imamo, torej jih prav uporabimo. Na primer: namesto, da po socialnih omrežjih širimo jezo in strah, skušajmo širiti sočutje, česar v resnici primanjkuje. Namesto, da se pritožujemo vsepovprek zaradi slabega stanja v državi, poglejmo, katere akcije lahko zorganiziramo s pomočjo svojih fb prijateljev. Čas totalitarnih režimov, ko je vrh strogo urejal naša življenja, je mimo. Ne moremo pričakovati, da bo nekdo v vladi zamahnil s čarobno paličico in hokus pokus – vse bo v redu. Dovolj je, če vsak posameznik v svojem življenju premakne le mali kamenček v velikem mozaiku bodočega sveta, ki ne bo brez problemov, a zagotovo bo nov, saj zgodovina še nikoli ni tekla nazaj. Postanimo skromni in zadovoljni z majhnim. Star pregovor namreč pravi, da je človek opravil svoje poslanstvo že, če je uspel pomagati enemu samemu sočloveku.