Kjer se bojujeta dva slona, ceno plača trava

(foto: Ryan McGuire via Gratisography)

Slovensko post-gospodarstvo že leta stagnira. Depresija od leta 2008 dalje je še posebej razgalila okostja obstoječega stanja. Torej tisto, kar se je pred tem zakrivalo pod pripovedmi in miti o t.i. zgodbi o uspehu. Ta je na videz varno prenapihovala tako samopodobo tukajšnjih množičnih akterjev post-kapitalističnega razvoja in napredka kot tudi domnevno »visok ugled« države v družbi ultra-bogatih v Evropi.

A po četrt stoletja pripovedi o domnevnem uspehu imamo sedaj opraviti z revščino, zaostalostjo in (nedvomno sila pomembno) elementarnim primitivizmom.

Ne gre spregledati niti čedalje ostrejših notranjih konfliktov na številnih relacijah: medstrankarsko, med zaposlenimi in brezposelnimi, med menedžerji in zaposlenimi, med zaposlenimi … Veliko je konfliktnih linij in bojišč.

Denar (torej »finančni kapital«) v državi, ki je izčrpana, je pošel. Milijarde so odšle neznano kam (večji del »ven« iz države). Postalo je tako, da če se nekje nekaj denarja vzame (kjerkoli), potem drugje tega denarja ni (zero sum game torej). In če kdo v teh položajih zares »trpi«, potem je to celota, revni pa še posebej. V tem okviru pa je, na ravni gospodarjenja, stanje vse slabše tudi za t.i. zasebni sektor. Tudi zato, ker je bil »javni«, nekoč »družbeni sektor«, ob prehodu v post-kapitalizem razpuščen in povožen, razkosan, sprivatiziran in izropan (razdeljen). Ne le t.i. velika podjetja (od Mehanotehne in Industromontaže do Litostroja …), tudi srednja in manjša. Značilnost (kar posebnost) Slovenije – v primerjavi z drugimi deli socializmov (ne samo v Jugoslaviji) – je bila prav to, da je tako rekoč vsaka vas imela neki svoj manjši, »dislociran obrat«, če že ne tovarnico.

Zato so danes v kleščih nastalega položaja najpogosteje mlade družine, izšolani mladi, ki delajo v prekarnih oblikah dela. Te mlade generacije – gre torej za cele generacije in ne zgolj posameznike! – nimajo rednih služb (ali jih imajo le redko) in delajo tudi za 500 EUR mesečno. Gre za tisti »sektor«, ki v nekem smislu financira vso »nadstavbo družbenega«, saj onega razpuščenega sektorja, »velikih podjetij«, ni več, hkrati pa je v celoti degradiran.

Zaposleni v zasebnem sektorju se borijo za svoje preživetje, rodnost pada, od danes do jutri, brezperspektivnost se razrašča … A se s tem še vedno nihče ne želi dovolj resno ukvarjati.

Še več, postavljajo se polena pod noge tovrstni »svobodni gospodarski pobudi«, saj dejstva in okoliščine dajejo vtis, kot da se tukaj ne da nič več postoriti. Kratko, smo na robu “tipping point”, torej tistega, kar bi lahko razumeli kot »nadrejeni kontekst«, v katerem se hkrati še krešeta dve medsebojno spopadajoči se obliki menedžmenta.

STRANKARSKO ODVISNI MENEDŽMENT

Za prvo obliko menedžmenta bi po formi in vsebini lahko rekli, da svoje korenine vleče še iz preteklega sistema, a je tudi nadgrajena z novimi prvinami, v pomenu post-socialistične strankokracije. Gre za tiste oblike, ki v državno ali večje (tudi zasebno) podjetje nastavlja direktorje in izvrševalce. To je splošni menedžerski mušter: za vsako »politično interveniranje«, ne glede na ideološke predznake. Zato gre to opredeliti kot strankarsko odvisni menedžment.

To je mogoče opazovati domala v vseh pod-sistemih, najbolj pa seveda v javnem sektorju. Cilj in hkrati razlog tega je strankarsko, kvazi-politično obvladovanje sistema, ne glede na ideološke preference (po formuli, da vselej »naši nastavijo naše«). Keč takšnega sistema je v tem, da je v, vsaj nominalno, »demokratični državi«, zelo nestabilen in destabilizira vse druge sistema, ki so od njega odvisni. Poenostaljeno rečeno, prilagaja se vsakokratnim volilnim ciklom, v katerih ‘leve’ zamenjajo ‘centristi’, njih ‘desni’ in nazaj, v kolobarjenje enega in istega blodnega kroga.

V Nemčiji, ali drugih primerljivih menedžerskih sistematikah, praviloma direktor postane nekdo šele takrat, ko je prešel (»dal skozi«) vsa delovna mesta, torej – ne nujno tudi dobesedno – od najnižjega do najvišjega.

Zato, da je potem kot menedžer sposoben v »lastnem« kadru prepoznati sposobne (seveda predvsem mlade) ljudi, ki bodo podjetje dvignili na višjo raven.

V »naših« razmerah pa še prevladuje menedžment (bodisi še iz prejšnjega sistema bodisi iz novega, saj je 25-letna doba že dolga), ki nastavi odvisne (od strankarskih vodstev odvisne) in torej po definiciji vodljive ljudi. Ti praviloma niso in tudi ne morejo biti dobri, ša manj briljantni; le kako bi lahko bili, ko pa prihajajo od strankarskih provenienc in so – v končni instanci – strankam odgovorni in od njih odvisni. Ti »nastavljenci« pogosto niti ne razumejo dobro, za kakšno dejavnost sploh gre. Vanje so »kar tako«, po strankarskih linijah »našosti«, postavljeni kot vodilni menedžerski kader. Rezultat so povečani dolgovi in pot propad. Ob hkratnem bogatenju nemeritokratsko privilegiranih posameznikov.

In očitno se pri tem nihče od makro upravljavcev (vlade, strank …) zares ne vpraša, denimo, zakaj ne ustvariti petkrat več, ali celo še več dobička, in zakaj je dobiček, četudi je, samo takšen, kot je in ne otipljivo večji. Še manj je refleksij o tem v funkciji občega dobra, splošne blaginje, javne koristi. Logiko, po kateri učinkuje ta sistem, gre razumeti kot zadovoljitev z »preživetjem«, kar pa je, ko se to posploši na občo raven družbenosti, dobesedno golo-preživetje, ali životarjenje na meji.

V pravni perspektivi je tovrsten sistem zelo zaščiten: direktor (torej menedžer), nastavljen po strankarski liniji, ima za svoj položaj celo pogodbo o zaposlitvi! Enako kot delavci! Čeprav on prav to ni – ni delavec! Tu in na to pa je treba biti posebej pozoren! Ne torej tako kot v Nemčiji (in drugje), da ga lahko lastnik v trenutku odstavi, ne glede na razlog: zato, ker je to pač njegovo podjetje, ali ker ne dosega načrta, ali preprosto za to, ker si lastnik želi drugega direktorja. V takšnem okolju potem skrbijo tudi za to, da »od spodaj prihajajoče« menedžerje motivirajo za to, da postanejo solastniki, s tem pa vzpodbudijo (omogočijo) njihovo večjo pripadnost podjetju itd.

Posledice tega stanja, pripeljanega do sistemskih absurdnosti, so naravnost katastrofalne. Posledica delovanja delovnih sodišč je potem nudenje vse pravne (zakonske) zaščite temu menedžerju: takšne in tolikšne, kot jo nudijo in bi jo morala nuditi delavcem – kot šibkejši stranki v delovnem razmerju. Glede na »družbeno vplivnost« in moč se to – prej ali slej, tako ali drugače – izteče v posledico, da so delovna sodišča v funkciji pravne zaščite prav teh menedžerjev; ker so v našem sistemu pač zaposleni po pogodbi o zaposlitvi. Po 4. členu ZDR-1 pa so direktorji hkrati »odvisni« in »nadzirajo« … sami sebe! In pravni in sindikalni zastopniki delavcev pojasnjujejo, da v teh okoliščinah pri poskusu dati menedžerju odpoved, glede na željo lastnika, praviloma niti ni mogoče izkazati »poslovnega razloga« za prekinitev njihove pogodbe o zaposlitvi. Ob argumentu, da na splošno “firma pač rabi menedžerja”. Bi bil absurd sploh lahko večji?! In tudi nesposobnost je tako nastavljenim in zakonsko zaščitenim menedžerjem pred sodišči težko dokazati. Ta »objektivizacija sposobnosti« kot pogoja za odpoved, utemeljena v pogodbi o zaposlitvi je še en izstopajoči absurd, ki posledično deluje tako, da ščititi prav omenjeno strankarsko kadrovanje. Ne glede na ideološke barve. Tu je »realno domovanje« tega, kar se že pregovorno imenuje »strankokracija«.

Kaj se s v teh pogojih zgodi z delavci, ki so hierarhično pod menedžerji je bolj ali manj samoumevno: če so menedžerji kot-delavci zaščiteni kot medvedi, so vsi ostali le-delavci godni za odstrel.

STRANKARSKO RELATIVNO NEODVISNI MENEDŽMENT

Kot drugo obliko menedžmenta bi lahko (abstraktno in konceptualno) opredelili tisto, ki prevladuje (vsaj nominalno, a glede na učinke tudi realno) v številnih zahodnih, predvsem evropskih državah, in ki je delno – a manj kot zgoraj opisano – tudi prisotna v našem okolju. Temelji na nečem takšnem, kot je sposobnost vodenja, iznajdljivost, prodornost … Torej na prepoznavanju sposobnih ljudi, ki bodo podjetje dobro vodili v danem okolju.

Normalno je pričakovati – in realnost je tudi takšna -, da se v okolju, ki je prevladujoče »strankokratično« in »nastavljaško«, pri teh in tistih, ki jih nastavljajo, pojavi »strah« pred tovrstnimi menedžerji. Temeljni strah, da bi takšni ljudje utegnili spremeniti obstoječo samouničevalno sistematiko, ki temelji na strankokraciji in bi morda vidno opozorili na to, da se lahko podjetja pač vodi – boljše. In da se to zgodi, če jih vodijo tisti, ki so ustvarili podjetja, brez »privilegiranega kapitala«, ki je vezan na strankarske centrale.

V tem primeru bi se zdelo utemeljeno pričakovati prevladovanje drugačne »logike«, v funkciji prepoznavanja sposobnih ljudi vlaganja v odlične kadre. Tak menedžer – tudi zato, ker je eksistencialno vezan na »človeški kapital« – naj bi potem razumel, da podjetja res so ljudje in da brez sposobnih ljudi ne bo razvoja in uspeha podjetja in dejavnosti kot celote (ne bo idej, novosti, rešitev in napredka).

Interes tega drugega tipa menedžmenta, ki ni odvisen (ali je manj odvisen) od strankarskih central, naj bi bil potemtakem tudi vzpostavitev takšnih pravnih institutov, ki bi omogočali, da bi res slabe delavce lahko hitro ali takoj odstranili iz službe, dobrim pa nudili večjo zaščito. Tudi v primerih, ko bi delavec stvarno utemeljeno in dobroverno opozarjal na težave in nepravilnosti. Pričakovati je, da bi se potem težje zgodilo, da bi delavec zato, ker je tožil delodajalca za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi in tožbo dobil, vseeno ostal brez zaposlitve, ker bi se ga delodajalec s soglasjem sodišča končno vendarle dokaj zlahka znebil: prav s sklicevanjem na porušeno medsebojno zaupanje, ki pa seveda ni posledica predhodnega odnosa in napak delavca pri delu, ampak prav posledica sodnega spora in delavčeve zmage v njem. Tak delavec bi moral biti s strani sistema nagrajen, v smislu večje in dosledne pravne zaščite njegove zaposlitve. Zdaj pa se prav takim delavcem najpogosteje pripeti, da se znajdejo v kleščih delodajalca in so izrinjeni z delovnega mesta. Ob spremembi menedžerske paradigme bi lahko bilo drugače.

EKSPLOZIVNI POLOŽAJI PRED NAMI

Ta dva – zgolj na grobo skicirana – sistema se medsebojno krešeta na vseh področjih našega sistema. Tudi v zdravstvu, sodstvu in torej izven gospodarstva v ožjem pomenu besede.

Močnejši je – zaenkrat – gotovo strankokratični sistem, ki – med drugim – obvladuje tudi medije, posredno pa je dominanten na ravni celotne države.

Tisto, kar je pri tem posebej zaskrbljujoče pa je to, da rezultanta obeh menedžerskih form posameznika lahko zlahka – in v trenutku –zmelje. Ta posameznik je tukaj mišljen kot široka paleta vseh tistih ljudi, ki so brez moči, podrejeni torej menedžmentu – obema vrstama. Ali drugače rečeno: tam, kjer se vojskujeta dva slona (in to so menedžerske elite), tam ceno za to plača trava (delavci). Predstavljivo je, v kakšni položajih so potem tisti, ki vrhu vsega niso niti zaposleni in katerih število je bodisi stabilno in padajoče (uradne statistike) bodisi celo narašča (neuradni vpogledi, ki uradno »ne štejejo«).

Kaj nakazano utegne pomeniti za vse nas? Vsaj to, da bo na dolgi rok – in že na srednji je to vidno – celota državljanov in državljank dobesedno shirala. V tem smislu gre za nekaj nevzdržnega, nevarnega in nadvse eksplozivnega, kar je tik na tem, da se razpoči. Mestoma celo dobesedno. To pa se tudi glede na besedilo in pravilno razumevanje ustave, ustavnih konceptov, načel pravne, socialne in demokratične države in glede na določbe v ustavi o človekovih pravicah in svoboščinah, ne bi smelo dogajati. Torej ne le glede na etiko in filozofijo politike, ampak tudi glede na normativni temelj slovenske politične samobitnosti – slovensko ustavo.

 

So-avtorja zapisa sta dr. Tonči Kuzmanić in dr. Andraž Teršek.

Več od Dr. Andraž Teršek

Ker je zame smrtna kazen samoumevno nesprejemljiva!

Po dogodkih v Turčiji, označenih kot poskus »državnega udara«, se je v...
Beri dalje