majkumilu

(foto: Ryan McGuire)

pa naj bo mila, majkumilu.

se namreč ne spomnim njenega imena. že odkar nam v glave ti in oni vbijajo podatke o strašni begunski krizi, jaz rudarim po meandrih svojega spomina. iščem njeno ime in ga ne najdem. nikakor. niti do prve črke ne pridem. ne najdem niti zvoka njenega glasu. samo to se mi je pripeljalo, da je bila tiha.

podoba je nekako ostala. precej dobro se spominjam, da je bila manjša od večine, mogoče nekaj nad 150 cm, imela je vranje črne dolge lase, ki so bili ravni, sijoči in lahki. vsak njen premik glave je izgledal kot kader iz drage reklame za lasno kozmetiko. imela je polt, ki je spominjala na karamelo. zanimivo, tudi po vonju bi jo povezala s karamelo. in oči? oči so morale biti črne. nisem prepričana.

mila je bila begunka. moja sošolka. prvi, drugi letnik srednje šole? spet ne vem. srednješolska leta sem grizla v letih, ko je v nekaterih delih bivše juge že nekaj cajta divjala vojna. ti povem, koliko me je takrat to zanimalo? raje ne.

mila ni bila edina. mislim, da je šola sprejela kar nekaj mladih ljudi, ki jih je nagnusni oblak vojne pregnal iz domačih krajev. najverjetneje je prišla sem z mamo, oče je ostal in se boril. morda je prišla k sorodnikom. morda ji je vojna že vzela očeta, brata, strica ali fanta. zagotovo je na nek način bila krvavo poprhana.

ne predstavljam si, kako se je počutila. pri 16 ali 17 letih, ko puberteta že začenja pošteno prijemati, se je nekdo odločil, da ji bo razfukal dom in družino.

jo pregnal u božjo mater. naj si tam išče svoj glas. naj bo tam proti. in naj tam pripada.

božja mater je bila slovenija in smo bili koštruni, kot sem jaz. takrat (za razliko od zdaj) nihče ni polemiziral o tem, zakaj so prišleki tu in nihče ni s koso napovedoval verskega pogroma. nikogar ni bilo strah, da nas bodo pojedli. pa jih je bilo menda okoli 70.000, zdaj pa 30.

kokr koli. milo je vrglo v trop juncev, fino razjedenih od pubertete, prežetih z nujnostjo biti proti. nujnostjo biti del (vakuumsko zaprte) črede in tega ne priznati. in … kljub temu, da sem (kolikor se spomnim) na ves glas kričala proti predsodkom družbe in se na gola kolena metala, naj starši in ostala odrasla ‘gamad’ vendarle postane malce bolj odprta za novo, drugačno, tuje, sem klavrno pogrnila na prvem testu svojih načel.

ne da nisem bila prijazna z njo. spomnim se tudi, da smo ji na razrednikovo priporočilo vedno vsi pomagali pri učni snovi. pri iskanju učilnic. a preprosto me ni zanimala njena zgodba. očitno sem jo vzela na radar, to pa je bilo tudi vse. nisem je poskušala slišati. če bi, bi si zapomnila barvo njenega glasu. zapomnila bi si njeno ime in ime njenega fanta. poznala bi njene kletvice. vedela bi, katere cigarete kadi. povabila bi jo na čik med odmorom. ‘svetovala’ bi ji, naj vendarle poskusi boss mehke, ker so sladki. naj pri telovadbi nikar ne poskuša zašvicati. zaupala bi ji, da se med vikendi počutim debelo. nazdravila bi z njo z grajskim črnim, če bi bil petek. in z vodko, če bi bilo to med tednom. pela bi z njo patience, frido in mercedes benz. in you’ve got a friend.

polonca

kdaj je odšla iz šole? zakaj? kam, mater milo? ne prašat. ker ne vem.

tako zdaj kopljem in praskam po spominu. nič ne vidim, kje praskam, trdo je, vlažno in pesek se mi zažira za nohte. bolj ko praskam, bolj boli. včasih vzamem revolver, naperim in ustrelim. pojma nimam, kam streljam. všeč mi je bolečina odsuna pištole. čutim, da krvavim. naj boli. naj kar boli. bom vsaj vedela.

winter, spring, summer or fall // all you have to do is call // and i’ll be there, yes i will // you’ve got a fri…

ah, jebeš to. zajebala sem.

 

Polonca Štritof K8 (foto: osebni arhiv)
Polonca Štritof K8 (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Polonca Štritof K8, doštudirala je angleški in italijanski jezik na Filozofski fakulteti, a ni vedela točno, kaj naj s tem počne. Tako jo je pot nesla v OŠ, na raziskovalni zavod, v nevladno organizacijo, nazadnje tudi v korpo svet. Obožuje humor, ki malce zapeče. Rada bi znala risati. Kadar ni ravno polomljena, se z veseljem dobro prešvica na kolesu ali na kakem hribu. Hodi v gledališče, kjer se občasno tudi zaljubi. Piše blog, na Twitterju jo najdete pod @streetof.

 

Več od Polonca Štritof K8

Brejking! Poezija na naslovnicah!

Kako kaj muze? Se spomnite lanskega natečaja za #poetvit? Metkam je ostal...
Beri dalje