Ustava, 78. člen (primerno stanovanje): “Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.”
Nedavni zakonski predlog opozicijske stranke Levica v Državnem zboru (seje na dveh odborih v DZ, sreda, 7. marec 2018) glede enakopravnejše plačne politike (manjše razlike med nagradami direktorjem in dodatki plačam delavcev), sodelovanja delavcev pri dobičku in dobrem gospodarjenju podjetij (če gre podjetjem bolje, naj gre plačno bolje tudi delavcem), manjšega prepada med najvišjimi in najnižjimi plačami in politike socialno pravičnejših najemnin, z avtonomijo občin pri njihovem reguliranju glede na stanje v gospodarstvu in osebne denarne zmožnosti občanov, bi zaradi vsebine moral dobiti soglasno podporo politike. Pa je ni.
Gre za pristno socialno demokratsko držo, usmerjeno k politiki zmanjševanja razlik med premožnimi in socialno šibkimi skupinami ljudi. In za resno branje vsega, kar piše v ustavi in za uresničevanje normativnih zahtev ustave kot celote.
Tudi tokrat se je zgodilo enako, kot se zgodi običajno, ko ta stranka karkoli predlaga v parlamentu. Očitno se je ne jemlje dovolj resno, ali sploh resno, se je ne sliši, četudi se jo le navidezno posluša. Predvsem pa se domala ničesar, kar predlaga, ne sprejme brez neodgovornih in skrajno neresnih etiket (krilatic, obtožb, žaljivk) o zavzemanju za nekakšni komunizem, partijskost in o delovanju po nareku že pregovornih in utrujenih stricev iz komunističnega ozadja/podzemlja. Tako se je nemogoče kakorkoli odraslo pogovarjati o čemerkoli, sploh pa ne konstruktivno.
Včasih se tako zdi, da samo Levica in redki posamezniki v parlamentu res berejo in vidijo ustavo kot celoto.
Dobro, ne vedno in ne vselej pravilno. Pa vendarle – vsaj kdaj pa kdaj. V tem primeru je zagotovo tako: brati in spoštovati ustavo kot organsko in uravnoteženo celoto, z vsemi njenimi določbami. Tudi tistimi, ki jih drugi politični akterji povsem spregledajo: predvsem o socialni funkciji lastnine in o skrbi države za ustvarjanje možnosti za pridobitev primernega stanovanja. Vse to pa pod plaščem ustavnega koncepta socialne države. Oboje je izrecno, kot določba in s tem ustavna garancija-zaveza, zapisano v ustavo.
Ne v politiki, ne v sodstvu ni izrecnega in mišljenjskega sklicevanja na ti dve določbi ustave, ki bi ju naredil in ohranjal kot živo in učinkovito ustavno tvarino. Četudi je prva dobro komentirana v Komentarju Ustave R. Slovenije. Z drugo, o možnostih za primerno stanovanje, pa je križ že vse od sprejema ustave. Politika jo popolnoma ignorira, javno prepoznavni profesorji prava pa jo jasno in glasno označujejo kot »programsko ali ideološko določbo, ki sama po sebi nič ne pomeni in bi bilo vseeno, kot da je sploh ne bi bilo.« Politično je to zelo slabo, ustavnopravno pa katastrofalno.
Tudi s to določbo je tako kot z vsako drugo: določba ustave o zavezi države, da ustvarja možnosti, ki vsakomur omogoča dostop do primernega stanovanja, pomeni in bo pomenila točno tisto in samo tisto, kar ji bomo kot država vsebinsko pripisali. Tudi to je politična odločitev. Odraz etičnega samorazumevanja družbe in zadeva morale politike. Določbo se lahko spregleda. Lahko pa se jo jemlje kot temelj, ki v povezavi z drugimi določbami (o socialni državi, o demokraciji, o zaščiti človekovih pravic, o varstvu pravice do dela, o osebnem socialnem dostojanstvu itd.) služi pomembnemu segmentu socialne politike države – stanovanjski politiki. Lahko se jo uporabi kot neposredno izhodišče za to, da bodo stanovanja mladim družinam, starostnikom, znanstvenikom, zaposlenim in vsem ljudem v Sloveniji res, resnično in učinkovito mnogo bolj socialno dostopna stanovanja, kot to velja sedaj. Ali pa se je ne bere tako in se je sploh ne upošteva. Slednje je realnost tega časa in te države. In da je tako – je gola politična odločitev, da bo tako.
Pa je prav, da je tako? Prepričan sem, da ne. Bi lahko bilo drugače, tudi zelo drugače? Da. Tudi glede prava, politike in prakse kreditov/posojil, sistema socialnih stanovanj, višine najemnin ipd.
Strankarska politika bi se o tem lahko konstruktivno pogovarjala, dogovarjala in dogovorila. A se ne. Nič od tega. Popolni vakuum. Škoda, da je tako. Lahko bi se poslušljivo pogovarjali, konstruktivno in dobroverno razpravljali, seveda LE z močjo argumenta in snovali skupne točke upravljavske dobrobiti za vse prebivalce v državi. Prebral sem in sklenem: pomembne točke v programih tistih strank, ki programe imajo, to omogočajo.
Ko bi se le vsaj to spremenilo.