V pravni državi je odločitev vsakega organa treba spoštovati. To velja tako za organe zakonodaje, izvršilne kot sodne veje oblasti, še zlasti pa za odločitve ustavnega sodišča. Pri slednjem je dolžnost spoštovanja za tistega, ki se z odločitvijo ne strinja, še toliko bolj boleča, saj zoper njo ni pravnega sredstva. Ob tem zadenemo v temeljno dilemo teorije države in prava: kdo ima pravico nadzorovati nadzornike? V formalnem smislu nihče, v vsebinskem smislu vsi. Nobenega razloga torej ni, da do odločitev, ki so zavezujoče in formalno brezprizivne, v vsebinskem smislu ne bi bili kritični. Ena takšnih odločitev, do katere je primerno, če ne celo nujno biti kritičen, je nedavna odločitev, s katero je ustavno sodišče dovolilo referendum o Družinskem zakoniku. Pa ne zaradi končne odločitve, ampak zaradi njene teoretske nepoglobljenosti, ignorance sodne prakse, ki jo je sodišče v preteklosti samo razvilo, ter nerazumevanja družbeno-političnega konteksta, v katerem se nahajajo glavni protagonisti sprejemanja družinske zakonodaje.
Utemeljitvi ustavnega sodišča je mogoče zameriti predvsem to, da se ni dotaknila vsebinske presoje 31 primerov zelo jasno navedenih in natančno argumentiranih primerov protiustavnosti, ki so razsejane po celotni zakonodaji in se nanašajo zlasti na sistemsko diskriminacijo istospolnih partnerjev in njihovih otrok. Ustavno sodišče se je zadovoljilo z argumentom, da zavrnitev zakonika tako ali tako ne bi imela očitnih protiustavnih posledic, saj bi se ta v vsakem primeru začel uporabljati šele čez eno leto in kar lahko počaka eno leto, lahko počaka tudi dlje.
Poleg tega je ustavno sodišče brez potrebne skrbnosti z enim stavkom zamahnilo z roko glede navedb, da bo referendumska kampanja spodbudila razpihovanje nestrpnosti na podlagi spolne usmerjenosti. Na te navedbe je odgovorilo zgolj to, da v konkretnem postopku presoja le, ali bi zaradi zavrnitve zakona na referendumu lahko nastale protiustavne posledice po 21. členu Zakona o referendumu in ljudski iniciativi, medtem ko je »varstvo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin v referendumski kampanji zagotovljeno v drugih postopkih.« Domnevati je mogoče, da je s temi postopki mislilo prekrškovne, kazenske in odškodninske postopke v primerih, ko bi med kampanjo prišlo do izbruhov nestrpnosti ali nasilja. Kadar obstaja tako velika verjetnost, da bo do izbruhov nestrpnosti in sovraštva prišlo, kot to velja za razprave o pravicah istospolno usmerjenih oseb, je težko pristati na to, da je vloga pravnega sistema omejena na sankcioniranje že povzročenih kaznivih dejanj, prekrškov ali škode, ampak od države kot monopolizatorja fizične prisile upravičeno pričakujemo tudi preprečevanje gojišč, na katerih bi se razraščala protipravna dejanja.
Če bi ustavno sodišče pri njegovi strokovni presoji jemali resno, bi njegovo odločitev brali kot napoved, da bodo odslej referendumi dovoljeni ne glede na njegov namen ali posledice. A ker gre sedanjo sestavo ustavnega sodišča, ki ne vključuje niti enega ustavnega pravnika, jemati resno samo z vidika zavezanosti končnemu rezultatu njihovih odločitev, lahko odločbo beremo predvsem kot poskus izogibanja vsebinski odločitvi, hkrati pa se morda lahko tolažimo s tem, da je za vse nas bolje, da vsebine odločitve ne poznamo, saj so nam s tem prikriti tudi motivi, ki so jo vodili. Upati je, da v prihodnjih sestavah dobimo strokovnjake, ki bodo za zasedbo mest ustavnih sodnikov izpolnjevali še kakšen drug kriterij kot sprejemljivost vladajoči politični opciji, predvsem pa osebe, ki bodo v treh mesecih (kar je trajalo odločanje o družinskem referendumu) uspele na vsako težko pravno vprašanje koncipirati ne le dve strani luknjičaste obrazložitve, ampak znanstveni ali vsaj strokovni članek, če ne celo znanstvene monografije.
Uredništvo Metine liste
– Družinski zakonik, sprejet v Državnem zboru RS (16. 6. 2011)
– Stališče Društva psihologov Slovenije
– Stališče Društva socialnih delavk in delavcev Slovenije
– Stališče predsedstva Slovenskega sociološkega društva
– Odločba US v zadevi št. U-II-3-11 – Družinski zakonik
– Družinski zakonik: Laži, manipulacije in izmišljije. Ranka Ivelja, Dnevnik (3.9.2011)
– Seznam pravic istospolno usmerjenih parov v Evropi
– Bertrand Russell, britanski filozof in družbeni kritik, na BBCjevem programu Face to face (1959) o tem, kaj bi povedal prihodnjim generacijam o življenju, ki ga je živel, in lekcijah, ki se jih je pri tem naučil.