Koliko delajo univerzitetni profesorji in profesorice?

Fakulteta za družbene vede
dr. Aleksandra Kanjuo-Mrčela (foto: vir FDV)

Predsednik vlade v intervjuju (TVSLO, 17. april 2012) pove, da delovni teden univerzitetnih profesorjev obsega 6 delovnih ur. Ta netočna informacija lahko v javnosti ustvari podobo o profesorjih kot skupini privilegiranih ljudi, ki živijo izvzeti iz vsakdanjih težav, ki pestijo to javnost. Zato je treba pojasniti, koliko in kaj univerzitetni profesorji in profesorice delajo ter kakšna je njihova zaposlitvena realnost in socialna varnost.

Visokošolski učitelji in učiteljice ne delajo samo 6 ur tedensko! Toliko ur so najmanj s študenti v predavalnici. Temu se reče neposredna pedagoška obremenitev. Poleg tega obstaja še 34 ur posredne pedagoške, raziskovalne in upravljalske obremenitve tedensko. Tako kot predsednik vlade gotovo ve, je delu s študenti namenjen čas tudi zunaj predavalnice: na govorilnih urah, po elektronski pošti, pri mentoriranju (branju, ocenjevanju, komentiranju, pisanju poročil) seminarskega in drugega sprotnega dela študentov, diplomskih, magistrskih in doktorskih del, sodelovanju v komisijah pri zagovorih teh del, izpitih, kolokvijih in drugih pisnih in ustnih preverjanjih znanja, študiju literature in raziskovanju za delo v predavalnicah. Študentov pa je veliko – in vsi so pomembni posamezniki in posameznice, ki si zaslužijo čas. Težko jim je ta čas v celoti omogočiti – glede na trenutno število študentov na učitelja, posebej v družboslovju in humanistiki (tam je število še posebej neprimerljivo z evropskimi standardi kakovosti). Množičen vpis na družboslovnih in humanističnih fakultetah ni želja teh fakultet, ampak posledica dolgoletnega neustreznega načina financiranja (po številu študentov, in ne na program). Zaradi tega bi bilo dobrodošlo, da bi se zmanjšala množičnost študija oz. da bi z obstoječimi  študenti delalo več učiteljev.

Monika Kalin-Golob (foto: vir FDV)

Da bi sploh bili 6 ali več ur v predavalnici oz. imeli službo univerzitetnega profesorja, moramo profesorji veliko svojih ur dela posvečati nenehnem preverjanju znanstvene ustreznosti. Temu se reče habilitacijski postopek. Že vstopni pogoj za službo univerzitetnega učitelja je zahteven: dosežen doktorat znanosti, pedagoška izkušnja, ki jo ocenijo kolegi in študenti ter ustrezne objave rezultatov znanstvenega dela. Toda pri vstopu se ne dobi varne zaposlitve, saj je treba minimalne zahteve vsakih pet let znova dokazovati z znanstvenimi objavami in pozitivno ocenjenim pedagoškim delom. Vse dokler ni redni profesor, lahko visokošolski učitelj, če ne obnovi habilitacije in pridobi pozitivnega mnenja študentov, izgubi službo. Status rednega profesorja pa v najboljšem primeru doseže v 11 letih od prve zaposlitve na mestu visokošolskega učitelja in po doseganju habilitacijskih kriterijev (med njimi so zadostna količina objav, od katerih  mora biti vsaj 14  knjig ali znanstvenih člankov v stroki ocenjenih kot mednarodno pomembnih, delovanje na tuji univerzi in podobne ne zlahka dosegljive zahteve). Večina profesorjev je delovnih – pridno usklajujejo delo s študenti in delo, potrebno, da ne izgubijo zaposlitve. Ker je to zahtevno, večinoma redno profesuro dočakajo kot zreli ljudje – v štiridesetih ali pozneje. Do takrat pa so v zelo negotovem položaju, kar je v mnogih drugih poklicih in delovnih okoljih neobičajno za visoko izobražene strokovnjake. Na tujih univerzah je plačilo tega zahtevnega dela, ki tudi tam ne dosega plačila primerljivo izobraženega in delovnega strokovnjaka v poslovnem svetu, kompenzirano z varnostjo delovnega mesta. Na naših fakultetah pa negotovost zaposlitve poleg opisanega povzroča še nestabilno financiranje: iz leta v leto se ne ve, koliko denarja bo namenjeno visokošolskemu študiju. Tako številni profesorji še oktobra ne vedo, ali bo njihova plača s prvim januarjem naslednjega leta 100-odstotna ali ne: odvisno od števila študentov na programih. To je zelo podobno situaciji, ki jo izkušajo v zahtevnem tržnem sektorju gospodarstva. Plače univerzitetnih profesorjev pri nas pa so nižje tudi v primerjavi z delovnimi mesti, ki so varnejša, a zahtevajo nižjo izobrazbo, na primer v državni upravi.

Kombinacija in prepletanje znanstvenega in pedagoškega dela je tisto, zaradi česar so mnogi med nami z veseljem vstopili v ta poklic. Toda prevelika obremenjenost in negotovost zaposlitve sta naši frustraciji. Zato tako jezi, ko slišimo, da delamo malo in bi brez težav »delali 12 namesto 6 ur tedensko«. Ko takšne izjave preberemo ljudje, ki delamo tudi po 12 ur dnevno, smo jezni. Od ljudi, ki delajo v znanosti in visokem šolstvu, se mora pričakovati velik prispevek k reševanju problemov, v katerih smo vsi skupaj. Na to smo pripravljeni. Frustracija pa seveda ne pomaga. Namesto tega, da se nas poskuša degradirati v javnosti, spreti z drugimi zaposlenimi ljudmi, bi bilo bolj modro začeti reševati nakopičene težave v sistemu visokega šolstva. Na probleme že dolga leta (očitno ne zadosti glasno) opozarjamo.

Fakulteta za družbene vede

Čutimo, da se obremenitve samo še zaostrujejo! Z bolonjsko reformo ter vse zahtevnejšimi in stalno spreminjajočimi se kriteriji habilitacij ter pridobivanja znanstvenih projektov (od katerih so odvisne objave, od teh pa habilitacije) je za nas, še bolj pa za prihajajoče generacije visokošolskih učiteljev položaj vse bolj negotov. Mladi ljudje, ki so že na univerzah, so obsojeni na pogodbe za določen čas, so tudi najbolj prestrašeni ob napovedih odpuščanj in popolnoma demotivirani, da bi svoj veliki intelektualni potencial uporabili v dobro skupnosti.

Deklariran cilj bolonjske reforma je bil povečati kakovost ter evropsko primerljivost in vpetost  slovenskega visokega šolstva. Proces prenove je povzročil veliko tem ciljem prav nasprotnih posledice. Posebej glede kakovosti! Ne zakonsko ne finančno reforma ni bila ustrezno podprta. Nikoli niso bili sprejeti ustrezni standardi glede števila študentov na učitelja, kljub reformi, ki naj bi individualizirala študijski proces. Bolonjske ideje o »bolj individualiziranem študiju« so se izkazale za utopične, zato smo se morali sprijazniti, da tak koncept pri predmetih s 150 in več študenti ostaja zgolj lepa ideja.

Že tako zahtevno habilitacijsko politiko v zadnjem desetletju univerze samo še stopnjujejo z vse večjim poudarkom na objavah v tujini in tujem jeziku, na način, ki ustreza bolj naravoslovju in tehniki ter manj družboslovju in humanistiki, zato je »habilitacijski stres« in boj za »habilitacijske točke« hujši na teh dveh področjih.

Zaradi zahtev univerz in ministrstva se povečujejo administrativna opravila pedagogov, ki v pomanjkanju časa za raziskovalno delo postajajo predvsem posredniki, manj pa ustvarjalci znanja. Raziskovalno delo pa je povezano z razpisi doma in v tujini, ki so poleg tega, da zahtevajo (tako kot habilitacija) dokazovanje znanstvene kakovosti z mednarodnimi objavami, obremenjujoči tudi v administrativnem smislu. Veliko profesorjev tako poleg dela s študenti, dela pri pisanju in raziskovalnega dela namenja veliko ur administriranju tega dela.

Ne bi bilo dobro, da nekoč ugledna akademska kariera postane zaposlitev, za katero najboljši med mladimi ne bodo imeli interesa. Akademski poklic se spreminja v enega bolj stresnih: negotovost zaposlitve in višine plače iz leta v leto ter razpetost med pedagoško preobremenitvijo (ki k habilitaciji ne pomaga kaj dosti) in raziskovalnim delom (za katerega zmanjkuje energije, a je nujen pogoj habilitacije) utrujata in demotivirata. To je treba ustaviti! Zato nimamo posluha za nepremišljene premierjeve izjave, ki se slišijo kot arogantna manipulacija. Vlade so minljive, užitek pedagoškega dela z mladimi in znanstvenega raziskovanja pa ostaja kljub dnevni politiki in omenjenim problemom trajen vir motivacije.

dr. Aleksandra Kanjuo-Mrčela, dr. Monika Kalin-Golob

 

Več od Metina lista

Kokosovi kukiji s čokolado

Pred tremi leti, ko so se začeli krajšati dnevi, ko me vrt...
Beri dalje