Avtorica: Marijana Podhraški, svobodna novinarka, urednica bloga thegypsychronicles.net in sodelavka organizacije Our Humanity Matters, s sedežem v New Yorku.
Zaradi vojne na območju nekdanje Jugoslavije in v vseh letih od takrat do danes se je na Balkanu pojavilo velikansko število mednarodnih humanitarnih in socialnih programov pomoči najrazličnejšim prizadetim skupinam prebivalcev. Sama sem bila v začetku devetdesetih, še med študijem v Ljubljani, prostovoljka v nekaterih nevladnih organizacijah v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, ki so nudile pomoč v begunskih zbirnih centrih. Šlo je za spontan odziv.
Zaradi nabranih izkušenj v tako imenovanem “humanitarnem sektorju” se mi je kasneje ponudila priložnost koordiniranja programa za manjšinjsko izobraževanje v Makedoniji in na Kosovu, financiranega s strani svetovnega filantropa Georgea Sorosa. Program je bil namenjen romskim prebivalcem oziroma romskim otrokom, omogočil pa naj bi njihovo lažje vključevanje v tamkajšnji večinski šolski sistem. Delu sem se predala več kot stoprocentno, saj sem z vsem srcem verjela in še danes verjamem, da je “ izobrazba tisto najmočnejše orožje, s katerim lahko spreminjamo svet.” (Nelson Mandela)
Moji sodelavci in sodelavke so bili tako lokalci kot “internacionalci”, kot smo jim rekli, čeprav sem tudi sama bolj sodila med slednje. Praviloma sem po ves dan preživela na terenu v romskem naselju ob reki Vardar, popoldan pa v naši alternativni šoli, kamor so prihajali otroci vseh starosti, od tistih redkih, ki so v državno šolo že hodili in so potrebovali dopolnilni pouk, do tistih, ki so čez dan beračili po mestu in šole še nikoli niso videli od znotraj. Njihovi starši so me debelo gledali in spraševali, zakaj to počnemo in kaj se toliko trudimo, raje nam pomagajte do stanovanj in služb, so govorili. Bilo je tudi veliko takih, ki so vsakodnevno lobirali pri meni, da bi jim preko organizacije zrihtala to in ono, saj imam vendarle dostop do “Amerikancev”, otroci pa tako in tako v državne šole nočejo hoditi, ker jih učiteljice tam zatirajo in ponižujejo. Pa tudi sicer, da so jim bolj potrebni doma pri skrbi za mlajše brate in sestre ali pri zbiranju odpadnega materiala po mesta, ki so ga za nekaj makedonskih denarjev prodajali na mestnem odpadu. A kljub temu je število staršev, ki so v programu videli boljšo prihodnost za svoje otroke, iz dneva v dan naraščalo.
V Skopje sem prišla leta 2004 in tam ostala tri leta. Po domače povedano mi je projekt zlezel pod kožo, mnogi otroci so v programu skozi igro, ples, risanke in barvanke, lutkovne predstave, obiske parkov in otroških festivalov doživeli vsaj nekaj otroštva. Druga plat zgodbe, kruta revščina in izključenost Romov iz družbe, pa je od samega začetka neusmiljeno najedala vsak milimeter napredka programa in nas vedno znova vračala na začetno točko.
Mnogi so me prosili za denar. Matere, ki morajo nahraniti kar nekaj lačnih ust, brezposelni moški na robu obupa, ki so pred razpadajočimi barakami po cele dneve igrali karte, napol goli otroci, ki so hrepeneli po tablici čokolade iz trgovine čez cesto … Dobivala sem ženitne ponudbe, vabila za sodelovanje pri ilegalnem prevozu ljudi čez mejo, tudi skrite prošnje, da bi k sebi vzela kakšnega od njihovih otrok. Hudo mi je bilo poslušati otroke, da v šolo prihajajo lačni … Vse tovrstne prošnje sem večinoma razumela, saj sem iz dneva v dan gledala, kako živijo. Poleg tega sem bila v njihovih očeh iz priviligiranega sloja prebivalstva, moje življenje je bilo za njih popolno – stanovanje v centru mesta, prenosni računalnik, celo lastni šofer, ki nam je bil na voljo za prevoz v nujnih primerih, potovanja sem in tja po državi, večerje v restavracijah … Humanitarne delavce kot sem bila jaz, so leta in leta videvali priti in oditi, oni pa so ostajali na istem, boljšega življenja za njih niti ni bilo na obzorju. “Bi imela ti službo, če ne bi bil jaz reven,” mi je užaljeno zabrusil najstnik, katerega želje nekega dne nisem mogla uslišati.
No, pa smo tam in kaj sploh reči? Še posebej potem, ko sem v treh letih spoznala preveč “humanitarcev”, ki so za svoje delo dobivali vrtoglave plače, v času svojega bivanja v Makedoniji ali na Kosovu v najvišjem slogu prepotovali ves Balkan in tudi Evropo, večino časa presedeli v udobnih pisarnah ali avtomobilih, se zabavali v prestižnih lokalih, ki so znani kot lokali, namenjeni le tujcem, in se šopirili s svojim vznemirljivim mednarodnim slogom življenja, ki ga doma nikoli ne bi imeli. Pa vsekakor tudi veliko takih, ki so bili popolnoma predani delu in so verjeli, da bodo lahko kaj spremenili na bolje. Ne bom nikoli pozabila vzdihovanja in navdušenja gospa na eni od mednarodnih konferenc, na kateri sem prisostvovala, ko sem pripovedovala o svojem delu v revnem romskem naselju. Ena od njih mi je rekla: “Veste, to je zelo pomembna stopnička na vaši karierni poti.”
En korak naprej, tri nazaj, tega sem se pri svojem delu navadila. Nemoči za korenito spreminjanje stvari tudi. Slabše mi je šlo od rok nošenje bremena, da smo humanitarci v večini videni kot navadni profiterji. Program žal ni preživel, saj so se zaradi groženj mestnih oblasti, da bodo romsko naselje dokončno porušili, številne družine razselile po drugih romskih naseljih ali mahalah, število otrok v programu je začelo upadati in finančna sredstva so usahnila. Enako kot v šovbiznisu, ko televizijskemu šovu pade gledanost in ga šefi ugasnejo. In če si “humanitarec profesionalec”, greš tudi ti za denarjem, na drug program, v novo državo, ki rabi mednarodno humanitarno pomoč.