Kdo so lastniki slovenskih gozdov?

Foto: Tiia Monto via Wikimedia.

V Sloveniji je več kot 460.000 lastnikov gozda. To je skoraj vsak četrti prebivalec naše majhne države. Gozdna odeja pokriva skoraj 60 % državnega teritorija, kar nas uvršča v evropski in svetovni vrh. V odmevni raziskavi, objavljeni v reviji Nature, so celo ugotovili, da se Slovenija po gostoti dreves uvršča na drugo mesto, takoj za Finsko.

Skoraj vsak slovenski kraj se nahaja v bližini gozda. Z njim smo bili v preteklosti življenjsko povezani, danes pa v gozdu preživljamo prosti čas. V njem se sprehajamo, kolesarimo, gobarimo in nabiramo borovnice ali kostanje. V raziskavi o turistični in rekreacijski rabi gozdov, ki jo izvajamo v okviru ciljnega raziskovalnega programa, ugotavljamo, da presenetljivo velik delež prebivalstva preživlja svoj prosti čas v gozdu.

Ponosno se predstavljamo svetu s podobami naše gozdne pokrajine, ki predstavlja zdravo in privlačno življenjsko okolje. Naša tesna povezanost z gozdom se odraža v poimenovanju naselij, v motivih na občinskih grbih in drugih simbolih. Gozd predstavlja narodno dediščino (tako naravno kot kulturno) in je del naše identitete.

KDO SO TOREJ LASTNIKI SLOVENSKEGA GOZDA IN KAKO Z NJIM RAVNAJO

Slovenija je dežela zasebnih gozdov. Zasebni lastniki imajo danes v lasti 76 % gozdnih površin. To je 10 % več kot pred dvema desetletjema, ko je bil postopek denacionalizacije še v začetni fazi.

Največji zasebni lastnik je cerkev, ki ima gozdove razdeljene na samostanske, župnijske in nadškofijske.

21 % gozdnih površin pripada državi, 3 % pa so v lasti občin. Kot že vrsto let zapored v svojih letnih poročilih ugotavljajo na Zavodu za gozdove Slovenije, je učinkovitost gospodarjenja v slovenskih gozdovih slaba. S tem imajo v mislih proizvodni in finančni vidik: mnogo drevja, ki bi ga lahko posekali in spravili na trg, ostane v gozdu in tam zgnije. Na tisoče kubičnih metrov padlega drevja po žledolomu leta 2014 nikoli ni bilo pospravljenega. Pri tem gozdarji kažejo s prstom predvsem na zasebne gozdove. Problem teh gozdov je, da so majhni (velikost povprečne zasebne gozdne posesti je samo 2,6 hektarja), močno razdrobljeni (v povprečju eno gozdno posest sestavljajo dve do tri prostorsko ločene parcele) in pogosto v solastniškem razmerju (tretjino gozdnih posesti je v lasti dveh ali več lastnikov).

SLIKA: Posledice razdrobljenega lastništva in različnih oblik (ne)gospodarjenja so vidne tudi v pokrajini. Na sliki opazimo predele, ki so v zaraščanju, manjše goloseke in območja smrečne monokulture. V sredini je naselje Podbrdo (foto: Grega Žorž).

89 ODSTOTKOV VSEH LASTNIKOV JE TAKŠNIH, KI IMAJO POSESTI MANJŠE OD PETIH HEKTAROV

Le 11 % zasebnih lastnikov v Sloveniji ima v lasti gozd, ki je večji od petih hektarov. Čeprav gospodarijo z več kot polovico gozdnih površin v zasebni lasti, so ti lastniki pomembni predvsem iz gospodarskega, ne pa tudi iz družbenega vidika. Preostalih 89 % zasebnih lastnikov ima v lasti gozd, v katerem je zaradi majhnosti (posesti so manjše od petih hektarov) gospodarski interes slabo izražen.

Zanimalo nas je, kako njihovi družbenogeografski dejavniki (torej prostorske razsežnosti demografskih, ekonomskih, psiholoških in drugih značilnosti) vplivajo na gospodarjenje z gozdom. Posvetili smo se jim v raziskavi, objavljeni v reviji Forest Policy and Economics. Kaj smo o teh lastnikih izvedeli?

  • Več kot polovica lastnikov je starejših od 50 let. Lastniki zasebnih majhnih gozdnih posesti so po svojih družbenogospodarskih in demografskih značilnostih podobni splošni populaciji Slovenije. Zato je za njih, prav tako kot za splošno populacijo, značilna neugodna starostna sestava. Povprečna starost 58 let je sicer tudi posledica pozne predaje posesti. Lastniki namreč gozd pogosto obdržijo v lasti do smrti skupaj z ostalo posestjo. Kmečki lastniki so se sklicevali na rek »ti meni luč, jaz tebi ključ«, ki pravi, da naj posestvo preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja.
  • Odsotnost gospodarjenja predstavlja glavni izziv gozdarski stroki. Nizka zainteresiranost lastnikov gozdov za delo v njem je posledica več med seboj prepletenih dejavnikov. Najpomembnejši je zagotovo ta, da je vložek dela na tako majhni posesti pogosto večji od potencialnega finančnega dobička.
  • Čustvena navezanost na domač kraj vpliva na boljšo vključenost v gospodarjenje. Čustveni interes po ohranitvi posesti, ki naj bi postala del premoženja po umrlem, je poudarjen, če je lastnik odraščal na posesti ali če so bili starši aktivni kmetje, ki so gospodarili z gozdom. To ima pozitiven učinek na gospodarjenje z gozdom saj vpliva na zavest lastnikov, da se morajo posvetiti negovanju svoje zapuščine. Takšna čustvena navezanost vpliva tudi na pozitiven odnos lastnika do gozda kot prostora, v katerem je mogoče kakovostno preživljati prosti čas in kjer se je mogoče sprostiti in naužiti čistega zraka.
  • Življenjski slog lastnikov je vse bolj urban. Za lastnike majhnih gozdnih posesti je značilno nenačrtno dedovanje. Lastniki povečini niso več vključeni v kmetovanje. Gozd je bil tradicionalno del kmetije, kmetje pa so z njim vzorno gospodarili. Selitev lastnikov v mesta, kjer so se izobraževali, zaposlovali in socializirali, je skozi generacije vplival na spremembo njihovega življenjskega sloga. Urbani življenjski slog opredeljuje individualizem, odprtost za različne ideje, strpnost, ter prizadevanje za ohranjanje narave in za okolju prijazno vedenje. Nasprotno je podeželski življenjski slog podvržen pripadnosti skupnosti in povezanosti s kmetijstvom, ki je proizvodna dejavnost. Posledično »urbani« lastniki gospodarjenju z gozdom (kot dejavnosti za proizvodnjo lesa) pripisujejo manjši pomen kot lastniki, ki živijo na podeželju.
  • Vse več je ženskih lastnic. Zaradi selitve iz podeželja v mesta in zaposlovanja v nekmetijskih dejavnostih so lastniki skozi generacije izgubili stik z domačim krajem, kmetijo in posledično tudi gozdom. Posest se ni več prenašala od očeta na sina, temveč povsem nenačrtno. Ker ženske predstavljajo približno polovico celotne populacije, se je tudi delež lastnic gozdov približal temu odstotku. Večji delež ženskih lastnic je tudi posledica dolgotrajnega postopka denacionalizacije. Število zakonitih naslednikov po drugi svetovni vojni podržavljene posesti se je namreč v vseh teh letih močno povečalo. Čeprav Slovenija ni osamljen primer pri povečevanju deleža ženskih lastnic, je trenuten delež lastnic (42 %) eden največjih v evropskem merilu. Tradicionalno je bilo gozdarstvo v domeni moških, ki so se posvečali predvsem sečnji in spravilu lesa. Ženske so se znašle na področju, ki jim v preteklosti ni bilo poznano. Zaradi svoje tradicionalne vloge v družbi bolj poudarjajo socialne funkcije gozda in si bolj prizadevajo za sonaravno gospodarjenje.

Revirni gozdarji izpostavljajo, da so ženske vzorne lastnice, saj se pogosteje kot moški nanje obračajo za nasvet, držijo se njihovih navodil, za težja dela v gozdu pa pogosteje najemajo usposobljene delavce.

  • Veliko lastnikov je v tujini živečih, neznanih ali mrtvih. Stihijsko dedovanje, denacionalizacija, izguba stika z domačim krajem skozi generacije, selitve in drugi dejavniki so prispevali k temu, da je lastniška podatkovna baza, ki jo hrani in dopolnjuje Geodetska uprava Republike Slovenije v sodelovanju z Zavodom za gozdove, zapleten in zelo obsežen seznam lastnikov, solastnikov in neznanih oseb. Po podatkih raziskave, ki so jo leta 2010 na podatkovni bazi opravili Medved, Matijašić in Pisek (raziskava je bila objavljena v poročilu mednarodne znanstvene konference IUFRO z naslovom »Small-scale forestry in a changing worlds. Opportunities and challenges and the role of extension and technology transfer«), kar 5 % zasebnih lastnikov živi v tujini, 2 % je mrtvih (nerešene zapuščinske razprave), 4 % lastnikov pa je neznanih.

SLIKA: Kartografski prikaz razdrobljenosti gozdnih posesti na primeru Rožnika v Ljubljani.

  • Proizvodni vidik lastništva ni več najpomembnejši. Cilji gospodarjenja predstavnikov najbolj aktivnih lastnikov majhnih gozdnih posesti so raznoliki in vključujejo gospodarjenje za proizvodnjo lesa, za vzdrževanje naravnih lepot, ustvarjanje prostora miru in počitka in za vzdrževanje zdravega in raznolikega gozdnega ekosistema. Odsotni lastniki so na izpolnjevanje proizvodnih ciljev gospodarjenja (pridobivanje lesa za domače potrebe ali prodajo) najmanj pripravljeni, poleg tega zelo visoko vrednotijo socialno in okoljsko funkcijo gozda.
  • Spori med lastniki so pogosti. Spori so največkrat posledica solastništva, kjer se več lastnikov iste posesti težko dogovori za enoten način gospodarjenja. Drug primer sporov so nesoglasja med lastniki sosednjih parcel. Izpostavljamo predvsem nesoglasja zaradi različnih interpretacij poteka meje. Takšni spori so pri nas sicer bolj poznani v urbanih okoljih. Poleg tega je pri tako majhnih posestih potek meje dejansko težko določiti. Z določevanjem meja na majhnih posestih širom po Sloveniji imajo geodeti polne roke dela.
  • Nepripravljenost za povezovanje je dediščina socializma. Gospodarjenje z gozdovi bi se občutno izboljšalo, če bi se lastniki majhnih posesti formalno ali neformalno povezali in si delili stroške dela in stroške rabe mehanizacije in skupaj nastopali na trgu. Zanimivo je, da so lastniki izrazito nenaklonjeni povezovanju in sicer predvsem zaradi nezaupanja. Nezaupanje posameznikov pri poslovnem sodelovanju naj bi bil po nekaterih virih (vir 1 in vir 2) zapuščina nekdanje socialistične ureditve.

Naštete težave, ki pestijo zasebne gozdove v Sloveniji, niso edinstvene. Poznajo jih tudi drugod. V ZDA so bili nanje še posebej pozorni po drugi svetovni vojni zaradi gospodarskega razmaha, ko se je potreba po lesu povečevala, lastniki majhnih posesti pa trgu niso prispevali zadovoljivih količin lesa. To zadrego so združili pod imenom »small woodland problem«, raziskovalci pa so se predvsem posvetili izzivu, kako lastnike spodbuditi, da bi bili bolj vključeni v gospodarjenje.

Antropolog in gozdar dr. John Bliss iz Oregon State University svari pred obravnavanjem lastnikov majhnih gozdnih posesti kot problem. Meni, da so lastniki gozdov bogastvo, njihovi raznoliki cilji gospodarjenja pa za družbo prednost in ne slabost.

Tudi v Sloveniji so vidni številni pozitivni vidiki drobnega lastništva. Različne oblike gospodarjenja majhnih lastnikov, od odsotnega gospodarjenja, različnih individualnih oblik gospodarjenja, do oblike gospodarjenja, ki je v skladu s sodobnimi gozdarskimi usmeritvami, ustvarjajo raznolik gozdni ekosistem in privlačno gozdno pokrajino. Gozd zaradi majhnega lastništva ostaja v domači lasti. Majhne posesti težje odkupijo velike korporacije, kar vpliva na to, da naravni viri (poleg gozda na primer tudi voda in prst) niso podvrženi velikim finančnim apetitom in špekulacijam.

Več od Peter Kumer

Kdo so lastniki slovenskih gozdov?

V Sloveniji je več kot 460.000 lastnikov gozda. To je skoraj vsak...
Beri dalje