“Ves slovenski svet se kolikor toliko ozira, nosi in obnaša po Ljubljani, naravnem središči bodoče “Slovenije” (če jo bomo kdaj res dobili), ali vendar ni nihče še nadrobno in po vrsti popisal njenih prebivalcev, njihovega dejanja in nehanja tako, da bi jih bil svetu prav v zrcalu pokazal.“ (Jakob Alešovec)
(Vir: Alešovec, Jakob (1879). Ljubljanske slike. URN:NBN:SI:DOC-OOOKKX81 from http://www.dlib.si)
Jakob Alešovec (1842-1901), rojen na Skaručni pri Ljubljani, je bil slovenski pisatelj, dramatik, satirik in novinar. V Ljubljanskih slikah je pod drobnogled vzel podobo ljubljanskega sveta. Mesta, kot je zapisal, ni maral popisovati: “…le toliko bodi omenjeno, da priimka “bela Ljubljana” še ne zasluži, ker je preveliko gnjezdo nemškutarije in drugih nečednosti.” Po jeziku in po noši ga je imel za polovičarskega, napol gosposkega, napol kmetiškega, napol nemškutarskega in napol slovenskega. “Gospode prave namreč v Ljubljani skoro ni, le malo rastlin je gosposkih, pa še teh ne smeš postaviti pod drobnogled, ker bi tu pa tam zapazil, da so zrastle na kmetiškem gnoji.” Podobe, kakor jih je opisal Alešovec, so prepisane iz Ljubljanskih slik.
Trgovec
Trgovec ne živi za-se, on živi za druge, ker jim je potreben tako, kakor oni njemu; ako bi bili na svetu sami Diogeni, bi trgovci kmalu čisto izginili. Mesta so njihova tla, da-si so se tudi na kmetih že vkoreninili. Trgovec mora biti za to rojen. Se sicer še naredi ali pripravi, kakor smodka, toda nekaj za ta stan mora že seboj na svet prinesti. Ni treba, da je to ravno krivi judovski nos; da je le kaj zvitega na njem, pa je, kajti kdor je preraven, se prepogosto otolče. Vsekako mora imeti primerno široko vest, gladek jezik in ne preveč usmiljenja do bližnjega. “Barantati” je njegovo geslo; v njegovi slovnici je beseda “plačati” glavno ime. Računstvo je njegov konj; številke njegove ne morejo biti ličneje, pisava njegova težko čednejša, spisi njegovi ne krajši in suhoparnejši, prav brez vse poezije. “Čas je denar” je njegov pregovor, njegov bog denar. Vsakega ceni le po njegovi denarni vrednosti, a vendar ima brez izjemka za vsacega kupca smehljiv, prijazen obraz in priliznjen jezik. Ta vrsta dvojenogatih človeških sesalk razdeljuje se v več razredov, izmed kterih se v Ljubljani nahajajo sledeči:
1. Trgovec z blagom za obleko (Homo agens finus)
Za skušnjavo na ogled na ogled razstavljeno in razobešeno blago je navadno najlepše, kar ga premore, in kdor misli, da bo tako tudi kupil, se večkrat zmoti. “Ni vse svila, kar je svilnato” – velja o teh ljudeh, zato se resnice v njihovih prodajalnicah malo sliši. Laži ta trgovec ne pozna, marveč vse je res, kar ti pove. Njegovo blago je najfinejše, največ vredno, a najceneje, za tak kup, kakor pri njem, ga še celo s fabrike ne dobiš. Vsak tak trgovec je polzek ko riba in ginčen ko veverca, razen tega izobražen in gosposko omikan, da je veselje. V njegovi štacuni slišijo mlade in stare, lepe in grde gospe in gospice najokusnejše sladčice, da jih morajo verjeti, če ne slišijo tistega, kar se za njimi govori.
2. Specerijski trgovec (Homo agens luxurosus)
Ta trgovec bi se lahko imenoval tudi “trgovec s spakarijami”, ker prodaja veliko reči, ki so ljudem le spakarije, kterih so vzlasti pri nas še pred 100 letmiprav malo poznali. Zdaj, ko je ves svet spačen, ko ne moremo več živeti brez kave, sladkorja, cikorje, bonbonov, fig, rožičev, mandelnov, cvebov itd., je ta mož res dobrotnik vseh svojih “kuntov”, ker še celo “na bukvice” daje. Njegova štacuna je godlja vseh prijetnih in neprijetnih dišav in navlečena odprtih zabojev, kakor da bi bili nalašč nastavljeni kupovalcem pod nos. Podstava, po kteri se tu z ljudmi ravna, je “kilo” in “liter”, pa se tudi še na funte kaj dobi, pa le primeroma, natanko ne, kolikor namreč strežnik ali gospodar sam novo vago na staro v naglici nazaj vrže.
3. Žitni trgovec (Homo agens grandiosus vel koruza)
Žitni trgovec pa mora biti težak mož, ker s par stotaki ne more napolniti svojih magazinov. In res, težak je, v Ljubljani so ti možje večidel borza, živeč kapital, tako zvana “denarna aristokracija”, ki se pa za tako tudi čutijo. Če v družbi zabredeš med nje, brž boš postal svest si svoje ničvrednosti, kajti tu se govori le o tisučakih; navadno se še v družbo ne vzame, kdor nima najmanj 50.000. Srca je tak človek trdega, usmiljenje do bližnjega mu je neznan občutek; najbolj srečen je, kedar kaže slaba žitna letina, on pa ima magazine do vrha polne. Kedar žito lepo stoji, mu je polje grozen kraj, po kterem se ne sme ozreti; gotovo bi šel na božjo pot prosit toče in hudega vremena, če bi bil prepričan, da bo to kaj pomagalo.
4. Bukvar ali knjigo tržec (Homo agens productis literaribus)
Tega ni Bog ustvaril, ampak naredil se je še le, ko so drugi znašli papir in jeli na-nj pisati sveto in nesveto, lepo in grdo, koristno in škodljivo. Prav oživil se je pa šele potem, ko je Gutenberg iznašel tisk, drugi pa še marsikaj druzega, s čimer se zdaj prazni papir polni. Knjigotržec sam pa vsega tega ni iznašel, ampak je prišel na svoje mesto kakor podajalec, ki sprejema, kar so drugi naredili, in daje to naprej, ker če bi njemu ostalo, bi ne vedel, kaj početi ž njim.
5. Branjevec (Homo agens ordinarius)
Ta je prejšnjim sesalkam te vrste le toliko podoben, da prodaja in kupuje, v drugem pa čisto nič; je že bolj tako kakor pri vinu tropine ali pri kavi “zoc”. Brloge ima po mestih, še bolj po predmestji v lastnih prostorih ali pa v najetih, celo po vežah k steni prislonjen. Kupčijsko kjnigo ima v glavi, dnevni zapisnik pa so navadno vrata ali kaka deska, pero roka, črnilo kreda.
6. Stari kramar (Homo licitator)
Ta sesalec je kakor lovski pes: če je lov, mora loviti, ne more drugače; ravno tako stari kramar; če je licitacija, mora licitirati, že vest mu ne da miru. Zato je dober znanec javnega mestnega razbobnovalca, kteremu še kak krajcar da, da mu pride posebej povedat, kedar je kje kaka kaj vredna dražba. Njegovo oko je bistro kakor orlovo, kedar kupuje, ni nobena reč nič vredna, kedar pa prodaja, je vsaka vredna več ko nova; kedar je kupec, je silno kratkih besedi, če pa prodaja, mu je jezik namazan in kupce še nazaj kliče.
Jakob Alešovec (1842-1901), rojen na Skaručni pri Ljubljani, je bil slovenski pisatelj, dramatik, satirik in novinar. Ljudsko šolo je obiskoval v Kamniku pri frančiškanih, gimnazije zaradi pomanjkanja denarja in težav z matematiko ni končal. Pod vplivom nemške šole je največ pisal v nemščini in največ objavljal v Laibacher Zeitung. Ob stikih s tedanjimi slovenskimi nacionalisti se je odločil za slovenščino, ki mu je bila sprva trd oreh. V letih od 1869 do 1885 je izdajal satirično-politični list Brencelj v lažnivi obleki oziroma kasneje Novi Brencelj v zbadljivi in šaljivi obleki. S časopisom si je nakopal veliko težav in je moral zaradi njega celo v zapor. Do svoje smrti leta 1901 je živel v hudi revščini. Umrl je v ljubljanski ubožnici. Po njem je imenovana ulica v Ljubljani, ki poteka po meji med Spodnjo in Zgornjo Šiško. (Vir: Wkipedia)