Matjaž Tančič je »fotograf mlajše generacije, ki živi in ustvarja med Londonom, Ljubljano ter Pekingom«, piše na njegovi spletni strani. 30-letnega Slovenca, ki že dobro leto živi na Kitajskem, je Svetovna fotografska organizacija pred časom razglasila za najboljšega 3D-fotografa na svetu. S fotografijo je povezan vse od srednje šole dalje, ko je v njem začela tleti želja po njej. Sprva je bila njegov hobi, potem pa je šel, kot pravi, na vse ali nič: najprej v London, po končanem študiju na Londonskem kolidžu za modo pa je zagrabil za delo in začel osvajati tujino. Doslej je pripravil že 50 skupinskih in 20 samostojnih razstav. Objavljal je v prestižnih revijah, kot so Vogue, L’Officiel, Inspire in Playboy.
Po diplomi na londonskem kolidžu je tujina postala vaš dom. Zakaj tujina, zakaj London, zakaj Kitajska?
Razlog je en sam: tujina ti ponuja stvari, ki ti jih domovina žal ne. Ko sem raziskoval različne možnosti za študij, pri nas še ni bilo fakultete za fotografijo, tako da sem pravzaprav moral iz Slovenije. Za to sem nekako hvaležen, saj so se mi odprli številne možnosti in obzorja. Profesionalna fotografija ima v tujini res dolgo tradicijo, takšnega znanja v Sloveniji ne bi mogel nikoli dobiti. Razmišljal sem o Češki, Avstriji in Italiji, na koncu pa sem se zaradi zanimivega študijskega programa, dostopnosti in jezika odločil za London.
Potem pa Kitajska?
Tja so me povabili, da organiziramo največjo 3D-razstavo na Kitajskem. To je bila ponudba, ki jo je bilo nemogoče zavrniti. Prvič sem se tja odpravil fotografirat z ekipo, drugič pa na otvoritev razstave. Uspelo mi je spoznati kar nekaj ljudi in okolico, ki se mi je zdela dovolj zanimiva in perspektivna, da sem si rekel, zakaj pa ne. In res mi ni žal, ker je noro.
Kakšna je zgodba o gospe na nagrajeni fotografiji? Ste bili vnaprej dogovorjeni za tisti fototermin?
Ne, sploh ne. Povabili so me, da sodelujem na mednarodnem fotografskem festivalu na Kitajskem. V majhni vasici Bishan (provinca Anhui) naj bi preživel toliko časa, kolikor bi želel. Tam sem bil deset dni. Sposodil sem si motor, imel sem prevajalko, lahko sem se lotil katerega koli 3D-projekta. Odločil sem se za serijo portretov različnih ljudi, posnetih v različnih vaseh. Med sprehajanjem po eni od njih sem sredi ogromne lesene palače videl to starko. S prevajalko sva začela klepetati z njo, ko sva jo vprašala, če bi jo lahko fotografirala za razstavo, ni imela nič proti. Gre za zelo zanimiv kontrast. Hiše v teh vaseh so bile nekoč vile, v katerih so stanovali najbogatejši kitajski trgovci. Zdaj tam živijo preprosti ljudje. Na eni od fotografij sta oče in hči, ki sta ravno prišla z riževega polja, ona je bosa, vsa blatna, on v blatnih škornjih, sedita pa v eni od takšnih palač. Zanimivo je videti ta kontrast med bogatim in revnim, med prihodnostjo in sedanjostjo.
Kaj bi sicer rekli, da je najtežji del vašega posla?
Dobiti posel. Če si svobodnjak, si prisiljen neprestano migati. Težko, da se bo kar koli zgodilo samo od sebe, sploh če stremiš po raznolikosti. Ves čas moraš pisati, biti angažiran, sodelovati na natečajih, potem so tu še zasebni projekti, posel … Po eni strani je vse skupaj res zahtevno, po drugi pa tudi nagrajujoče. Nikoli ne veš, kdaj boš kaj dobil.
Kako bi opisali svoj fotografski slog?
Rekel bi, da je zelo raznolik. Rad eksperimentiram, preizkušam raznorazne tehnike: od zdaj aktualnih gifov, torej gibajočih slik, do 3D- in podvodne fotografije, reportažne, modne, portretne, umetniške … Pravzaprav bi morda moral svoj slog malo omejiti, se bolj posvetiti eni stvari namesto te raztresenosti. Ampak to je težko, no, nekoč morda že. Ker veliko potujem, rad združim fotografiranje s kakšnim zanimivim konceptom ali lokacijo.
Glede na to, da ste veliko na poti: kaj poleg fotografskega aparata je nujna oprema v vaši potovalki?
Zadnje čase ugotavljam, da so to dobre revije, ker veliko časa preživim na letališčih, kjer čakam na polete. In iphone, na katerega si naložim različne slovarje, zemljevide, turistične informacije o državi oziroma mestu, v katera potujem. Ni se treba več zanašati na knjige, preprosto si tik pred odhodom naložiš na telefon, kar potrebuješ. Obvezna oprema je tudi zobna ščetka.
Če človek veliko časa preživi na tujem, se po navadi ob odhodu iz domovine založi z domačimi dobrotami. Je tudi pri vas tako?
Seveda, to je tradicija, ki se me drži že od Londona dalje. Nazadnje sem na Kitajsko prinesel nekaj zavitkov kave Barcaffe, cedevito, ajvar, vložene pečene paprike, suho klobaso, čokolado Gorenjka, nekaj litrov odličnega Čurinovega vina, nanoški sir, kakšno medico ali borovničevec, da jih ponudiš kolegom.
Večinoma se ukvarjate z modno fotografijo, kakšne razlike opažate med modno fotografijo v Evropi oziroma na Kitajskem?
Razlike so ogromne. Na Kitajsko je na primer slovita revija Vogue prišla v prvi polovici osemdesetih let, v ZDA in Angliji pa jo poznajo že od konca 19. stoletja. Bistvena je razlika v tradiciji, izkušnjah, kvaliteti, načinu dela. A Kitajci hitro napredujejo in preskakujejo tudi po več stopnic hkrati.
Ali to, da ste zelo uspešen modni fotograf, pomeni, da ste tudi sami bolj izbirčni pri lastni garderobi?
Ja in ne. Rad se lepo oblečem, zapravim veliko časa, da najdem, kar iščem, po drugi strani pa mi je udobnost veliko pomembnejša od elegance. Največkrat me lahko vidite v kavbojkah, supergah in majici. Poskušam kombinirati, a mi je pomembneje, da se lahko med fotografiranjem uležem na tla ali splezam na drevo, kakor pa to, da sem videti tiptop v salonarjih in suknjiču, hkrati pa me to ovira pri delu. Na kratko torej: udobje ima prednost pred eleganco, pri čemer so izbrana oblačila vsekakor pomembna.
Delate za različne naročnike, med njimi so mediji, oglaševalske agencije. Kje imate kot fotograf najbolj proste roke?
Pri oglaševalskih projektih sploh nimaš prostih rok. Glede na to, da so z neko idejo že prepričali naročnike, moraš projekt samo realizirati. Fotograf s svojo energijo, talentom, motiviranjem dela, poznavanjem luči je seveda pomemben, a si sredi projekta ne moreš izmišljevati, da bi poskusili nekaj povsem drugega. Ne gre tako. Če pa na primer fotografiraš portret znanega igralca, so navodila precej bolj ohlapna, lahko narediš, kar želiš.
Tudi sami se kdaj znajdete na drugi strani fotografskega aparata, torej v vlogi nekoga, ki ga drugi fotografirajo. V vaših pozah opažam nekaj dalijevskega, je kaj na tem?
Nisem še slišal za primerjavo z Dalijem, dejansko pa bi, če pomislim na njegove fotografije – tudi on se je rad pačil, bil v zanimivih situacijah in na zanimivih lokacijah –, po tej plati temu morda res lahko pritrdil. Sicer bi se to, da se velikokrat znajdem na drugi strani aparata, lahko slišalo, kot da se rad kažem ali pa poziram. Če pogledate fotografije, boste opazili, da so vse nekako smešne, samoironične, zafrkantske … Rad imam spomine, ampak predvsem kakšne zabavne s prijatelji in sodelavci. Je pa res, da že dalj časa razmišljam, da bi za dalijevsko fotografijo v lepem loku vrgel kakšno mačko na mehko podlago, ampak to še pride na vrsto (smeh).
Kako sami razumete najnovejše tehnologije in fotografske aplikacije v množični uporabi, za katere se zdi, da vsaj deloma skačejo v zelje vam, profesionalnim fotografom?
Več je fotografov, več jih vidi, da ni tako lahko narediti vrhunski izdelek. Vsak zna napisati lep stavek, koliko pa jih zna napisati sonetni venec? Danes si lahko vsak kupi kitaro, koliko pa je Slashev ali pa Claptonov? Ja, orodja so dostopna vsem, od tebe pa je odvisno, kako jih boš uporabil in kaj ti bo uspelo narediti. Ljudje radi fotografirajo, zdi se mi odlično, da imajo to možnost. Opažam pa, da imajo fotoaparate za nekaj tisoč evrov, potem pa fotografirajo z avtomatskimi programskimi nastavitvami.
Instagram – da ali ne?
Sam ga ne uporabljam.
Katero photoshopovo orodje vam najpogosteje pride prav?
Največkrat raw converter, svetlobo, kontrast in barve lahko namreč s tem najhitreje uredim. Tako imaš končni izdelek, ne da bi sploh odpiral sam photoshop.
Je razvoj tehnologije povzročil, da je 3D-fotografija danes priljubljena oziroma postaja bolj množična? Tehnika sicer ni ravno od včeraj, metodo poznajo vse od sredine 19. stoletja.
Ne vem, če postaja množična in priljubljena, ker še danes ne morem na prste ene roke našteti izvrstnih 3D-fotografov, razen mojega mentorja in prvega učitelja Petra Gedeia, ki je sicer jamski fotograf. Je pa res, da digitalni fotoaparati olajšajo zadevo, lažje narediš t. i. 3D-rige, pri katerih dva fotoaparata združiš in potem sprožiš oba naenkrat. K večji priljubljenosti pa gotovo pripomore tudi razvoj računalnikov in tabličnih računalnikov, telefonov, ki imajo 3D-zaslone, 3D-televizije, 3D-kina, beseda se pogosteje sliši, tudi možnosti za prikaz 3D-stvaritev je veliko več kot prej.
Kdaj ste vedeli, da želite biti fotograf?
Rekel bi, da po tem, ko sem končal študij turizma v Portorožu. Do takrat sem že delal v fotografiji, imel nekaj fotodelavnic, fotografiral sem za Mladino in vrsto drugih revij. Tedaj sem se odločil, da grem na vse ali nič, da bom študiral modno fotografijo v Londonu. Tisto je bila verjetno prelomnica, fotografija ni bila več hobi, ampak je postajala nekaj več. Želja pa je v meni tlela od srednje šole dalje.
In kdo je vaš navdih v profesionalnem in zasebnem življenju?
Hm, kaj pa vem, zasebno morda kolegi fotografi, ki sledijo svojim sanjam in delajo velike ter zanimive projekte. Ljudje z veliko poguma, ki počnejo, kar jih veseli, in v tem uspevajo. Profesionalno pa bi lahko naštel kopico fotografov, katerih dela so mi všeč.
Prišel, videl, fotografiral je naslov vašega bloga. Potem ko ste osvojili nagrado za najboljšo 3D-fotografijo, ste nekje dejali, da še niste spoznali, da bi vam kot fotografu uspelo. Zdi se, kot da imate pred seboj točno določen cilj, glede na pot, po kateri stopate, bi namreč že zdaj rekla, da vam gre zelo, zelo dobro.
Nimam točno določenega cilja, bi si pa želel vsega tega, kar imam zdaj, še na kubik več, skratka še več zanimivih projektov, potovanj in izkušenj kot zdaj. Recimo, če zdaj vozim v drugi ali tretji prestavi, da bi dal v četrto in potem počasi v peto prestavo. Želim si, da bi bila pri projektih, ki jih dobivam, na koncu še ničla ali dve več, potem bom rekel, da mi je uspelo. Za zdaj me zadovoljujejo tudi projekti, ki jih delam zastonj, zase, v sodelovanju s prijatelji. Vse je zelo navdihujoče, v nedogled pa to vendarle ne gre. Treba je najti razmerje med osebno rastjo in služenjem denarja.
Je za vrhunski izdelek pomembnejša ekipa oziroma ideja ali vrhunska oprema? Kakšno je po vaših izkušnjah to razmerje?
Rekel bi, da so povsem enako pomembni vsi našteti členi. Še posebno pri modni oziroma komercialni fotografiji ne moreš nič narediti brez dobrega modela, dobrega mejkapa, dobrega stilista in frizerja, dobre lokacije, dobre tehnike, dobrega fotografa. Vsi morajo biti vrhunski, ker se sicer takoj opazi. Gre za timsko delo, ne glede na to, kdo je na koncu pod izdelkom podpisan. Vsi členi so enako pomembni, zato pa je izziv narediti vrhunske fotografije, sploh če si omejen z majhnim proračunom.
V enem od intervjujev ste na vprašanje, kaj bi ustvarili, če ne bi bilo omejitev, odgovorili, da »fotografski projekt z Natalio Vodianovo in Laro Stone na Velikonočnem otoku«. So se po odmevni nagradi odprla kakšna zanimiva vrata?
Ne, še vedno čakam na Natalijino in Larino e-pošto. Vedno se kakšna vrata odprejo in kakšna zaprejo. Ravno odhajam na sestanek z enim največjih kitajskih fotografov, ki je znan po tem, da ga po telesu vedno porišejo, da se zdi kot ozadje samo. Bova videla, če bi lahko kakšen projekt naredila skupaj.
Imate na Kitajskem kaj težav s sporazumevanjem?
Seveda, vsak dan. Pozitivno je to, da so ljudje zelo odprti, radi prisluhnejo in pomagajo ugotavljati, kaj pravzaprav želiš, medtem ko bi te Francozi ali Rusi najrajši nekam poslali in se obrnili stran. Kitajci so zelo potrpežljivi, z mimiko, risanjem, pantomimo in iphonom ti nekako uspe.
Veliko govorite o potovanjih, so navdih za vaše stvaritve?
Ogromen navdih. Pa tudi dobre razstave, festivali, knjige, revije in tako naprej.
In kdaj se lahko veselimo vaše razstave v Sloveniji?
Razstave so zelo dragi projekti in bolj same sebi namen. Vedno sem jih videl bolj kot zabavo za prijatelje, prikaz vsega, kar sem ustvaril. V Sloveniji ni ravno dosti fotografskih zbirateljev, tako da imaš po navadi s tem zelo velike stroške, ogromno truda je vloženega, kaj dobiš od tega, pa je že drugo vprašanje. Glede na to, da sem imel zadnje čase na Kitajskem kopico razstav, bom moral malo razmisliti, kdaj in kje bo naslednja. Za vsako razstavo želim mejnik kakovosti postaviti nekoliko višje. Razstava v Sloveniji vsekakor bo, še posebno, če dobim kakšno konkretno vabilo.
Nataša Briški
Intervju je bil izvirno objavljen v Azimutu, reviji UniCredit Bank, poletje 2013.