Ko otrok rodi svojo mamo

(foto: Doris Markač)

Zadnje čase rečem ljudem okrog sebe, za tolažbo ali le namesto trepljaja po ramenu, da ima sleherni od nas Sofio. Dasiravno je moja Sofia iz mesa in krvi, gre za poimenovanje nečesa tako stvarnega, da ohranja živčni sistem v budnosti, tako oprijemljivega, da ne moreš zaspati, in na čase tako težavnega, da si domišljaš, da bi bil v svojem življenju brez te reči pravzaprav srečen.

Spoznaš jo, ko te iznenada zapusti oseba, ki si jo malikoval. Zareže se ti v srce, ker si vse upe položil v te dlani, sedaj pa te je zapustil prav ta par, s katerim si gradil grad med oblaki. Maliči tvoje drobovje takrat, ko sama s svojimi otroki stojiš brez moškega. Potiska te naprej, ti pa jo odganjaš in moleduješ za starim življenjem. Želiš drobtinice in kapljico občutka varnosti, ona pa ne popusti in pred tvojimi očmi vleče proč vse tisto, kar si še nekaj trenutkov proč ljubila. V tvoj objem daje otroka, ki ima majhno hibo, takega, ki komaj diha, in celo tega, ki ga boš morala pokopati. Takrat se vprašaš zakaj jaz?

Gledaš jo v ljubeče oči in jo vprašaš, zakaj ne moreš tudi ti imeti povsem normalnega otroka kot preostale matere? Zakaj ti ne moreš imeti povsem običajnega življenja? Ne razumeš, ko ti drugi govorijo, da si dobil to preizkušnjo ti samo zato, ker zmoreš. Namreč v tihoti lastne biti prijateljuješ s svojo nemočjo, plešeš s hrapavim strahom in podrsavaš z jezo na spolzkih tleh svojega življenja. Brusi tvoje robove, ko pogledaš stanje na bančnem računu. Kako srečen bi bil, celo pomisliš, samo, če bi imel malenkost več, in pozabljaš, da bi ob naslednji stopnici pomislil isto.

Nosiš jo v sebi, ko spoznaš, da nisi več tako zdrav, kot si bil še včeraj. Zbada te, ko ugotoviš, da so ti šteti dnevi. Hlastaš za življenjem šele takrat, ko ona drži za roko Matildo in ti misliš, da ti preti. Da življenje ni fer, ker boš morda moral umreti. Ali celo huje. Umira nekdo, ki ga imaš neizmerno rad. Tik ob tebi.

Zdi se, da se boriš z demoni, vendar počasi spoznavaš, da je življenje podobno avtopralnici. Včasih preprosto moraš menjalnik dati v ler.

Iz prestave. Stopiti iz stopalke za zaviranje. In se prepustiti.  Prepustiti vsem tistim krtačam, ki te gnetejo. Vsem tvojim problemom, ki te zbadajo. Vsem tistim težavam, brez katerih (tako si misliš) bi bilo tvoje življenje resnično lepše. Samo ena stvar ali oseba, problem ali težava je tista, ki moti tvojo lagodnost. Ker si prepričan, da bi brez nje bil celo srečen. Resnično srečen.

Pred šestimi leti, sem bila prepričana, da mi manjka to in ono. Bila sem nesrečna v svoji lagodnosti. Potem je prišla ona, ki me je potisnila na pot, na kateri sem se celo začela počasi prepuščati. Pred očmi mi je postavila bistvo enega samega, preprostega življenja. Takrat je iz domače porodnišnice izstopil nekdo, ki je samo nosil moje ime, vendar z mano ni imel nič več.

Danes vem, da sem s svojo Sofio – pojmom največje bolečine, strahu in nerazumljive stiske – celo srečna in da sem ji pred šestimi leti dala le življenje, medtem, pa je ona rodila mene.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtoričinem blogu Portal 13

Več od Petra Greiner

Včasih se zdi, da bi se morala ženska, ko postane mati, žrtvovati

Materinstvo se pravzaprav zgodi, že pred samo zanositvijo. Tudi takrat, ko si...
Beri dalje