Poveličevanje ljubiteljske kulture pod aktualno kulturniško oblastjo bi nas moralo skrbeti mnogo bolj, kot si upamo predstavljati. Paradoks ob dejstvih, da smo tudi v naših zakotnih logih že davno dosegli stopnjo profesionalizacije kulture, kar ni bilo ravno najbolj enostavno, nasprotno, in da ta ista država podeljuje nagrade za točno to, izjemne dosežke v profesionalni kulturi, ter slavi praznik kulture, ki je celo (zaenkrat še) dela prost dan, kar je verjetno unikum v svetovnem merilu, aktualne oblasti očitno ne zanima kaj dosti, zdi se celo, da ga ne razume. Kar ni presenetljivo, glede na to, kako aktualna oblast pojmuje slovensko profesionalno kulturo.
Razumem problem. Masa reče: “ej mi ne zastopimo te hoh kulture dejte nam neki za smejat se dejte nam neki kar nam je blis neki nezateženga neki u izi al pa vsej neki kar čutimo kot svoje na primer ljudsko petje narodnozabavno musko folkloro suho robo čipke.” Z vsem slednjim ni, da se razumemo, popolnoma nič narobe, ni pa to profesionalna kultura. Pereč in skrajno problematičen problem imamo, ko MzK, vrhovna inštitucija demokratične države za kulturo, vzame tako izvajanje za svoj credo.
Prav, mase so manj in manj izobražene, za kar aktualna vlada ni kriva – hm, so jo pa te iste mase izvolile. Kaj pa zdaj?
Aktualna vlada vidi rešitev problema v drastičnem nižanju standardov. Mi, kreteni, pa smo mislili, da smo z ukinitvijo samostojnega MzK dosegli dno. Osli! Če kaj, bi se vendar tudi mi že lahko naučili, da je v Sloveniji vedno, vedno mogoče iti še “mejčken niži”. Čemu, skratka, potem Prešernove nagrade? Nagradite kulturna društva, nagradite hobi pevske zbore, izdelovalce suhe robe, naivce! Dajte njim te Prešernove nagrade. Čemu častiti profesionalne presežne dosežke v kulturi, če vam je glavno merilo za določanje kvalitete v kulturi, ali jih najširše množice razumejo?
Ja, problem je, ko ljudje ne razumejo. Ampak rešitev ni v servilnem prilagajanju, ker vodi slednje v končni posledici v golčanje, plezanje po vejah in tolčenje kamna ob kamen za ogenj – rešitev je v izobraževanju.
Namesto, da bi MzK, če je detektiralo problem, namenilo konkretne gnarje za izobraževanje in približevanje visoke kulture ljudem, ki jamrajo, da ne razumejo, najde infantilno, patetično rešitev: “dejmo jim kar hočjo dejmo jim kar bojo gvišno zastopil dejmo jim to kar že itak majo sej vsak koga pozna v kakem društvu no dejmo jim to njihovo “ljudsko kulturo” – to pa ja res vsak razume a ne prmejduš de!”
Kam to pelje, je jasno. S tovrstno politiko legitimira MzK popolno idiotizacijo nacije, ker se očitno MzK akutno ne zaveda pomena in smisla profesionalne kulture v družbi, katerikoli družbi, obenem pa je vsem ustvarjalcem na področju profesionalne kulture v Sloveniji točno s to svojo gesto prilepilo šamar, vreden Dejana Zavca. V tem smislu bo to danes zvečer, žal mi je, le še ena velika, brutalna farsa.
O avtorici: Anja Golob, na ljubljanski Filozofski fakulteti je študirala filozofijo in primerjalno književnost. Ukvarjala se je s pisanjem gledališke kritike, deluje kot pesnica, dramaturginja in publicistka. S skupino somišljenic je leta 2013 ustanovila založbo VigeVageKnjige. Poezijo revialno objavlja doma (Literatura, Apokalipsa) in v tujini (Edit, Jahrbuch der Lyrik, Wespennest), izdala je dve pesniški zbirki, V roki (2010) in Vesa v zgibi (2013), za slednjo je leta 2014 prejela Jenkovo nagrado za najboljšo slovensko pesniško zbirko zadnjih dveh let. Živi med Ljubljano in Brusljem.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na Facebook strani Anje Golob.