Ko gre država po gobe, je treba gobe deliti

(foto: osebni arhiv)
Nataša Briški (foto: osebni arhiv)
Nataša Briški (foto: osebni arhiv)

Avtorica:  Nataša Briški – novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina listaV prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43.

Bolj ko gre država po gobe, če gre verjeti medijem, bolj jih narava radodarno polaga v mojo košaro. Eni gredo v jeseni po gobe, drugi imajo pa krompir. Jaz si za vse nas želim, da bi sodili v kategorijo slednjih, čeprav se bojim, da smo se vsi, hote ali nehote, znašli v prvi. Z jesenjo sicer nisva najbolj na ti, jaz sem bolj 25C plus oseba, ampak nekaj stvari pa je vrednih hrepenenja po jeseni. Trgatev, mošt, polni vrtovi sadja in zelenjave … in gobe. Če mi sledite na Facebooku, potem že veste, da bo takle čas na moji strani eno samo gobarsko izživljanje in se vam zato opravičujem. Ampak meni se ob pogledu na jurčke hoče zmešat in se začnem nenaravno tresti, ko Tanjo Cegnar slišim, da bo dež in potem sonce in potem … Lahko mi rečete kar Stanka Dolanka, kot me je prijazno opisala kolegica  :).

(foto: osebni arhiv)
(foto: osebni arhiv)

Pri nas na Kočevskem po gobe hodimo v parih. In sicer zato, da se ne izgubimo in si ves čas pripovedujemo neke traparije, pa tudi zato, da s klicanjem odganjamo medvede. Četudi sta v gozdu Andrej in Nataša, se kličemo: “Halo Jože, si ti?”.  Ne vem, od kje se je znašel ta Jože, ampak vedno gre z nami. Navadno se gobarski izleti sprevržejo v tekmovanje družinskih članov, ko se vsak brezobzirno trudi, da bo ponižal sogobarja in ven prinesel večje, lepše in mnogo njih. Na vprašanje: “Maš kaj?”, navadno dobim odgovor “Mah, švoh je,”, potem pa vidim polno košaro. Mene zabava, če lahko na vprašanje “Koliko si jih nabrala?”, odgovorim: “Lej, nočeš vedet.” 🙂 Čeprav gobe na koncu pristanejo v skupnih loncih, je košara simbol individualnega uspeha in kliče po večni gobarski slavi v vaški ulici. No, po kom se je Dolanc najbolj zapisal v ljudsko zavest? Kot špicelj minister, desna Titova roka … ne, po gobah iz Martuljka. Dolanc je imel že tedaj najbolj izdelan piar v državi, takoj za Titom, ki se je v časih, ko se je to še dalo, za svojo promocijo zatekal k objemanju otrok. Dolanc pa je v košaro metal jurčke. Resda je pomagalo, da so bili uredniki takrat piarovci in se je piar v naših krajih zato tako pozno rodil. Ampak ne bi šla v te gozdove, ker potem se bomo spet šli partizane in domobrance, čeprav so se vsi motali po gozdu in verjetno nabrali tudi kakšno gobo. Mar bi se prepirali, kdo jih je več nabral in bi v časopisih potem brali takšne naslove: “Partizani so jih pobrali 700, domobranci so na sledi 600 lisičkam.”

(foto: osebni arhiv)
(foto: osebni arhiv)

Za letos pravijo, da že 100 let ni bilo tako malo gob. Ne vem, od kje te govorice, ampak res si ne predstavljam, kako so to merili pred 100-imi ali 50-imi leti in kdo hrani te meritve. Ne pomnim sezone, da tapravi gobarji in gobarke ne bi vedno polnih košar ven nosili. Moja teza je, da so si te gobarske meritve izmislile prefrigane starejše gospe. Zadnjič mi je namreč ena zagotavljala, da ko poženejo rdeče mušnice, je sezone gob konec. Takšne kvasijo samo zato, da odženejo konkurenco. Vam jaz povem, da so mušnice jing, jurčki pa jang, ki se vedno smukajo okoli mušnic. Jaz jurčke vedno najdem okoli kakšne rdeče lepotice. In vedno tudi povem, kje so dobri placi. Okoli tega skrivanja placov namreč vlada takšna enigma kot okoli skrivanja recepta za najboljšo govejo župco, ki jo delajo naše mame. Raje pustimo, da gobe v gozdu umrejo po naravni poti, kot da bi povedali, kje je dober gobarski plac. Edini, ki so mi brez težav to povedali, so bili prijatelji v Washingtonu, ki so mi rekli, da v Virginiji jih ni, so pa tam v Koloradu. Kar je tako, kot če bi rekel, da jih v Ljubljani sicer ni, so pa tam nekje v bližini Moskve. Jasno, bili so Slovenci.

Sem pa navdušena, ker čas krize rojeva tudi lepe stvari. Ko zamočijo bančniki, se zdi, da se vračamo k naravi in preprostejšim sistemom družbene ureditve, kamor sodi tudi blagovna menjava. Ob akcijah botrstva, kriza rojeva tudi akcije kot je zelenjava za zelenjavo, vložene gobice za domačo marmelado. Ena res krasnih pobud zadnjega časa je namreč projekt Zelemenjava, ko si Slovenci in Slovenke prostovoljno izmenjujejo recepte za tabolš govejo juho, pa menjavajo bučke za čebule, pa solate za korenje, stročji fižol za jurčke ali pa marmelado za vloženo zelenjavo. Če se bo kriza še poglobila, če bodo banke šle po gobe, se bojim, da bodo lahko pobudnice projekta Zelemenjava s svojim know-howom in mrežo prevzele posle ljubljanski borzi.

Pred leti je britanska revija The Economist Evropejcem svetovala naložbe v male kmetije. “Samo tako boste gotovi, da boste imeli hladilnike polne”, so takrat svetovali in se mi je zdelo, da malo pretiravajo. Danes si želim, da bi pretiravali, oziroma, da bi se takrat zagnala v nakup kakšne kmetije. Ker samooskrba je prihodnost! In to sem spoznala, ko so v domačem mestu še tiste zadnje kose zemlje pozidali z nizkocenovnimi trgovskimi centri.  Da je samooskrba zakon, ugotavljam vsakič, ko za darilo dobim doma vložene kumarice ali paprike in sem tako nepopisno srečna, ko jim lahko vrnem z vloženimi jurčki. Ko gre država po gobe, je treba gobe deliti.

 

Kolumna je bila izvorno objavljena v Poletu, tedenski prilogi Dela, ki izhaja vsak četrtek v mesecu.

Moj prtljažnik: ekstra košara za gobe, če gre kdo z mano in je slučajno brez :) (foto: osebni arhiv)
Moj prtljažnik: ekstra košara za gobe, če gre kdo z mano in je slučajno brez 🙂 (foto: osebni arhiv)

 

Več od Metina lista

Tudi za božičnico gre

Pred kratkim sem prebral uvodnik odgovornega urednika spletne strani ene od slovenskih...
Beri dalje