Lastno mnenje – ste ga sposobni obdržati?

Izak Košir (foto: Simona Jerala)
Izak Košir (foto: Simona Jerala)
Izak Košir (foto: Simona Jerala)

Avtor: Izak Košir je novinar, kolumnist in nekdanji področni urednik na Žurnalu, sicer pa glasbenik oziroma avtor in vokalist zasedbe The Toronto Drug Bust. Trenutno še uradno freelancer, sicer pa ga zadnje tedne lahko berete v Dnevniku. Na Twitterju, kjer mu lahko sledite na @Izak_Kosir, že nekaj časa piše, da je “po novem tudi alter šminka”. Opazka, ki še zdaj ni zastarala in jo ponosno nosi. Soustvarja pa tudi kulturno dogajanje na najbolj pestri ulici v Ljubljani – Križevniški, kjer obenem domuje. 

Javnomnenjske raziskave. Kdo jih najbolj potrebuje, vemo. A kakšen je profil tipičnega anketiranca? Kdo so tisti volivci, ki si pravzaprav vzamejo čas in odgovarjajo na zastavljena vprašanja? Vaše mnenje šteje, pravijo. Pa je to mnenje tudi kredibilno in ali bi nas sploh morali zanimati tisti že prirojeno odločeni, ki slepo sledijo velikim vodjem do konca – tudi za zapahe, če je potrebno? Četudi je kriv – kar pa, seveda, nikoli ni, saj je “pošten”, “zaslužen” in “edini, ki lahko reši Slovenijo”.

Osebno ne poznam nikogar, ki bi si sredi belega dne, ko mu zazvoni telefon, vzel čas, da se posveti javnomnenjski anketi. Tega trenutka še nisem doživel. Večinoma se jih odslovi še preden pridejo do “delamo anketo o … “, saj jih izda že ton glasu, umetna prijaznost in pretirana formalnost: “Pozdravljeni! Sem dobila gospoda Koširja? Ime mi je Vera, kličem iz podjetja tega-in-tega. Izvajamo pa kratko … ” … Aha, anketa – hvala lepa, ne bi. In to me vsakokrat opomni le na to, naj že izbrišem svojo mobilno številko iz javnega telefonskega imenika, ki je tam pristala zaradi mojega nesledenja obkljukovanju kvadratkov v pogodbi s prvim mobilnim operaterjem, ki sem ga že zdavnaj zamenjal.

Je torej slika, ki jo ustvarijo javnomnenjske raziskave, realna in koliko po tem, ko je prikazana, vpliva na naše nadaljne mnenje? Tu se spet znajdemo pred večnim vprašanjem – ali javnomnenjske raziskave MERIJO ali USTVARJAJO javno mnenje. Če ste se denimo odločili voliti določeno politično stranko ali določenega politika, ki je imel/a po vašem denimo najboljši program, nato pa v javnomnenjski raziskavi na prvi strani osrednjega časnika preberete, da mu na volitvah kaže zelo slabo, boste svoje mnenje spremenili in svoj glas raje oddali nekomu, ki mu kaže bolje, ali boste vztrajali pri podpori svojega kandidata, ki – sodeč po javnomnenjski anketi – ne bo prestopil niti praga parlamenta?

Kako mediji javnosti predstavijo rezultate

Smo volivci res tako labilni, ali je čisto običajno, da je en mesec na vrhu stranka ali kandidat, ki je prihodnji mesec na dnu te iste lestvice? To se dobro kaže tudi v predvolilnih anketah, ki se med sabo razlikujejo, kljub temu, da so bile narejene v istem času/obdobju. Gre potemtakem lahko pri javnomnenjskih raziskavah za beleženje trenutnega razpoloženja/klime v državi? Grafi, odstotki in raznorazne tabele pa raziskavo prikažejo v še bolj strokovni in verodostojni luči, četudi je n oziroma število anketirancev zgolj simbolično, vzorčno (te se ponavadi v Sloveniji izvajajo na vzorcu od 600 do 900 anketirancev). Vsak medij pa si jo lahko s takšnim ali drugačnim udarnim naslovom prikroji po svoje. Primer: če je na prvem mestu Miro Cerar, a mu je v primerjavi s prejšnjim mesecem podpora rahlo padla, lahko urednik, ki mu ne želi biti naklonjen, v naslovi proda “Cerarju podpora pada” – kljub temu, da še vedno vodi. Ali pa, če denimo Janez Janša zdrsne z drugega na tretje mesto, lahko njemu naklonjen medij to “proda” s trditvijo v slogu: “Janša ostaja med najbolj priljubljenimi”. A to ve že vsak otrok. Ali pač? Zadnje romanje na Dob me je prepričalo ravno v nasprotno, pa ne zaradi tega, ker bi imel določen politični vodja pač svoje privržence – vsi jih imajo. Tudi obsojeni vojni zločinci – nekateri njihov lik in delo častijo tudi posthumno. Bolj me je presenetila ta slepa vdanost pravnomočno obsojenemu vodji opozicije – na vprašanje, ali ste prebrali sodbo, so namreč njegovi podporniki odgovarjali, da jim je ni treba, ker že vse vedo in jih nič ne more prepričati v nasprotno. Nič? Torej niti to, če je vse skupaj res? In tu nastane problem. Predvsem zato, če je to profil volivca, ki si bo vzel čas, da odgovarja na vprašanja javnomnenjske ankete. In ta(k), verjemite mi, si ga bo. Ne samo, da si bo vzel čas, ko bodo ONI poklicali NJEGA – tak volivec bi šel peš iz Maribora do Ljubljane, da lahko pove svoje mnenje in obkroži ime kandidata oziroma stranke, ki ni “nikoli nič kriva” in je “edina poštena”.

Kar je tu nevarno pa je sledeče – ljudje, sploh pa Slovenci, zelo neradi tvegamo. In raje verjamemo – ali bolje: se vdamo – mnenju večine, kot pa, da bi sledili svojemu lastnemu prepričanju. In tako se pridružimo črednemu nagonu in volimo tisto stranko, ki ima največ podpore, ali pa tisto stranko, ki ji na politični opciji, ki jo favoriziramo, najbolje kaže. Bolje to, kot da gre moj glas v nič, slišim. Ali pa – samo, da ne pride spet “tisti” na oblast. A tu vseeno govorimo o volivcih, ki se bodo volitev udeležili in jih bodo javnomnenjske raziskave, kljub temu, da so jim morda prikrojile prvotno odločitev, motivirale. Obstajajo pa tudi tisti – in teh ni malo oziroma njihovo število narašča -, ki jih bodo javnomnenjske raziskave demotivirale. Ko bodo videli, da tistim, za katere so imeli upanje, da bodo končno v tej državi nekaj spremenili, kaže slabo in se nahajajo na samem dnu lestvice, se volitev ne bodo hoteli udeležiti. In postali bodo naraščajoči delež odstotka “volitev se ne bom udeležil”. In tudi na te oziroma PRAV na te računajo tisti, ki grejejo stolčke pri koritu že od slovenske samosvojitve in dlje. In tako javnomnenjske ankete pomagajo eliminirati tudi potencialne “moteče volivce” in jih preobrazijo v NEVOLIVCE.

Najlažje se manipulira s spletnimi anketami 

Leta nazaj sem prek študentskega servisa pri enem od podjetij sodeloval kot anketar, med drugim tudi pri nacionalni raziskavi branosti in merjenju predvolilnega utripa. Kriteriji pri tovrstnih raziskavah, ki se štejejo pod “strokovne”, so podobni in vedno vsebujejo nek reprezentativen vzorec ciljne skupine ljudi. Kvote se v osnovi izpolnjujejo glede na spol in starost – agencije pa z anketiranci stopijo v kontakt “naključno” in sicer tako, da denimo izberejo “naključno izbrano” telefonsko številko, nato pa znotraj poklicanega gospodinjstva sito premešajo še tako, da izberejo “osebo, ki je imela zadnja rojstni dan”. Danes te denimo anketarji najprej med drugim vprašajo, ali so poklicali na mobilno ali stacionarno telefonsko številko. Poznam primere družin, ki se na domači stacionarni telefon sploh ne javljajo več, saj vedno, ko zazvoni, vedo, da je anketa. “Če je kaj nujnega, nas bodo že poklicali na mobilnik,” je prepričanje, ki ga delijo številni.

(foto: Karl-Heinz Stargardt  via Pixabay)
(foto: Karl-Heinz Stargardt via Pixabay)

V čisto svojem vesolju pa so spletne ankete. Te so daleč najmanj verodostojne, saj lahko svoj glas lahko odda kdorkoli in to zgolj s klikom – tam prihaja do največ manipulacij. Spomnimo – marca leta 2008 je Žurnalovo spletno anketo stranka SDS izkoristila tako, da je oddala deset glasov na sekundo z istega IP-naslova, ki je bil lociran na sedežu njihove stranke. Svojega predsednika Janšo so takrat podprli z neverjetnimi 100 tisočimi glasovi oziroma s 96 odstotki.

In različna mnenja se združijo v eno samo

Ena od vodilnih agencij, ki se ukvarja z javnomnenjskimi anketami, je tudi Mediana – na svoji spletni strani imajo zapisano, da znanstveno merjenje spada med najbolj uspešne razvojne korake politike prejšnjega stoletja in da merjenja javnega mnenja pomagajo pri oblikovanju politike, saj odločujočim posredujejo nepristranske informacije, česa si javnost želi: “Hkrati raziskave javnosti osvetijo njihove lastne želje, potrebe in politične cilje. Delujejo kot ogledala, ki posameznikom pomagajo razumeti, kako so vpeti v politični sistem. Medijske objave rezultatov javnomnenjskih raziskav gledalcem in poslušalcem pokažejo, da so njihova mnenja pomembna – včasih celo bolj pomembna kot mnenja elite.”

V tem zapisu je nekaj zanimivi trditev. Zagotovo to “znanstveno merjenje” spada med najuspešnejše razvojne korake politike prejšnjega stoletja in zagotovo merjenja javnega mnenja pomagajo pri oblikovanju politike. Informacije sicer so, kakor zagotavljajo, nepristranske, gledano z vidika, da te ankete niso prikrojene in jih lahko analitično seciramo na prafaktorje. A kar me tu še vedno bega je to: Ali je to res odraz tega, kar si javnost želi? Javnost je namreč zelo širok pojem. Pravzaprav najširši. In vzorec, ki predstavlja manj kot tisoč ljudi, je v dvomilijonski državi še vedno le vzorec, ki predstavlja manj kot tisoč ljudi. Potem pa spet sledi vprašanje – kakšnih. Kdo so ti ljudje, ki tako radi odgovarjajo na vprašanja in tvorijo “naše” javno mnenje? Gre za ljudi, ki javnega mnenja s svojo pripravljenostjo sodelovati ne prikazujejo, temveč ga ustvarjajo. In ko še drugim nastavijo ta “ogledala”, tudi te – drugi – v njih vidijo sebe. In različna mnenja se združijo v eno samo. TAKO smo vpeti v ta politični sistem in tako se z njim vrtimo v krogu.

Ja, vaše mnenje dejansko JE pomembno. In bi moralo šteti. In ni le “včasih” pomembnejše od mnenja elite, temveč VEDNO. In pomembno ga je imeti. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je mnenje prikaz lastnosti, stanja nečesa glede na lastno védenje, poznavanje. Ja, glede na LASTNO poznavanje, ne poznavanje drugih. Obdržite ga.  

 

Več od Metina lista

Potovke iz Luč

Petek, 12. april 2013 (Junakinje dneva so potovke iz Luč. “Potovke si...
Beri dalje