Ko te na počitnicah nadleguje Trump

Foto: Michael Reeve via Wikipedia.

Pred odhodom na Škotsko via London nisem mogla pričakovati, da me bo na poti spremljalo strašilo. Tu ne govorim o pripadniku tistih skrivnostno škripajočih, v belo tkalnino zavitih škotskih duhov, ki se najraje prikazujejo v najtemnejših nočeh vlažnih višavskih gradov. Ne, gre za drugačno, strašnejše strašilo. Moj prihod v London je sovpadal z obiskom Donalda Trumpa, o katerem že dolgo nočem več brati, še njegovim podobam se sistematično izogibam. Medtem ko je srebal čaj s kraljico, pokroviteljsko narekoval Theresi May enostranske korake ločitve od EU in dajal žaljive komentarje na gostitelje ter na vse, kar mu je prišlo na pamet, so mu prebivalci otoka pripravljali svojo obliko dobrodošlice. Hoteli so, da se ve in da zve, da so proti njegovemu obisku, proti vsem oblikam njegove celotne pojavnosti in poliitik ter obenem proti svoji vladi, ki Trumpa vabi in se mu podredljivo priklanja.

Čeprav sva imeli tistega dne že dolgo v načrtu plavanje v očarljivih ribnikih na bližnjem griču Hamstead Heath, preprosto ni bilo druge, kot da s hčerko podpreva Angleže in se pridružitva protestom. Kolono sva ujeli v bližini Regents parka, zaklenili sva kolesa in se potopili v fantastično stotisočglavo množico, ki se je v ritmu bobnov in raznih doma narejenih glasbil (lonci, ponve, zajemalke – vse je prišlo prav) pomikala po osrednjih mestnih ulicah proti parlamentu.

Skoraj vsak tretji ali četrti udeleženec, mlad, star, ženska, otrok, invalid, bel, rjav ali črn, je nosil manjši ali večji tansparent; veliko jih je bilo narejenih doma, skoraj vsi so bili duhoviti, nekateri pobalinski, najboljšii oboje. Da ne bi hodili križem rok, sva se s Hano odločili, da izmenično nosiva transparent, ki so ga nama ponudile ženske iz organizacije, ki je še posebej uperjena proti Trumpovemu primitivnemu seksizmu. Ob večkilometerskem pohodu po najbolj luksuznih ulicah, ki so v svoji komercialnosti postale v trenutku že kar smešne in banalne, ter zgoščena energija neskončne množice ljudi, sporočil in bitja srca, sem spet začutla, da je skupno korakanje pomebno, bližina teles eksponentno močna in da bo v nekem trenutku v prihodnosti nezadržljiva.

Foto: Alan Denney via Flickr.

Če smo se vsi veselo smejali, ko se je proti nebu dvignil šestmeterski napihnjeni Trump (v prenesenem in dobesednem pomenu) v karikaturi jeznega, cmeravega dojenca, pa ni za podcenjevati Trumpove vseprisotne moči, vsaj v najinem primeru ne. Trumpovo maščevanje je bilo takojšnje in neposredno: še istega dne in ob istem času se je iz istega letališča kot medve namenil na Škotsko, kar je pomenilo popolnoma zaustavljeni promet na glavnih prometnicah, strah, da bova zamudili letalo, ohromljeno letališče in dvourno zamudo odhoda zaradi ‘višje sile’, kot je bila uradna razlaga prevoznika.

Sveže jutro v Edinburgu je ponovilo prizore iz Londona – povsod veliki protesti desettisočev Škotov s še bolj neposrednimi sporočili: Trumpa nočejo in čimprej  naj gre domov (pa četudi je – what a shame! – škotske krvi). Pravi balzam je bilo prisluhniti škotski prvi ministerci Nicoli Sturgeon; ta se je pridružila protestnikom z jasno izjavo, da Škotska ne želi imeti ničesar s Trumpovo politiko, z zapirajem otrok migrantov, z vojaškimi vmešavanji v druge države, z njegovim seksizmom. Z ameriškim predsednikom se sploh ni srečala, čeprav so jo mnogi politiki in komentatorji zaskrbljeno opozarjali, da bo maščevanje sledilo, hitro in nič prikrito:  v nevarnosti bo predvsem obsežen in za Škotsko zelo pomemben izvoz v Ameriko. A je vztrajala.

Po Edinburgu smo se odpravili v delavski Glasgow (kjer so se proti-Trumpovskim protestom pridružili še ogromna parada ponosa) in končno zavili na zeleno podeželje. A glej, tudi Trump se je tja namenil, pred leti si je ob morju poklonil golf igrišče. Pred sestankom s Putinom si je želel zbrati misli in usmejati žogice v nesmiselne luknje, a so ga tudi tu, na mejah zastraženega posestva, pričakali protestniki. Ker niso mogli k njemu pristopiti kot sosedje, so mu preko glav številnih preplašeih varnostnikov poslali sporočilo v golfovskem žargonu (v smislu: ne dosegaš minimalnih standardov niiti pri golfu niiti v politiki) s pomočjo natančno navigiranega paragliderja.

V dnevih prisilne Trumpove bližine sem se večkrat spraševala, kaj si o vsem tem misli Trump, kaj Melanija? Kako živita s podobami tisočev in tisočev ljudi, ki Trumpa in njegovo politiko najgloblje zaničujejo? Kaj mislita o Škotih, ki jih je sram, da je Trump njihove krvi in bi se mu radi odrekli? Se kdaj o tem pogovarjata pri zajtrku, kako vse to razlagata svojemu sinu? A to so moja vprašanja, dvomim, da njuna.

Foto: Maja Hawlina.

Kaj pa mediji? Kot je praksa povsod po svetu, so nacionalni mediji proteste omenjali marginalno, spektakelsko in mimogrede. Trumpovo lutko (ki je priplavala tudi na Škotsko) so desničarski mediji prikazovali praviloma polnapihnjeno, kar na tleh, sami protesti so se jim zdeli necivilizirani in do gosta neolikani. Posebej kritični so bili do levičarskih podpornikov protestov, škotske voditeljice Nicole Sturgeon, vodje laburistov Jeremyja Corbyna in do župana Londona Sadiqa Khana (ki je dal dovoljenje za vzlet Trumpovega napihnjenca), ker da so nespoštljivi do inštitucije ameriškega predsednika in politično predrzni. Predvsem pa skoraj ni bilo zaslediiti resnih komentarjev in analiz dejstva, da britansko politično vodstvo dela v nasprotju z voljo velikega dela otoške populacije.

Potem, ko smo se končno otresli Trumpa, so naši dnevi Škotskega višavja in Hebridov postali končno nežni, pričakovano mokri in spokojni.