Kolesarski precedens Froom potrjuje še večjo moč denarja v športnem profesionalizmu

Foto: osebni arhiv dr. Andraža Terška.

Za ljudi, ki do kolesarstva kot športa, oblike psihološke avtoterapije, tehnike sproščanja, načina krepitve telesa za večje zdravje duha in oblike druženja gojijo poseben odnos, so številne opredeljevalne poteze tega športa vse manj prerekane in dvomljive. Dejansko so prozorno jasne. Nekatere so simpatično komične. Na primer psihološka nagnjenost rekreativnih kolesarjev, da se pretvarjajo, kako malo so kolesarili in kakšne težave so jih pestile, preden jim je uspel omembe vreden rezultat na enem od mnogih tekmovanj. Slednja imajo močan neokapitalistični predikat, saj vse višje prijavnine ponujajo udeležencem maratonskih prireditev vse manj.

Rekreativni tekmovalci doživljajo tekmovanja, na katerih premagujejo peščico drugih, skoraj vse ali pač le sebe, zelo podobno ali enako kot poklicni športniki; četudi jim to ne prinaša zaslužka in četudi prepogosto cilju ne prejmejo drugega kot bon za prismojene ali ohlajene ostanke skromnega obroka in popolnoma neuporabne reklamne letake.

Kolesarjenje v skupini rekreativcev je posebna izkušnja o psiholoških profilih ljudi, obremenjenih s potrebo po pozunanjenem potrjevanju, spopadanjem z nižjo samozavestjo, obremenjenih z nevrozami in razbesnjenih nad svetom, okoljem in anksiozno vznemirjenih ob zaznavanju vonja in sape drugih ljudi. Potrošniška obsesija, utemeljena s finančno privilegiranostjo vseh tistih, ki živijo finančno varno življenje, daleč od praga revščine, pa se vse bolj utaplja v vse dražji kolesarski opremi, ki lahko zagotovi le občutek pozunanjenega ugodja, tistega hohstaplerskega, njen doprinos h kakovosti, varnosti in hitrosti vožnje pa ni znaten. Vse več zdravih rekreativcev je odličnih potrošnikov farmacevtskih produktov, ki njihove domove spreminjajo v majhne lekarne, celo laboratorije. Otipljivo prisotno je tudi dojemanje estetike, ko se kolesarski dresi stapljajo z barvnimi kombinacijami koles. Podobno kot pri avtomobilih, ki jih privlačna naredijo alu platišča, tudi kolesa padajo v oči z izbiro pravih, ravno prav visokih obročih.

Vse to ima visoko ceno. Tako tisto najbolj rudimentarno, finančno, kot tudi osebno in družinsko: nihanje med veseljem in razočaranjem, prevzetnostjo in nečimrnostjo, ponižnim sladkobesedjem pred boljšimi in aroganco do slabših, časovnimi vložki v vadbo in nejevoljnim odločanjem za druženje z najbližjimi, izbiranje počitniških krajev z vadbenimi načrti, ravnodušnim tveganjem nezgode zaradi osupljivega primitivizma v prometu, ki prepogosto meji na pretepaški bes itd. Seveda je pri vsem tem še vedno dovolj prostora za uresničevanje mitskega pregovora o zdravem duhu v zdravem telesu, pristno druženje in prijateljevanje, energijskim polnjenjem z lepoto narave, zdravo tekmovalnost, pa tudi zgledne preizkušnje dobrih človeških vrednot, poštenja in fair-playa in – celo ljubezen.

Foto: osebni arhiv dr. Andraža Terška.

Pri rekreativnem kolesarjenju se ne opazi prava kot posebnega problema, če pogled ni natančno osredotočen. Četudi so primeri, ko pravna vprašanja upravičeno vznemirjajo množice. Na primer osupljivi birokratski idiotizem, ki s tehniko prava določa gorske kolesarje kot škodljivce na neasfaltiranih poteh in jih ostro loči od pohodnikov. Še ena – skoraj – posebnost slovenskega mita o Butalcih Frana Milčinskega, ki je neumnejša od literarne ideje od te ponarodele knjižne pripovedi (ki se ji lahko prizanesljivo in dobrodušno smejimo le ob zanikanju realnosti o nesluteni človeški neumnosti, ki jo slovenski pisatelj v knjigi ni dosegel). Pri profesionalnem kolesarstvu pa nam ni treba biti posebej pozorni, tudi ne pravniško izšolani, da bi opazili znatno vlogo, ki jo prav pravo – ali bolje Nepravo – prevzema v razmerju politika-pravo-etika-morala.

Chrisa Frooma, že dlje časa prvo ime kolesarskega profesionalizma, so tako rekoč čez noč osvobodili bremena obtožbe, da si je TUDI ON DOKAZANO pri uspehu pomagal na nedovoljeni farmacevtski način. Svetovna protidopinška organizacija WADA je brez vsebinske utemeljitve zavrnila očitek o Froomovem dopingu, najvišji organ svetovnega kolesarstva UCI pa je njen sklep prevzel s soglašanjem – in tudi brez vsebinske utemeljitve. Javnosti je bila sporočena odločitev v političnem jeziku, ne v pravnem jeziku. Nekako takole: pri Froomu so odkrili znatno povišano raven salbutamola, ki ga kot zdravilo jemljejo bolniki za astmo, vendar nam lahko zagotovijo, da na temelju 1500 strani dolge argumentacije in presoje temu kolesarju ni mogoče očitati prestopka jemanja nedovoljenih pomagal/poživil, a naj se s podrobnostmi ne ukvarjamo in naj ne sprašujemo po analizi razlogov za takšen sklep, le zaupamo naj pristojnim odločevalcem, da so ravnali strokovno, odločili pravilno in naj še najprej uživamo pri spremljanju največje kolesarske dirke Tour de France. Pika.

Če bi tako odločilo katerokoli sodišče, bi nanj legitimno naslovili ostre kritike. Predvsem očitek o arbitrarnosti in samovolji, kršenju vladavine prava, tudi političnosti odločitve, nemara o takšni ali drugačni ‘podkupljivosti’ odločevalcev. Institucije in organi v športu si dovolijo, kar si sodišča nikdar ne bi smela dovoliti – in kar bi moralo voditi v legitimen upor javnosti. (Nekaj smo o tem ob lanskem Touru v Objektivu že napisali z dr. Milanom Hosto in Juretom Kocjanom.)

Za pravnika je zanimiv tudi postopek, ki določa ta precedens. Vzpostavilo se je t.im. obrnjeno dokazno breme. Kolesarju in ekipi ni treba dokazati, da nedovoljenega sredstva ni užival, da ga je zaužil manj, ali ga je zaužil s stvarnim medicinskim razlogom. Ne, nadzornik (WADA in/ali UCI) morata dokazati, da je kolesar sredstvo zaužil, da ga je zaužil preveč, da ga ne bi smel zaužiti in – to pa je odločilno – da je to sredstvo povečalo kolesarjevo zmogljivost glede na konkurente in da je prav točno določena raven tega sredstva v telesu tista, ki medicinsko dokazano pomeni »biti na dopingu«. In tu v ospredje stopijo pravniki: organizaciji tega, slednjega, ne moreta dokazati. Ali, kot trdijo strokovnjaki: tega tudi ni mogoče natančno določiti in nedvoumno dokazati. (Še drugače, če se kolesarju dokaže, da obstaja 80 odstotna verjetnost dopinga, ne pa tudi 99 odstotna, bo s sklicem na preostalih 20 odstotkov razbremenjen obtožbe. In 99 odstotne verjetnosti ni mogoče dokazati.)

Na tej točki pa pravo res odloča o tem, kdo bodo grešniki, kdo bodo grešni kozli in kdo bodo (vsaj do nadaljnjega) ostali junaki mitskih razsežnosti. Ali drugače, kdor ima dovolj moči, da učinkovito uporabi pravo, naredi iz prava moč, ki prevlada.

To pomeni, da si kolesar in ekipa, ki imata toliko materialnih (finančnih, sponzorskih, institucionalnih, logističnih…) sredstev, da dosežeta odločilni vpliv v kolesarstvu, lahko zagotovita tudi odločilno moč prava, ki ga pravniki učinkovito uporabijo v boju zoper pravila, prepovedi in nadzornike. Na drugi strani to pomeni, da si kolesarji in ekipe, ki takšnih, enormnih sredstev nimajo, tega ne morejo zagotoviti, ali jim to lahko uspeva le v manjši meri in občasno. To pa spet pomeni, da pravo v kolesarstvu ne pomeni vladavine prava, ampak politiko: kolesarji, pri katerih se ugotovi enaka ali znatno manjša količina istega sredstva v telesu, pa nimajo orodij za uspešen boj zoper nadzornike, bodo kaznovani, drugi, ki takšna orodja imajo, pa pač ne bodo. Jasno je: to je razvrednotenje prava, povzdignjenje politike, oblast denarja in zmagoslavje argumenta moči. (In drugače, ker ni vsak kolesar isti in nima za sabo iste ekipe, institucij in druge/drage logistike, lahko UCI, arbitrarno in samovoljno, kolesarsko zvezdo, ki se je 80 odstotno verjetno dopingirala, oprosti očitkov, nekega drugega kolesarja pa strogo kaznuje že na temelju spornih dokazov, dvomljivih dokazov, suma, dvoma, očitnega kršenja procesnih pravil o dokazovanju ali le z indici utemeljenega očitka-domneve o dopingu.)

Politično odločanje namesto pravnega je zatorej toliko bolj mogoče, verjetno in uspešno, kolikor manj so zanesljivi laboratorijski testi glede dopinga, kolikor bolj raztegljivi, nedoločni in sprejemljivi so seznami nedovoljenih užival in kolikor manjša je moč nadzornih organov in institucij, da izrečejo in uresničijo sankcije. Sklep? Omenjene institucije in postopke imajo lahko za nenatančne, nekredibilne in netransparentne, dogajanje pa za veliko manipulacijo. Vse to daje velik prostor za žvižgače, preiskovalne novinarje, nikoli končane afere, teorije zarot, grešne kozle in mitološko ustvarjanje junakov in antijunakov. (Pripis: vredno si je ogledali posnetek zaslišanja dveh nekdanjih prvih mož ekipe Sky pred parlamentarno preiskovalno komisijo angleškega parlamenta – vtis bo podoben kot po zaslišanju najodgovornejših z bančno luknjo, predvsem glede popolne izgube spomina in uporabe besed »ne vem«.)

Jure Kocjan, nekdanji profesionalni kolesar, mi je o tem napisal: »Primer Froome meče slabo luč na kredibilnost anti-doping sistema in zaradi tega  kolesarski šport izgublja. Sistem se mora čim prej spremeniti v smeri, da bodo pravila za vse enaka in se ne bodo sproti spreminjala. UCI in WADA trdita, da je bil Froome obravnavan kot vsak športnik, kar je popolna laž. Treba je vedeti da je anti-doping postal neprimerno večji biznis, kot doping in dokler bosta WADA in CAS brez pravega zunanjega nadzora, bo denar športa vladar.«

Dr. Milan Hosta, športni filozof, pa mi pravi: “Primer Froome je še enkrat dokazal, da je anti-doping politika zašla v slepo ulico. Dejstva so znana, Froome je jemal salbutamol in bilo ga je več od dovoljene mere. Kje tiči problem? Ko so se športniki s soglasjem strinjali, da jim delodajalec, čeprav WADA sploh ni njihov delodajalec, 24 ur na dan, vse dni v letu lahko gleda ne samo pod prste in diha za ovratnik, temveč jim jemlje kri in urin, so za poštenost in enakost na štartni črti športnega tekmovanja zastavili svoje človekove pravice. Antropološko dejstvo je, da bo človek vedno iskal meje mogočega in da bo v vsakem družbenem sistemu, ki bogato nagrajuje uspešne, preigraval interpretacijo pravil ali celo kršil pravila, četudi ve, da ga lahko doleti kazen. Zato vidim primer Froome kot meč, ki na eni strani zareže v občutljivo tkivo poštenosti med športniki in na drugi strani v sam anti-doping sistem. Prvi rez v poštenost in enakost pred pravili športa temelji na tem, da je izjema, ki so jo naredili pri Froomu, ki je imel večjo dozo substance salbutamol, kot je dovoljena, vse prejšnje primere postavila v nov kontekst. Očitno predoziranje v tem primeru ni kaznivo. Kako na to gledajo tisti kolesarji, tisti športniki, ki so se tudi predozirali morda še z manjšim odstopanjem nad dovoljeno mejo, ali pa jim sploh ni bilo tako nedvoumno dokazano? In drugi zamah zareže v temelje anti-dopinške institucije. Namreč, boj proti dopingu je v osnovi boj proti simptomom, ki jih proizvaja športna industrija v obliki tekmovalnih spektaklov in vseh motivov, ki poganjajo to kolesje. To pa pomeni, da se lahko prenehamo ukvarjati z dopingom kot patologijo, temveč sprejmemo to kot logično posledico doseganja vrhunskih športnih rezultatov in rekordov in na ta način demoraliziramo anti-doping kampanjo. Po mojem mnenju bi to delovalo terapevtsko na športnega duha, ki bi si tako priznal, da je eksces vpisan v ritual športnega spektakla, ki ga je treba uživati z estetskimi in ne etičnimi merili, kot se za ideologijo “kruha in iger” spodobi.”

Ko tekmuje Chris Froome, kljub ljubezni do tega športa ne gledam več kolesarskih dirk z navijaškimi občutki. Ob tem pa sam ponovljeno pravim: popolna rehabilitacija Lancea Armstronga.

 

Opomba: Dopolnjeni članek, objavljen v Objektivu, 14.7.2018.