20. decembra 2015 je na referendumu o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih 393.185 volivcev (63,54 % vseh volivcev, ki so glasovali) doseglo zavrnitev zakona. Referendum se je nanašal na preopredelitev definicije zakonske zveze in bi omogočil sklenitev civilne zakonske zveze tudi dvema osebama istega spola. Zdi se vsekakor šokantno, da bi priznanje zakonske zveze med dvema odraslima in razsodnima osebama (to je namreč pogoj za sklenitev zakonske zveze) istega spola pred pristojnim državnim organom – na podlagi katere bi se zavezala vsem dolžnostim in koristila pravice, ki sledijo iz institucije zakonske zveze –, izzvala takšno mero nasprotovanja in razburjenost naroda.
Čeprav se bi spremenila le definicija zakonske zveze, so nasprotniki novele zakona večino časa govorili o otrocih in posvojitvah, pod zavajajočim sloganom »Za otroke gre!«.
Bolj primeren bi bil slogan »Za poroke gre!«, a ta seveda ne bi bil enako učinkovit. Govorili so množičnem in podivjanem posvajanju otrok v istospolne družine (kar naj bi onemogočilo normalen moralni in spolni razvoj otrok), pogosto smo slišali tudi o šolskih kurikulih, na katere naj bi novela vplivala z vpeljavo »teorije spola«, prav tako niso mogli preprečiti prisilnih mislih o podobah spolnega življenja istospolno usmerjenih oseb, ki so pogosto vključevale otroke ali živali. Dejstvo je, da se je kampanja vrtela več okoli vseh prostih asociacij na besedo »istospolni«, kakor okoli dejanskega zakona.
Trdim torej, da se ljudje niso izrekli proti noveli zakona (saj se tudi kampanja sama ni dotikala vsebine zakona), ampak so izrazili svoje strahove, zadržke in prepričanja o tematikah, ki jih bom razdelala v tem prispevku.
»Družina, ki vključuje poročena mamo in očeta ter njunega (njune) otroka (otroke), je naravna.«
Obstaja vrsta neizpodbitnih dokazov, da družina v nobenem pogledu ni naravna tvorba, ampak je družbeni konstrukt. Prvič, zakonsko zvezo sklenejo in družino ustvarijo le ljudje, in ju v naravi ne najdemo. Drugič, zakonska zveza je pogodba, ki prinaša opredeljene pravice in dolžnosti. In tretjič, zaradi svoje družbeno-kulturne pogojenosti se oblike zakonskih zvez in družin razlikujejo od kulture do kulture in spreminjajo v času glede na druge družbene dejavnike.
Ko nasprotniki novele pozivajo k ohranjanju »tradicionalne družine«, pravzaprav ni povsem jasno, kaj s tem mislijo. Družina, kot jo poznamo v našem prostoru, je namreč v prejšnjem tisočletju (povečini šele po 1945) doživela mnogo sprememb v smeri odpravljanja diskriminacije in izboljšanja kvalitete življenja. Vsaka od teh sprememb, ki je bila takrat »kršitev tradicionalnih vrednot«, je danes bolj ali manj dobro sprejeta in mnogi si ne predstavljajo življenja brez njih. Sem sodijo med drugim različne oblike družin (npr. enostarševske družine, otroci, rojeni izven zakonske skupnosti), partnerskih odnosov (npr. pravice in dolžnosti vezane na izvenzakonske zveze), družbene norme (npr. izvenzakonski spolni odnosi) in predvsem pravice, vezane na zakonsko zvezo (npr. enakopravnosti obeh zakoncev, enake pravice in dolžnosti obeh zakoncev, svobodna izbira partnerja, možnosti ločitve …).
Tudi podporniki novele zakona, ki se sklicujejo na zasebno naravo zakonske zveze in družine, so prezrli njuno družbeno in kulturno pogojenost, s tem, ko poskušajo postaviti ločnico med javnim in zasebnim. Ne le da iz zakonske zveze izhaja mnogo pravic s področja dedovanja, lastnine, dostopa do zdravstvenih, socialnih in drugih storitev, zakonska zveza ima tudi simbolno funkcijo s katero odraža prevladujoč družben odnos do posameznih družbenih skupin. Posledično tudi izenačitev teh pravic in dolžnosti za pare istega spola z morebitnim ločenim zakonom, ne bi odpravila diskriminacije in marginalizacije istospolno usmerjenih, ampak bi bila zgolj njun odraz.
Zakonska zveza med moškim in žensko ter družina kot skupnost moškega, ženske in njunih otrok se na prvi pogled sicer zdi »naravna«, tako kot se nam zdi naravno in normalno še marsikaj drugega, kar smo ponotranjili v procesu socializacije.
Družine se razlikujejo glede na število staršev (t.i. gamia), število generacij, ki jih zaobjemajo (t.i. širina), sorodstvo, kateremu pripadajo otroci (t.i. linearnost) in socialne vloge, ki jih prevzemajo odrasli. Ne glede na tip družine, ki prevladuje v kulturi, pa je vsem kulturam skupno, da le-tega povečini pojmujejo kot naravnega in optimalnega. Določene kulture prakticirajo poligamne in poliandrične (tj. zakonska zveza med žensko in več moškimi in jo še danes najdemo v določenih kulturah, npr. v tibetanski) zakonske zveze. Kulture, ki imajo nuklearno organizirano družino (tj. starša in njuni otroci), so pravzaprav v manjšini v primerjavi s t.i. razširjenimi družinami, ki združujejo več generacij (vključno s strici in bratranci) in lahko potekajo le po eni družinski strani (npr. materini – matrilinearne družine ali očetovi – patrilinearne družine) ter se pojavljajo v mnogih različicah. V nekaterih kulturah (npr. na Marianskih otokih) vlogo očeta prevzemajo bratje matere (t.i. avunkulat), v drugih (npr. med ameriškimi staroselci Miskito) pa biološki očetje niti socialni očetje ne igrajo nobene vloge v življenju otrok (t.i. matriofokalne družine), če omenim le nekaj različic družinskih ureditev.
Posledično je nemogoče govoriti o »naravni« družini in »pravilni« obliki družine. Družina je družbena institucija, ki se spreminja skozi čas, lahko temelji na zakonski zvezi ali ne, v vsakem primeru pa mora biti prilagojena potrebam in praksam ljudi.
»Dve mami/dva očeta ne bosta nikoli mama in oče« in »Za dobrobit otroka je nujno, da odrašča z (biološkima) mamo in očetom«
Zgornji trditvi temeljita na stališču, da se moški in ženske med seboj nepremostljivo razlikujemo. Z drugimi besedami naj bi bile razlike med spoloma na različnih psiholoških spremenljivkah večje od razlik med posamezniki posameznega spola. Iz tega sledi, da je vedenje posameznikov v tako veliki meri determinirano z biološkim spolom, da ti ne morejo otrokom ponuditi vsega, kar potrebujejo za zdrav psihični razvoj.
Ta stališča prepričljivo izpodbijajo psihološke in antropološke študije. Na tisoče psiholoških študij, ki proučuje razlike med spoloma, kaže, da so si moški in ženske precej bolj podobni kot pa različni (t.i. hipoteza podobnosti med spoloma), razlike med njimi pa so v veliki meri pogojene z družbenimi dejavniki in se s procesi emancipacije spolov zmanjšujejo. Antropologi pa ugotavljajo, da posamezniki določenega biološkega spola v nekaterih kulturah prevzemajo vloge, ki jih v naši pripisujemo drugemu biološkemu spolu, ali pa ne prevzemajo različnih vlog glede na spol. Te ugotovitve nazorno pokažejo, da prevladujoča oblika manifestacije spola ni posledica bioloških, ampak družbeno-kulturnih dejavnikov, obenem pa razkrivajo raznolikost in prekrivanje teh manifestacij v posamezni kulturi.
Mehanizmi, ki vzdržujejo razlike med spoloma, so trdovratni, delujejo konsistentno in so zakoreninjeni precej globlje v družbo, da bi jih zmogla preseči primarna (družinska) ali sekundarna (šolska) socializacija.
Vgrajeni so v jezik, družbene prostore, norme, vsakdanje interakcije … Noben otrok ne odrašča izoliran od družbe, saj je prav stik z družbo pogoj za njegovo »učlovečenje« (kot dokazujejo primeri »divjih otrok«). Zato je skrb, da otroci, ki odraščajo v družinah, kjer nimajo staršev različnih spolov, ne bi razvili ustrezne spolne identitete, povsem odveč.
Psihološka stroka odločno zavrača stališča, da istospolno usmerjeni posamezniki niso dobri starši. Psihološke raziskave namreč dosledno potrjujejo, da se otroci, ki odraščajo v družinah z dvema staršema istega spola, na nobenem področju psihološkega delovanja ne razlikujejo od otrok, ki odraščajo v raznospolnih družinah. V izjavi za javnost so to poudarili Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, Združenje psihoterapevtov Slovenije in Katedra za razvojno psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Društvo psihologov Slovenije in Društvo študentov psihologije Slovenije, če jih navedem le nekaj. Vsi ugotavljajo, da istospolni pari lahko nudijo kvalitetno družinsko okolje, kar pomeni, da spolna usmerjenost in spol staršev nimata nikakršnega negativnega vpliva na psihični razvoj otrok.
»Istospolni pari bodo imeli prednost pri posvojitvah otrok pred starimi starši otrok« in »Pravice odraslih se postavljajo pred pravice otrok«
Verjetno se lahko strinjamo, da je večina debate okoli novele zakona potekala o posvojitvah. Novela zakona bi le v enem pogledu vplivala na posvojitve otrok. Te ureja Temeljni zakon o posvojitvi, ki med drugim predvideva, da je posvojitev možna s strani zakoncev (ki bi glede na novelo lahko bila istega spola). Novela sama sicer ne bi vplivala na definicijo družine (tj. »Družina je življenjska skupnost staršev in otrok.«), niti ne bi na kakršen koli način spreminjala zakona o posvojitvah. Istospolni pari bi se lahko v primeru uveljavitve pridružili trenutno 572 čakajočim vlogam za posvojitev, in bi morali opraviti vse razgovore in testiranja s strani socialnih delavcev, psihologov in specialnih pedagogov, ki bi na njihovi osnovi ocenili starševsko ustreznost kandidatov.
Nasprotniki so zavajali tudi s trditvami, da bi z novelo stari starši izgubili prednostno pravico pri posvojitvah otrok. Posvojitve s strani starih staršev po sedanjem zakonu niso mogoče in novela tega ne bi spremenila, je pa zanimivo dejstvo, da je posvojitve s strani starih staršev predvideval Družinski zakonik, kateremu so leta 2012 kategorično nasprotovali.
Novela ni predvidevala »pravice do otroka« (biološkega ali posvojenega), ki po sedanji zakonodaji ne obstaja. Obstaja pa pravica otroka do okolja, ki mu omogoča optimalen razvoj. In če takšno okolje lahko ponudijo istospolni pari, ne bi smeli imeti ovir pri posvojitvah. Pravzaprav je bilo že leta 2011 ugotovljeno, da je posvojitev bioloških otrok istospolnega partnerja pridobitev za otroka, ne pa kršitev njegovih pravic, zato so že sedaj možne enostranske posvojitve v istospolnih partnerskih zvezah.
Posvojitve s strani »transseksualcev in kvirseksualcev«
Aleš Primc je v svojih nagovorih konsistentno uporabljal izraze »transseksualci in kvirseksualci« in izražal nasprotovanje njihovim pravicam do posvojitev in zakonske zveze, ki naj bi jo dobili z novelo zakona. S tem je najverjetneje mislil na transseksualne in transspolne osebe, na katere novela v nobenem pogledu ni vplivala. Transseksualci (tj. osebe, ki so diagnosticirane za transseksualizmom in imajo dostop do terapije za potrjevanje spola) in transspolne osebe (tj. osebe, ki se ne identificirajo kot določen spol) imajo namreč od nekdaj pravico do sklenitve zakonske zveze in posvojitve, v primeru, da so v heteroseksualnem partnerskem odnosu.
»V učne načrte se uvaja teorija spola«
Nasprotniki novele zakona so volivce zavajali tudi s trditvami, da novela prinaša posodobitev učnih načrtov s t.i. teorijo spola. O tem so naredili celo video animacijo.
Da sta moškost in ženskost (tj. družbeni manifestaciji biološkega spola) družbeni konstrukt (kar sem delno utemeljila že zgoraj), se že desetletja poučuje pri predmetu sociologija in deloma tudi pri predmetu psihologija in nikakor ni nekaj novega v učnih načrtih. Psihologija in sociologija se namreč med drugim ukvarjata tudi z vprašanjem razlik med spoloma, proučujeta različne vidike spolne identitete, usmerjenosti in spolnih vlog, ter o svojih ugotovitvah, tako kot velja za ugotovitve na drugih področjih, tudi poročata in učita. Šola je namreč po zakonu dolžna delovati strokovno, ne pa na primer v skladu z »zdravo pametjo« ali prevladujočimi ideologijami. Enako velja za seznanjanje učencev z obstojem različnih oblik družinskih in zakonskih skupnosti ter različnih spolnih usmerjenosti in spolnih identitet. Šola je dolžna učence seznaniti z dejstvi in jim omogočati pogoje za razvoj kritičnega presojanja in odgovornega vedenja ter strpnosti, miroljubnega sožitja in spoštovanja soljudi.
Poleg tega pa t.i. teorija spola kot takšna ne obstaja, ampak je teorij, ki razlagajo razvoj spolne identitete, učenje spolnih vlog ali pa dejavnike spolne usmerjenosti, več in se razprostirajo od bioloških preko kognitivnih do socialnih, kamor med drugim uvrščamo tudi psihoanalitične (katerih je več).
Teorije so neločljiv del znanosti, znanost jih empirično preverja in posodablja glede na empirične ugotovitve, zato jih ne gre enačiti s pojmom ideologije, kakor so to delali agitatorji proti noveli.
Ideologija po definiciji služi ohranjanju obstoječih družbenih odnosov in upravičuje obstoječe razlike kot naravne, vnaprej dane in nespremenljive, zato je že samo po sebi paradoksalno, če proti njej agitirajo tisti, ki se nanjo naslanjajo.
Za koga pravzaprav gre?
Če gre res za otroke, bi se iniciativa lahko ukvarjala z dostopnostjo javnih in brezplačnih vrtcev in šol, ki predstavljajo glavni varovalni dejavnik razvoja otrok iz depriviligiranih družbenih in družinskih okolij. Zavzemali bi se lahko za razvejan in kakovosten sistem socialnih storitev, ki bi razbremenile družine in otrokom omogočala enaka izhodišča. Sprožili bi lahko iniciativo za povečanje števila svetovalnih delavcev v vrtcih in šolah, se borili za večje pristojnosti centra za socialno delo in boljšo ureditev rejništev. Predlagali bi lahko reformo sistema zagovorništva za otroke, ki so žrtve zlorab in zanemarjanja, in pospešitev pravnih postopkov, v katere so vpleteni otroci kot žrtve, ne glede na obliko družine. Otroci so namreč žrtve disfunkcionalnih procesov znotraj družin, ne pa same forme posamezne družine, pa tudi žrtve propadanja socialne države in javnega šolstva.
Kako naprej?
O tematikah, ki so se odpirale v času referendumske kampanje, je potrebno odkrito govoriti, z njimi seznanjati, jih odpirati na razumljiv, strpen (oziroma potrpežljiv) in razumen način. Odgovori na ta vprašanja so mnogokrat kontraintuitivna, zato jih ljudje težko razumejo in sprejmejo. So kontraintuitivna kot je kontraintuitivno to, da je Zemlja okrogla. Če bi bilo t.i. zdravemu razumu razumljivo, da je Zemlja okrogla, ne bi potrebovali znanosti, in enako velja za vprašanja, ki sem jih odprla v tokratnem prispevku.
Tako kot se danes zdi absurdno trditi, da je Zemlja ploščata, se bodo čez desetletja zdela absurdna sedanja prevladujoča prepričanja vezana na spolno identiteto in spolno usmerjenost.
Ampak le v primeru, da se [znanstveniki, strokovnjaki, učitelji] ne bomo skrivali pred lastno družbeno odgovornostjo.
Avtorica: Mojca Svetek, magistrska študentka psihologije, članica več progresivnih študentskih in feminističnih skupin ter koordinatorka delovnega odbora za feminizem v študentski Iskri. Ukvarja se s socialno psihologijo spola, feministično teorijo, naturalizacijo in (re)produkcijo hierarhije med spoloma ter učinki socialno-ekonomskega položaja na življenjske izide.