Medprostor v belem. Brez dna.

A veš, kako se sliši, ko se utrga snežni plaz?

Kot bi nekdo gromko zalajal.

WO-OF!

Potem začne velika bela korpulenca polzeti navzdol.

Nabreka.

Vedno hitreje si utira pot.

Oblikuje se v strahotno velik in neusmiljen jezik.

Golta.

Ne živi dlje kot pol ure, a pusti za seboj neizbrisljivo …

Včasih smrt.

Včasih samo razdejanje.

Vsakič nepovrat.

 

Sedim za mizo in tolčem po tipkovnici.

Za menoj na steni visi modra tabla.

Nanjo s flukijem piši-briši piševa šoping listke in nezapomnljive opravke.

V desni spodnji koti sva z magnetom nanjo pritrdila fotko s poroke.

Drživa se za roki.

Videti sva srečna.

 

Kot rečeno, tolčem po tipkovnici.

Obdana z žico.

Borim se.

S tisoč in tremi nejasnostmi.

Evforija in bolečina ena drugi pulita trepalnice in ruvata lase.

Pravkar je poželenje z ogromno golido vrelega mleka zalilo krepostnost.

Nekaj ostrega vsekava vame tanke zareze.

Iz njih ne nastaja cvet.

Nekdo mi šari po vratu in vanj zabada bodalo za led.

 

Oglasi se Mitja: “Povej že.”

Zašepečem: “Ne morem kar tako. Ti napišem pismo.”

 

Dragi Mitja,

zadnjič sem se končno spravila brat Murakamija.

Se je zgodilo na točno določeni strani Norveškega gozda, zato se ga spodobi omeniti.

Skratka … berem, berem, berem, se potapljam in čudim brezštevilnim možnostim prestopanja iz tukaja v onkraj.

In kar naenkrat.

Kot Palček Smuk, iz čistega miru in gostljate megle, bogami.

Začutila sem te kot prijetno gomazenje.

Razpršil si se vame.

Milijarda nanodelcev neznosnega užitka.

Prepojil si me.

Vso.

In še malo.

Nekaj se je skrivoma izvilo iz mene.

Krik.

Glava je hotela vedeti, kaj hudiča je zdaj to,

telo pa jo je,

predrznico,

zabrisalo čez balkon na beton.

Še zdaj se kotali.

 

V omari sem našla pomožno in si jo privila na vrat.

Zaspala sem in nisi odšel.

 

Spremenil si obliko.

Nisi več po delcih.

Vrasla si se mi v kri, kosti, meso in drobovino.

Stekaš se mi v deenka.

Zdaj si jaz.

In jaz nisem več jaz.

Ko le utegnem, se skozi (Murakamijevo) želatino splazim v paralelni svet in si te jemljem.

In ti?

Nisi več ti. Imaš elegantno, neoglato telo, svilnato kožo, mehke ustnice in žensko ime.

 

Pomanem si oči in še enkrat premislim.

Sem se zmotila?

Sem spregledala kako dlako, kak ud, jabolko, duplino, izboklino?

Saj si vendarle moški.  

Ne. Ženska. Brez dvoma.

Meteor mi je pravkar treščil v nos in na tanke rezine zrezal že tako nagrizeno vest.

Da o pomožni glavi ne govorim.

 

Zavrtim si pesem. Na tesno se navija v prostor med kožo in mesom.

Tipa za žico žilo.

Sem košček nekega mozaika, ki je pravkar odvrgel par robov.

Odsunem stran.

Prebijem steno.

Še dobro, da je želatinasta.

 

In na tej strani?

Ne spim.

Ponoči se znojim.

Kljuvaš me iz sanj.

V glavi mi razglašeno kriči na tisoče očitajočih glasov.

Kakofonija mlakuže.

Po drugi strani pa.

Kaj vem … katarza.

Končno sem zatipala del sebe, ki se je zagozdil nekam med žilo in karibdo.

 

Ne vem, kaj bom.

To je edino gotovo.

V gori je zalajalo.

Daj mi roko, prosim.

Ne oziraj se.

Boš moja?

LP,

tvoja Mara

 

Hudiča, spet je magnet popustil.

Značke