Od nekdaj sem bil najmlajši. V teh dneh, ko neizogibno drvim proti čudoviti številki štirideset, vedno bolj poudarjam in si sam pri sebi domišljam, da sem šel v šolo eno leto prej, ker me je razganjalo od intelektualne globine in obče genialnosti, ampak na koncu si je le treba priznati, da je odločitev za to verjetno padla precej hitro, ko so starši ošvrknili koledar in me bežno premerili. Hja, pa ga dajva prej v šolo. Visok je dovolj, da se popraska za ušesom, z barbikami se je nehal igrati in staro mamo tudi že zna trikrat oviti okoli prsta. Tisto ljudsko pravljico o starših in njihovih otrocih pa tako ali tako vsi poznamo. Lahko bi jo naslovili Prvi na vasi.
Seveda nisem bil prvi. V ničemer ((Razen v številu lumparij na minuto.)). Ker mi šola ni bila ravno prva stvar zjutraj, ko sem odprl oči, niti zvečer, ko sem po toplem benkotu in cikcakastih zajčkih zakrmaril pod odejo, čez dan pa sva se s to – skozi moje begajoče otroške oči – odvečno ustanovo sporazumno prenašala s sramežljivimi pogledi s kotički očes, sem po ocenah sodeč životaril nekje v brezbarvni sredini. Nisem izstopal, še po višini ne. Potegnil sem se pozneje, ko je v meni začelo divjati tisoč svetov in sem risal, pisal, poslušal, bral, gledal. Še ocene so se neverjetno popravile. Toda to ni zapis o učnem uspehu. Še manj o centimetrih.
To je zapis o letih. Po svetu sem hlačal, ko smo vsi navdušeno risali Vučka (moj je bil bolj podoben kozi, ki so jo napadle čebele), po božje zbirali nalepke mundiala v Mexicu (a imaš Maradonno, a imaš Maradonno, a imaš Maradonno, za Maradonno menjam svojih 1560 sličic, spetih z gumico), se na šolskem dvorišču igrali s frnikolami (ta motne so bile zelo iskane, bajs smo se pa vsi bali), ko smo z izvijači popravljali glavo kasetnika, da smo potem lahko nabijali tardžet renegade, in ko nas ni prav nič motilo, če smo Predatorja gledali na zdrajsani VHS-kaseti z rumenimi kitajskimi in zbledelimi srbohrvaškimi podnaslovi ter dodatnim zvokom, ki je spominjal na živčni pogovor pod vodo. Svet je bil velik, toda v naših dlaneh se je kot prva zapadla snežinka zdel izjemno majhen. In se tudi tako hitro stalil. Ideje desetletij nismo znali povezati v razumljivo celoto, zato smo čas odmerjali po kapljicah. Skrčili smo ga, da smo deset odraslih let spravili v eno otroško.
In v tem času sem bil najmlajši. Mlajši za eno leto, nekaj mesecev, celo nekaj tednov. Ampak še vedno najmlajši. Ko je pogovor nanesel na starost, so se hahljajoči pogledi, enakovredni uperjenim prstom, pogosto ustavljali na meni. Najmlajši. Za leto, nekaj mesecev, tednov. Drugo niti ni bilo tako pomembno. S smrkavo zavistjo sem gledal na sošolce, znance in prijatelje, ki so bili vsak trenutek za korak bližje odraslosti, ki smo jo vsi hlastajoče in pogoltno lovili. Leta 2000, je odmevalo v meni, jih bom imel 24. 24! Nepredstavljivo, oddaljeno, staro.
In potem je – glej no, glej – prišlo leto 2000. Ob bučni podpori sijočih trobent se je skozi na stežaj odprta vrata razlilo novo obdobje, v katerem je čas začel teči normalno. Razlike so se začele meriti v letih, nič več v mesecih, dneh. Svet se je začel hitro širiti, kar je pomenilo, da so skozi majava tla vame začeli butati vrelci, ki so me izstrelili med oblake. Občutek nikakor ni bil neprijeten. Bil sem pred kratkim imenovani diplomant, dokaj sveži prevajalec in novopečeni domišljavec, ki je naokoli mahal s svojo domnevno jezikovno superiornostjo. Ker so se mi z višav ponujale širjave, sem se hranil z idejo, da sem pogoltnil in vsrkal vse znanje, kar obstaja. Moj življenjski motor se še ni dobro ogrel, jaz pa sem se vedel, kot da sem že na cilju. V resnici pa sem v klanec rinil v prostem teku.
Ko se ogrneš v plašč zablode, se ne zavedaš, da se te loteva pokroviteljstvo, ki je posebej moteče za druge. Če me je že kdo opomnil glede tega, sem sam pri sebi presenečeno dvignil obrv, se poznavalsko zahahljal in z užitkom iz sebe stresel kakšno cinično pripombo. Od cinizma, tega zmotnega orodja inteligentnosti, nihče ne odnese ničesar, vsi vpleteni odidejo domov s čudnim priokusom poraza in poparjenosti. Z vnetim poskusom obvladovanja drugih premagaš sebe in si z navidezno vrvjo vedno bolj zateguješ roke za hrbtom. Pa vseeno bevskaš naprej. V takih trenutkih, ki so pogosto posledica mladostne zagnanosti, je resnica vedno samo ena. Tvoja.
Toda jaz sem bil daleč, daleč od resnice. V neki drugi galaksiji, v kateri je bilo vse lepo in prav, vse je cvetelo, buhtelo, pokalo in vršalo, sem nevede jezikovno životaril, se mrzlično prerekal in dokazoval svoj prav ter nase navezoval pomembnost brez trdne podlage. Šele veliko pozneje sem z vročično mero groze in olajšanja dojel, da mi je bil ta uvid prihranjen. Imel sem za počeno vedro sreče, ki je počasi kapljala v moje naročje. Marsikdo bi lahko znova vame uperjal prst in mi namenjal hahljajoče poglede, toda ne zaradi mojih let.
Danes, ko se bližam pomembni prelomnici, ko mi leta veliko pomenijo, sem drug človek. S tistim najmlajšim sva si samo še oddaljena znanca, s katerim si prišepetavava zanimive zgodbe, v katerih sva si bila nekoč eno. Toda jaz sem že daleč naprej, pogled na tistega najmlajšega bledi, od daleč opazujem njegovo pokrčeno silhueto, ki mi maha in se mi – vsaj tako si domišljam – žalostno nasmiha, ker mu ne posvečam več toliko pozornosti.
V teh časih, ko nisem več najmlajši, sem na zanimivi točki. Zopet sem v samem središču, toda iz povsem drugačnih razlogov. Ne domišljam si, da nisem na trenutke domišljav, sem pa glede marsičesa hvaležen.
Hvaležen sem, da živim v privilegiranem svetu, v katerem mi je dano vsrkavati vse, kar se mi zahoče, da odsanjam sanje brez nemirnih in strašnih prekinitev. Del tega sveta, ki je tako zapolnjen, zanimiv, žalosten, grozen, mučen, radosten, poln zakrpanih trenutkov in blažilnih objemov, vrtoglavih zdrsov čez rob in vznesenih vzponov, v tem svetu, ki se kot živobarvna arabeska preslikava na moje platno, so tudi moji bližnji, ki na bučno miren, boleče pomirjajoč način poskrbijo, da delam en korak nazaj, dva naprej in me sredi mojih podivjanih vrtincev in mamljivih vzorcev vedno znova tako prepričljivo poučijo, da si je treba vzeti čas. Da se zdaj, ko nisem več najmlajši, leta stapljajo eno v drugo.
Hvaležen sem, da sem se nekoč kopal v morju cinizma, sončil na toploti nabrekle in votle pomembnosti ter bil pameten v svoji nevednosti. Zaradi vsega tega lahko danes primerjam in tehtam in se spominjam. Zdaj razumem, da si najbolj v navzkriž hodim z značajsko podobnimi ljudmi. Nič drugega niso kot moj odmev in odsev, spomnijo me na napake in razpoke. Spomnijo, da se moram umiriti in predvsem krpati sebe. Bevskanje je kratkotrajna zadovoljitev, ki te na dolgi rok izvotli.
Hvaležen sem tudi, da sem prehodil točno tako pot, kot sem jo.
V življenju sem veliko več dobival kot dajal in danes, ko nisem več najmlajši, ko imam ta čudoviti luksuz in udobno mirnost, da se lahko vračam nazaj in da lahko ocenjujem sebe, imam občutek, da lahko dajem nazaj.
Z eno roko navdušeno pomigam tistim, ki prihajajo za mano, z drugo se ponižno oklepam darov, ki mi jih na pragu puščajo tisti z več izkušnjami. Nikoli ni nič zamujeno, če le razumeš, kaj si zamujal.
Danes, ko nisem več najmlajši, imam več dvomov kot kdaj koli. Ampak ti dvomi me ženejo naprej, da raziskujem, bogatim sebe, razvijam razumevanje do drugih in predvsem vedno bolj dvomim, da je pehanje za eno in edino zveličavno srečo pravi pristop.
Dvomim. Iz dneva v dan. Iz tedna v teden. Iz meseca v mesec.
Iz leta v leto.
Toda vedno najprej podvomim vase, šele nato v druge. In če kaj, dvomim, da bo leto 2016 slabo zame.
Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.
Avtorica slik: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.