Lepo je, da smo vključevalni, nerodno pa, da smo to zgolj takrat, ko nam ustreza

Foto: Alex Shutin via Unsplash.

Kritični odzivi na droben odklon jezikovnega vsakdana ob uvedbi ženske slovnične oblike v internih aktih Filozofske fakultete UL kot vsevključujoče na način, kot to velja za moško, so odprli številne fronte. Te vznikajo po eni strani iz ponotranjenih družbenih vzorcev patriarhalnosti, ki presegajo jeziko(slo)vna vprašanja in po katerih je “človek” predvsem moški in moškost družbena norma, po drugi, ožje jeziko(slo)vni strani pa iz jezikovnega racionalizma, od koder vidimo jezik kot abstrakten sistem in enovito institucijo, povezano z zgodovinskim razvojem svojega naroda, etnije, govorne skupnosti. Jezik kot skupna last. Toda jezik ni samo to; jezik je v lasti svojih govorcev, kar pomeni, da je pomemben del človekove intime in občutljivosti tukaj in zdaj. 

NARAVA JEZIKA IN JEZIKOVNI SISTEM

»Narava« jezika, tudi slovenskega, je predvsem to, da je družben. Historični refleks jezikoslovja 19. stoletja, ki pojasnjuje stanje jezika v sedanjosti s stanjem jezika v preteklosti, je še vedno tu. A sodobne teorije, ki vidijo v jeziku družbeni semiotični sistem, ne podpirajo racionalističnega pojmovanja jezika, prav tako je presežen historični pristop. Tudi danes ni popolnega konsenza znanosti o tem, kar se je v nekem trenutku vzpostavilo kot dualnost jezika (langue vs. parole, Saussure; competence vs. performance, Chomsky), nato pa se od trenutka, ko je v raziskovanje jezika vstopila pragmatika (Austin, Searle, Popper, Tuldava), razširilo v model, ki ga sestavljajo vsaj: materialna dejstva, kar vključuje tudi vedênje, mentalna dejstva oz. posameznikova zmožnost in družbena dejstva (jezikovni sistem). D. Hymes je temu dodal še komunikacijsko kompetenco, torej sporazumevalno zmožnost govorca, da jezik sploh lahko uporablja. Poleg slovničnega védenja je ključno tudi »obvladovanje zahtev družbene primernosti in poznavanje dejanske praktične rabe ter njenih posledic« (po Skubic 2005: 65). Vzporedno s teorijo o arbitrarni naravi znaka se je izoblikovala tudi ideja o jeziku kot sistemu konvencij.

V presojah o jeziku se slovenisti najraje osredotočajo na jezikovni sistem. Ta je v osnovi produkt implicitnega družbenega dogovora: je javen in družben.

A tisti vidik jezika, o katerem teče debata zaradi sklepa Senata Filozofske fakultete, ima več opraviti z diskurzom.

Diskurz je intencionalno vedênje: je interaktivno in zato zopet družbeno. Zabloda, ki opredeljuje aktualna, pa tudi kaka pretekla stališča v delu slovenskega jezikoslovja, je prav konceptualizacija jezika zunaj njegovega uporabnika. Toda v resnici ne gre za to, kaj je jezik, ampak kaj govorci z jezikom počnemo v družbeni interakciji. Jezik ni zgolj odraz družbenih razmerij (čeprav tudi to), ampak predvsem prostor, kjer se tvori družbena realnost – skoraj vsa družbena interakcija poteka preko jezika s pomočjo različnih vrst besedil. Prav to spoznanje pa je ključni moment, ki narekuje in opravičuje intervencijo v jeziku tam, ko/kjer govorci ali govorke ocenimo, da družbena realnost reproducira obstoječe stanje v škodo enih ali drugih.

NEVIDNOST JE ŽENSKEGA SPOLA

Če odmislimo gnev nad posegom v obstoječo politiko jezika, je zaskrbljujoče, da, kot kaže, del javnosti in stroke ne razume, kaj je pripeljalo do odločitve delovne skupine oz. predloga spremembe.

Mogoče je tudi, da se stroka spreneveda, čeprav je vtis, da nekateri iskreno verjamejo, da za politiko v jeziku ni prostora. Takšno stališče glede na obsežno literaturo o družbenosti jezika ter vlogi in moči diskurzov preseneča.

Kot beremo v sestavku o feministični filozofiji jezika v Stanfordski enciklopediji feminizma, je poleg lažne spolske nevtralnosti v klasifikatornem pomenu (npr. ang. man, fr. homme, it. uomo v pomenu človek) vprašanje predvsem družbena nevidnost žensk, ki jo proizvaja sistem, v katerem pišemo in govorimo. Prav ta nevidnost je pripeljala do razprave v Senatu FF in pred tem v drugih (delovnih) okoljih, zlasti tam, kjer so enakovredno ali večinsko zastopane ženske: »/…/ jezik, ki zmanjšuje možnosti, da bomo ob njem pomislili na ženske, prispeva k njihovi nevidnosti.« Obstajajo številni psiholingvistični dokazi o tem, da ob stavkih, kot je denimo »Ko študent vstopi v sobo, naj vzame izroček« ali »Vsi kandidati imajo na voljo 20 sekund za odgovor,« torej z moškim spolom kot generično obliko, vsi prej pomislimo na moške kot ženske, [Cit. po članku: npr. Erlich & King 1998: 168; Gastil 1990; Martyna 1978; Moulton, Robinson, & Elias 1978; Wilson & Ng 1988. There have been some criticisms of this research in Cole, Hill, & Dayley 1983. But see also the response to these criticisms in Gastil 1990.] čeprav je implicitna domneva, da gre za oba oz. vse spole. Že to postavlja pod vprašaj nevtralnost slovničnega spola.

Dalje, argument, da je sklicevanje na angleščino in prakse, ki se uveljavljajo v anglo-ameriškem kulturnem prostoru, neprimerno, češ da angleščina zaradi drugačnega slovničnega ustroja ni v enako težkem položaju kot slovenščina in drugi vzhodnoevropski jeziki, je prav tako šibek in zavajajoč. Če drži, da je slovenščina oblikoslovno in skladenjsko kompleksnejša, pa ima angleščina druge težave, ki izvirajo prav iz te domnevne prednosti. Tako se gornji stavek »Ko študent vstopi v sobo, naj vzame izroček« glasi »When a student comes into the room, he should pick up a handout.« Zaradi skromne fleksije je treba v angleščini veliko pogosteje uporabljati samostalniške (tudi pridevniške) zaimke, ki pa so vsaj v ednini spolsko diferencirani (he/she/it; his/her/its). Uporaba zaimka she (ona) namesto he (on) v funkciji »nevtralne« oz. generične oblike ima v angleščini povsem enake razsežnosti in pomeni enako invaziven poseg v obstoječe stanje. Bolje: je pomenilo, kajti ob tradicionalno manjši jeziko(slo)vni togosti in boljši ozaveščenosti o družbenosti jezika je v angleških besedilih postalo nesprejemljivo uporabljati zgolj zaimek he, če se nanašamo tako na moškega kot žensko. Skrb za enakovredno uveljavljanje moške in ženske oblike je torej postala norma, pri čemer se je uveljavilo več oblik intervencije: navajanje obeh oblik hkrati (s/he), menjavanje ženske in moške oblike, uporaba množinske oblike they, ki ni spolsko diferencirana. S tem je domnevna »nevtralnost« moške oblike takorekoč ukinjena, vidnost žensk v pisavi in govoru se povečuje. »Radikalno feministični ekstrem politične korektnosti« je lahko torej običajna praksa, ki nikogar posebej (več) ne vznemirja.

Še en argument, ki se je pojavil v trenutku, ko nam je pač prišel prav, je načelo ekonomičnosti. Moška oblika naj bi bila nevtralna zato, ker je najbolj ekonomična in, kot pravi dr. Andreja Žele, »najmanj oblikoslovno obremenjena«. Toda kot so že dokazovali drugi pisci, to samo delno in pogojno drži, predvsem pa je ekonomičnost vedno v interakciji z drugimi načeli ali maksimami jezikovnega delovanja.

(NAMERNI) NESPORAZUMI

A vrnimo se k praksi. Ker gre za mešanje politike (rabe) jezika z ožjejezikoslovnimi vprašanji, so večinoma tudi razprave in argumentacije otežene. Ne preseneča, da so protiargumenti, ki jih nekateri slovenisti, točneje slovenistke, uporabljajo, da bi utemeljile nesprejemljivost tovrstnega poseganja v jezikovno rabo, anakoluti. Za ilustracijo: obstoj (in uporaba) skladenjske zgradbe »Monika, Petra in Jože so prišli« naj bi dokazovala, da je jezik vključevalen, saj moška oblika »prišli« zajema tako moške kot ženske, skratka nikogar ne izključuje. Toda to je natanko predpostavka, ki jo predlog delovne komisije in širše Senat FF problematizira, namreč, da je status te »vsevključujoče« oblike pripisan zgolj moški slovnični obliki. Logika protiargumenta torej sprevrača logiko izhodiščnega problema in prav mogoče je, da se to nasprotnikom sprememb dogaja nehote. Ponekod je celo zaznati podton užaljenosti, ker naj poklicani jezikoslovci ne bi imeli pooblastila, da posegajo v jezik na način, kot je to naredil Senat FF, s tem ko je vnesel v jezik »radikalno spremembo«.

Samega jezikovnega sistema in slovnice ne žali, če se dogovorimo, da ima glagolska oblika »prišle« enako vsevključujočo vrednost kot moška »prišli«, torej skladenjska zgradba “Monika, Petra in Jože so prišle”.

Pod črto: takih primerov naj v aktih sploh ne bi bilo, saj v njih prevladuje generična raba, v kateri se ne nanašamo na konkretne osebe. Drugič: obstoj (in raba) besed, denimo poimenovalne enote, kot so »oseba« (ženski spol), »priča« (ženski spol), »bitje« (srednji spol), »ljudje« (moški spol), naj bi prav tako dokazovali, da je slovenščina spolsko vključevalna. A to so zgolj izjeme, ki potrjujejo asimetrijo, poleg tega gre za več kot le poimenovalnost. Kadar se nanašamo na ljudi oz. osebe z lastno spolno identiteto, je spol le pogojno zgolj »slovnični«, za razliko od »mize«, »stola«, »drevesa«, »pozabe« itd., katerih slovnični spol je dejansko arbitraren (ta je v različnih jezikih za iste besede različen). V teh primerih zato ni nihče problematiziral pripisa slovničnega spola in ga najverjetneje tudi ne bo. Namigovanja (stroke), da bi lahko razprava zadevala tudi te kategorije, je zavajanje, kakor tudi, da je sklep Senata FF nevaren precedens, ki bi lahko vodil v odpravo sklonov, dvojine itd.

MOŠKOST KOT NORMA

Prav ogorčeni odzivi na sklep, ki omogoča postopno izenačevanje moške in ženske slovnične oblike tako, da bi lahko obe zaobjemali vse družbene spole, dokazujejo, da nevtralnosti ni ne v jeziku ne v družbi. Če prej ne, sem zdaj prepričana, da so tovrstni posegi v jezikovno rabo nujni: »Če postopka ne bodo ustavili, bo sklep pravnomočen v naslednjih tednih.« To pomeni, da bodo, kot pravi Kozma Ahačič, »odslej v pravnih dokumentih Filozofske fakultete tri leta le študentke in profesorice (kar bo vključevalo oba spola).« Zares grozno, ampak takšno, le obrnjeno realnost živimo tiste, ki se ne identificiramo z moškim spolom, vsak dan. Zgornja izjava dokazuje, da to, da smo ponotranjile generičnost moške oblike, še posebej v okoljih, kjer prevladujejo ženske, ni zgolj stvar slovničnega pravila, ampak stvar moškosti kot norme.

Moška slovnična oblika v sporočanju je v resnici nevtralna približno toliko in tako, kot je nevtralno predvolilno TV soočenje ali oddaja s komentatorji, v kateri je 100 odstotkov udeležencev moških, pa naj bi se nihče ne spraševal, kje so ženske.

Pričakovati je, da bodo s takšno nevtralnostjo laže shajali moški, obenem pa, da bi, če bi ta razmerja nekega dne obrnili na glavo, takoj prišlo do upora. Si upamo poskusiti?

Če je torej tudi sam jezikovni sistem predvsem rezultat (implicitnega) družbenega dogovora, postopen konsenz o tem, da v internem aktu zapisane “slovenistke” pomenijo vse spole, nikakor a priori ne skruni jezikovnega sistema. Nasprotno, jezik takšno izbiro omogoča, saj je po definiciji prav to: nabor potencialnih izbir. Z navedbo Ahačiča, »da spolno (ne)občutljive rabe jezika ni mogoče povezovati zgolj s sprejemanjem oziroma zavračanjem nezaznamovanosti moškega spola ali problematičnimi edninskimi poimenovanji oseb le v moški obliki, marveč da gre za širši, celovitejši problem«, se najbrž strinjamo vsi. Nekateri in še zlasti nekatere pa menimo, da je ta širši problem mogoče in treba začeti naslavljati, četudi s partikularnimi ali celo zgrešenimi potezami.

Jezika nikoli ni nihče dokončno domislil in ga šele nato začel uporabljati, temveč se je jezikovna norma vedno uveljavljala, dopolnjevala in korigirala skozi rabo.

In še (ibid.) »Končni rezultat bi moral namreč biti vsaj za silo sprejemljiv tudi za govorce, ki si takšne [tj. nove] rešitve ne želijo.« Lepo je, da smo vključevalni, nerodno pa, da smo to zgolj takrat, ko nam ustreza. Je kateri slovenist že skušal ugotavljati, kako ženske sprejemamo generično rabo moške slovnične oblike? Če bi, bi moral, kot kaže pobuda za spremembo, najverjetneje priti do sklepa, da si vsaj nekatere tudi »takšne [tj. obstoječe] rešitve ne želijo.« Kako bi torej poskrbeli zanje?

Očitek o, simptomatično, »nepoznavanju slovenskega jezika« ni na mestu niti za jezikoslovno nespecializirane govorce, kaj šele za jezikoslovce. Ne gre za (ne)poznavanje jezika, ampak jeziko(slo)vne in družbene nazore. Stara pokroviteljska ideološka pozicija, po kateri lahko o slovenščini kaj rečejo zgolj slovenisti, pa še to ne vsi, je globoko zakoreninjena. Če res ne živimo v državi jezikovnega totalitarizma, je ton debate, ki smo ji priča, lahko le rezultat spremenjenih pravil, ki jih pišejo zlasti družbena omrežja (samoomejevanja pri izražanju osebnih stališč ni). Kar smo vsi pomalem spregledali, je ne nazadnje dejstvo, da gre za interne dokumente avtonomne institucije, ki pravzaprav ne sodijo v javno razpravo.

Fakulteta ima pravico sprejemati lastne akte in pravilnike v okviru interne debate, vključno s smernicami v lastni jezikovni politiki. Popadljivost in komentarji ad personam so odveč, saj brez dvoma ne gre zgolj za vprašanje, ki ga v odnosu do enakopravnejšega jezika odpira »neka senatorka FF«, temveč skupina z nesporno manjšo družbeno močjo in nikakor ne samo v slovenski govorni skupnosti.

»NEZMOŽNOST MISLITI ENAKOST« ALI RADIKALNI EKSTREMIZEM?

Sama nimam dokončno oblikovanega mnenja glede tega, na kakšne načine bi bilo smiselno vzpostavljati bolj enakopravno in spolno občutljivo rabo jezika. Dejstvo je, da ima vsaka rešitev svoje slabosti, kot denimo dosledno navajanje moške in ženske oblike, ki v praksi skoraj gotovo ni uresničljivo, ali bolj tehnično usmerjene rešitve s podvezaji ipd.

Pa vendar, ne vznemirja toliko vsebina razprave, ki je glede na možne učinke docela predimenzionirana, temveč (nov) uvid v to, kakšne teme so sposobne mobilizirati slovensko javnost, zlasti tisto intelektualno in strokovno.

Vsekakor bi bilo manj naporno, če bi slovenisti in slovenistke, ki se ne strinjajo z družbeno motiviranimi posegi v jezik, to povedale naravnost, namesto da na silo iščejo protiargumente, ob tem pa pod krinko znanstvene »nevtralnosti« izražajo predvsem lastno ideološko pozicijo. Tradicionalistični refleks torej, tu pa tam morda še razočaranje ob dejstvu, da smo se imeli za razmeroma liberalne ali vsaj razgledane, pa nas je presenetilo spoznanje, da smo v resnici precej zadrti in od ženskega aktivizma ogroženi konservativci.

Ne glede, kaj si mislimo o poseganju v politiko jezika, pa je deplasirano s privilegirane pozicije odrekati pravico do upora tistemu, ki je prisiljen bivati v deprivilegirani. Neobčutljivost na pozicijo, s katere presojamo v zadevah družbenih razmerij, zgolj potrjuje, da smo spolsko neobčutljivi ne le za jezik, ampak tudi za (neso)razmerja moči. Prav nerazumevanje tega in »nezmožnost misliti enakost« je najzanesljivejši znak, da živimo v neenakopravni družbi, kjer je odločen aktivizem še kako potreben – kaj, nujen – tudi v jeziku. Pozabimo torej na politično korektnost, čas je za ekstreme.