Ljubezen do modrosti

(foto: Dave King via Flickr)

O čem razmišljate, ko tečete? Ste med tistimi, ki menjajo trase ali pa raje vedno znova tečete po bolj ali manj istih poteh? Sama se prištevam med slednje. Med tekom se mi namreč ne da razmišljati, kje sem, kam moram zaviti, kako pridem nazaj, koliko je še do doma in podobno. Vsaka sprememba mi vezje vrže iz bioritma in potem, namesto, da si privoščim ekskluzivno avdienco s samo seboj, ves čas porabim le za orientacijo v prostoru. Zato eno in isto, tudi, ko se selim po različnih krajih. Da je več prostora za razmišljanje o … čemerkoli že.

Zadnjič me je recimo zaskrbelo to, da je antiintelektualizem očitno nova črna. In to že nekaj časa. Saj poznate tistega, danes že precej ponarodelega: “A zdej boš pa ti filozofiral?!” Par primerov, ki so mi dali misliti. Najnovejši med njimi je bila zadnja debata, v kateri so svoje miselne kapacitete soočili republikanski kandidati za ameriškega predsednika. Senator iz Floride, Marco Rubio, ki sodi v ožji krog favoritov za Belo hišo in mu gre tudi sicer zelo dobro, je rekel: “Ne razumem, zakaj stigmatiziramo poklicno izobraževanje. Varilci zaslužijo več kot filozofi. Torej potrebujemo več varilcev.” Da si je Rubio podatek enostavno izmislil, so analitiki v ZDA dokazali že kmalu po soočenju.

(foto: Dave King via Flickr)
(foto: Dave King via Flickr)

Kaj pa Slovenija? Na strani Statističnega urada RS sem preverila, ali to morebiti drži za nas. Podatkov na varilca natančno ni, imajo pa jih na skupine poklicev. Varilce štejejo med “kovinarji, strojni mehaniki” in za leto 2013, zadnji dostopni podatki, se izpiše naslednje: povprečna mesečna bruto plača je 1286 EUR. Tudi filozofov SURS posebej ne šteje. Zaradi širokega spektra znanj jih najdemo v različnih vlogah, kakšnega gotovo tudi med varilci, jaz sem jim za potrebe te kolumne določila skupino “strokovnjaki za pravo, družboslovje, kulturo ipd.”, kamor jih tudi sicer prištevajo. Njihova povprečna mesečna bruto plača je leta 2013 znašala: 2350 EUR.

V Sloveniji torej filozofi v povprečju zaslužijo skoraj enkrat več kot varilci. Je pa res, da ne vem, kako zelo hitro dobiš v Sloveniji službo kot varilec in kako zaposljiv si z znanji, ki pritičejo filozofu.

Meni se oboji zdijo pomembni. Na uč bi pa rekla, da ob vedenju, kako predvsem poklice, kakršen je tudi varilec, dandanes vse pogosteje nadomeščajo stroji, poklic varilca najverjetneje ne sodi v ožji krog poklicev prihodnosti. Dvomim tudi, da so sanje povprečnega starša, kako bi njegov ali njen otrok postal varilec. Lahko pa, da se motim in bomo v prihodnje samo še varili. No, pivo menda že vse pogosteje varimo v domačih garažah, tudi število mikropivovarjev v Sloveniji lepo raste.

Antiintelektualizem se je globoko zažrl tudi v holivude. Recept za filmsko uspešnico je jasen: postavni igralci in še lepše igralke, bitka dobro proti zlu, akcija, morda kakšen vampirček ali dva, tudi zombiji so v redu, srečen konec, pa smo zmagali, kot bi rekel moj znanec. “Izjemni” so tudi dialogi, ki jih redno ponujajo slovenske nadaljevanke. Vse več jih je, a zares od njih dobivamo vse manj hrane za naše možgane. Namesto, da bi bolj in bolje sobivali drug z drugim, gledamo resničnostne šove in ljudi, ki se tam povečini smešijo. Bog ne daj, da bi crknu televizor.

Drug primer, ki mi je poleg Rubia dal misliti, je bil pred časom basist skupine Dan D Nikola Sekulović. V eni od epizod podkasta Metin čaj (št. 054), ki ga soustvarjam, je namreč govoril tudi o tem, kako je bila glasba včasih na čelu boja za družbene spremembe, pogovarjali smo se o dolgih laseh, s katerimi so fantje včasih razburjali esteblišment, danes pa je z redkimi izjemami glasba samo še skromna vsebina in štanca v zapovedanem formatu. Nobenih revolucij več. Tuc tuc. Ti ti ti ti ti ti. Kaj se je zgodilo? Da o politikih niti ne govorim. Ne prosperira sveta preproščina samo v Združenih državah, pospešeno jo uvažamo tudi v Evropo.

Politiki so včasih narekovali trende, danes pa samo še sledijo javnomnenjskim raziskavam. Preverijo ankete, kaj ljudje podpirajo, in svojo retoriko temu primerno prilagajajo.

Namesto, da bi vodili, sledijo. Ker “to ljudje hočejo”. Podobno delujejo (nekateri) največji mediji: “Saj jim samo dajemo, kar radi gledajo, berejo, slišijo.” Ne govori se o stvareh, ki bi si nujno zaslužile več pozornosti, ampak o stvareh, na katere se ljudje dobro odzivajo in prinašajo ratinge. Televizijske oddaje v živo analizirajo in vsebino temu primerno prilagajajo. Prazne flaše najbolj odmevajo. Komentatorji so s preredkimi izjemami postali tisti vmesni del za zapolniti med oglasi. “Kot hitra prehrana so”, sem nekje ujela: “napolnijo te, ampak ne tudi nahranijo.” Res globoko smo padli.

In za konec se spomnim še Vojnovića v Dnevniku in njegove kolumne Ljudje za na plažo, ki jo je sicer objavil že pred časom: “Ideologija, ki nam prodaja knjige za na plažo, nas namreč počasi preobraža v ljudi, nezmožne razumevanja kompleksnejših besedil. Če se nam danes zdi naporno branje resne literature, nam bo že jutri naporno branje daljših časopisnih člankov, pojutrišnjem pa bodo višek naših bralnih dosežkov navodila za uporabo pralnega praška.”

In s tem v mislih tečem do smučišča v Dolgi vasi in nazaj. Čudovita pot. Kaj se je zgodilo z nami, da smo postali takšni lenuhi? Ne da se nam delati resne muzike, ne da se nam brati resnih knjig, ne da se nam snemati resnih filmov … Je potem sploh kaj čudnega, da takšni “ne da se nam” profili zasedajo tudi najvišje položaje tudi v politiki? Ne da se nam prevzeti odgovornosti, ne da se nam voditi, ne da se nam pogledati izven meja naših ograj. Drugačno ni nujno slabo. Večkrat se zato spomnim reka, ki pravi nekako takole: ”Vaše življenje se začne takrat, ko se vaša cona udobja konča.”

Ne vem torej, ali potrebujemo dandanes več varilcev ali več filozofov, vem pa, da bi nam prav prišlo več ljubezni do modrosti. In več radovednosti. In, da bi možgane iz paše večkrat odpeljali nazaj na delo.

 

nataša briški
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)

Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

 

Opomba: Kolumna je bila izvorno objavljena v časopisu Kočevskašt 5 – november 2015.

 

Več od Nataša Briški

Dan soja sveč / Day of candlelight

6. februar 2012 Saša Pavček: Ne prepovedujem branja očetovih pesmi (video 6:22) – Ime...
Beri dalje