Meta PHoDcast zapisi 15: Metka Hercog, politologinja

METKA HERCOG je podoktorska raziskovalka na oddelku za kulturološke študije in evropsko etnologijo na Univerzi v Baslu. Raziskuje selitve visoko izobraženih ljudi, predvsem iz Indije v in predvsem v Švico, ter s svojim delom spreminja poglede na migracije. Tudi sama je v tujini že od diplome na FDV v Ljubljani (magisterij in doktorat na Nizozemskem, raziskovanje v ZDA in Indiji, trenutno raziskuje v Švici), zato se zaveda težav akademskega nomadstva in si želi malo manjšega sveta, v katerem bi bili prijatelji vsaj malo bližje. #MetaPHoDcast

Metka_Herzog_01

Kakšne okoliščine so vas privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Na Univerzi v Baslu delam približno leto in pol, ampak sem že pred tem delala v Švici. Ko je bilo razpisano delo raziskovalca na temo migracij v okviru nacionalnega centra odličnosti, sem to videla kot odlično priložnost za nadaljevanje svojega raziskovanja. S temo migracij sem se začela ukvarjati v času doktorskega študija. Zanimalo me je, kakšen vpliv imajo migracijske politike razvitih držav na selitve visoko izobraženih ljudi. Študijo primera sem delala na petih indijskih univerzah in ko sem enkrat predstavljala svoje delo na konferenci v Liegu, je k meni pristopila moja bodoča šefica iz Lausanne in mi povedala o projektu na temu migracij in razvoja, ki se je prav tako ukvarjal z Indijo. Kmalu po tem sem dobila tudi uradno ponudbo za delo na tem projektu. Tako sem se že pred zaključkom doktorata preselila iz Nizozemske v Švico in začela delati na novem projektu.

Potem sem eno leto delala na Mednarodni organizaciji za delo v Ženevi, prav tako na oddelku za migracije. Od septembra 2015 sem zaposlena na Univerzi v Baslu v okviru enega največjih projektov v družboslovju v Švici, ki vključuje skoraj vse švicarske univerze. Tema migracij je že nekaj časa zelo aktualna in se ji posveča vse več pozornosti. Pomembna funkcija projekta je tako prenos raziskovalnih rezultatov v javne debate.

Zakaj je vaše raziskovalno področje zanimivo za nas?

Selitve ljudi se bodo v prihodnosti se samo večale, zato je razumevanje razlogov in posledic ključno tako za planiranje politike in gospodarstva kot tudi za družbeno povezanost. Še posebej v času, ko se na mednarodno selitve gleda z velikih strahom, je toliko bolj važno, da se piše o njih na podlagi znanstvenih podatkov in se tako poskuša vplivati na razširjene mite. Tako na primer ljudje pogosto govorijo, da bi bilo potrebno vlagati v razvoj območij, od koder se ljudje selijo in se tem zajeziti ali vsaj zmanjšati migracije. Vendar je znano, da se ljudje bolj selijo iz območij, ki se razvijajo hitro, in prav tako se selijo predvsem ljudje iz premožnejših gospodinjstev in ne najbolj revni, kot se pričakuje za profil priseljencev. V debatah, ki se razvijajo na temo migracij v zadnjem času, je toliko poenostavljanj in zgrešenih trditev, da so raziskave in osveščanje še kako potrebni.

Kaj vaše raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Tema, s katero se največ ukvarjam, so visoko izobraženi migranti, na katere se pogosto gleda kot na potencial in jih številne države, podjetja in izobraževalne ustanove želijo privabiti. Zanimalo me je, koliko so različni načini privabljanja zaslužni za privlačnost določnih migracijskih tokov. Raziskava z indijskimi študenti je pokazala, da je veliko pomembnejša ustaljenost tokov in da je te prav težko spremeniti kljub ugodnim pogojem, ki jih ponujajo nekatere evropske in pa tudi azijske države. Tako ostajajo ZDA že zaradi tega, ker obstaja toliko znanih zgodb in anekdot o preteklih uspešnih selitvah, daleč najbolj priljubljena destinacija za indijske študente in mlade izobražence. Tudi z davčnimi ugodnostmi, štipendijami in dovoljenji za prebivanje v času iskanja službe se novinke težko prebijejo na njihovo obzorje. Z drugim raziskovalnim projektom, kjer smo gledali na povezave med migracijami in razvojem, je bilo eno izmed zanimivih spoznanj, da so ljudje z manjšinskim izvorom bolj zavezani delovanju v dobrobit domačih območij. To spoznanje ima pomembne implikacije za razvojne programe. Trenutno pa gledamo na vpliv migracij na civilno družbo v Švici, kjer so dogajajo zanimive pobude s strani migrantov, ki nimajo pravice sodelovati na volitvah in prav zaradi tega delujejo na kreativne načine. Želim si prikazati, kako se demokracija spreminja z novim priseljevanjem.

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Zelo prijetna je fleksibilnost moje službe, saj lahko delam kadar koli in pogosto tudi na različnih lokacijah. Tudi teme poučevanja študentov si sama določam in si lahko na tak način organiziram nove smernice raziskovanja. Rada delam s študenti, saj mi pogosto priprave na predavanja in debate z njimi dajo nove ideje. Super mi je tudi to, da sem del projekta, prek katerega sem v stiku s številni raziskovalci iz sorodnih disciplin in se veliko naučim od pravnikov, ekonomistov, geografov, antropologov. Manj prijetno je to, da je na akademskem področju malo pozicij in se zaradi tega čuti potreba po dokazovanju. Pogosto pogovori med sodelavci nanesejo na nelagodje glede zahtev po mednarodnih izkušnjah. Mislim, da sem imela zdaj srečo, saj imam štiriletno pogodbo, kar je že luksuz v primerjavi z večinoma eno- ali dvoletnimi raziskovalnimi pogodbami. Vsekakor pa je neprijetno to, da ni nikakršnega zagotovila za nadaljevanje po zaključku tega projekta.

Kako lahko primerjate razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostujete?

Težko rečem, saj sem šla že za magisterij v tujino in nimam izkušenj z raziskovanjem v Sloveniji. Kolikor pa lahko ocenim iz izkušnje, ko sem še študirala na FDV, so razlike očitne v številu študentov in koliko časa morajo raziskovalci v Sloveniji nameniti učenju. Spomnim se predavanj v velikih predavalnicah z ogromnim številom študentov, medtem ko jaz učim predmete v majhnih skupinah. Študentje stalno sodelujejo in se od njih zahteva veliko priprav pred predavanjem. V majhnih skupinah se da nagovoriti tudi manj zgovorne študente. V skupinskem delu med predavanji se razvijejo najbolj zanimive debate in tega v veliki skupini skoraj ne moreš doseči. Poleg tega učim le en predmet na semester, ostali čas pa je namenjen raziskovanju. Tudi ko se primerjam z raziskovalci v Veliki Britaniji, si kar težko zamislim, kdaj sploh imajo čas narediti še kaj drugega, ko pa učijo po štiri predmete na semester in to pogosto niti ne na temo svojega področja. Infrastruktura za raziskovanje v Švici je prav tako odlična, saj imamo stalno podporo administracije, ki res delajo v dobro raziskovalcev. Imamo tudi dobre možnosti mednarodnega povezovanja z obiskovanjem drugih raziskovalcev v tujini ali pa da jih povabimo na gostovanja pri nas.

Z besedo in sliko delite z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano z vašim raziskovanjem.

Kot prvo mi zdaj pade na pamet dogodek v Indiji, kjer sem bila na konferenci še preden sem zagovarjala doktorat. Ker sem predstavljala rezultate projekta kot glavna raziskovalka, so mi organizatorji pomotoma nadeli naziv doktorice in me dali za eno izmed glavnih govornic na otvoritvi konference. Ko sem jim povedala, da še nisem dr. Hercog, so bili prav zmedeni, saj so pri njih nazivi in hierarhija zelo pomembni. Enkrat drugič sva z bivšo šefico na obisku v Kalkuti naleteli na izrazito neodobravanje s strani indijskih kolegov, ker jim ni bilo všeč, da se podajajo že izdelani predlogi in nismo debate začeli osnovati na skupnem srečanju, kar so dojeli kot kolonialistični pristop z Zahoda.

Metka Herzog obkrožena z indijskimi raziskovalnimi kolegi. (foto: osebni arhiv MH)
Metka Hercog obkrožena z indijskimi raziskovalnimi kolegi. (foto: osebni arhiv MH)

Kaj bi bili, če ne bi bili znanstvenica? Kakšne so bile vaše alternative ob vpisu na univerzo?

Ko sem se odločala, kaj bom študirala, sem razmišljala o medicini, arheologiji, geodeziji in še čem. V glavnem, nisem prav vedela, kaj naj bi. Tako mi je bil študij mednarodnih odnosov še najbolj blizu, saj se mi je zdel kot nekakšno podaljšanje gimnazije. Potem ko sem se končno odločila za to smer, sem si predstavljala, da bom začela s kariero v diplomaciji. To mi je še zdaj privlačno. Ko sem bila na gostovanju v Indiji in v ZDA, pa tudi na Nizozemskem in v Švici, sem se vedno javila zaposlenim na naši ambasadi, ker me zanima, kako poteka njihovo delo in na kakšen način se izvaja diplomacija na slovenskih veleposlaništvih. Za raziskavo pa sem bila tudi na veleposlaništvih drugih držav v Indiji in bi si lažje predstavljala, da delam na katerem od tistih z boljšimi kapacitetami.

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabili na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Če ne bi bilo nobenih omejitev, bi se vrnila par desetletij nazaj in povabila na večerjo George Orwella. Morda v času, ko je živel v Parizu in se preživljal iz dneva v dan skoraj brez vsakega premoženja in si tako nabiral ideje za pisanje. Še rajši pa bi povabila koga od vam neznanih, saj so mnogi moji prijatelji razpršeni okrog po svetu in jih vidim preredko. Tudi to bi lahko omenila prej, kot eno manj prijetnih strani tega nomadskega akademskega življenja.

Če bi imeli milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovali?

Že zdaj nisem ravno omejena s finančnimi težavami pri raziskovanju, saj je naš projekt financiran s strani švicarske raziskovalne agencije, ki se dobro odziva na predloge raziskovalcev in podpira nove ideje. Ne govorimo ravno o milijonih evrov, ampak zaenkrat ovir ne vidim v finančnih, temveč bolj v časovnih omejitvah. Rada bi izvedla raziskavo o zaposlovanju tujcev v Sloveniji s korespondenčnim testom. Druga ideja za prihodnost je dolgoročno spremljanje posameznikov in vpogled v njihove spremembe v odnosu do tujcev. Zanima me, kaj vpliva na pozitivno ali negativno naravnanost proti priseljencem in kako se to spreminja skozi čas. Bi mi prav prišel milijon evrov in milijon ur.

Kaj boste počeli čez 5 let in kaj čez 40 let?

To je tako težko predvideti, saj si pred petimi leti zagotovo ne bi mislila, da bom tu, kjer sem zdaj. Če pa že moram pogledati v prihodnost, bi čez pet let lahko imela večjo skupino raziskovalcev, s katerimi  bi delali zanimive mednarodne projekte. Čez 40 let pa bi rada bila kje v Istri ali pa Kvarnerju, delala jogo na terasi in kolesarila ob plaži.

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Trenutno se sproščam ob branju »I do not come to you by chance«, ki opisuje drugo stran zgodbe o emailih z dobitki milijonov evrov iz Nigerije. Drugače pa priporočam zelo dobro literaturo iz Indije. Indijo sem spoznavala s knjigami avtorice Kiran Desai »The Inheritance of Loss« ali Rushdiejeve  »Midnight ‘s Children«. S filmom »The Swissmakers« (Die Schweizermacher) iz 1978 si lahko približate prepreke za pridobitev švicarskega državljanstva, ki so še zdaj zelo aktualne.

S čim se zamotite in kakšne izgovore si izmišljujete, ko zavlačujete ali odlašate pri stvareh, ki jih morate narediti (članek, doktorat, itd.)?

Vedno se najde kakšen dodaten email za odgovoriti, prebrati še en nov članek, prebrati novice iz Slovenije, Švice in pa New York Times-a. Pa tudi prijatelji se pogosto oglašajo po Skypu in gmail chatu.

Kaj bi vam lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Kakovost življenja bi mi izboljšal skrčen svet z več časa, da bi se z lahkoto videvala z ljudmi, ki mi veliko pomenijo.

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov. Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec. Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

Več od Dr. Luka Ausec

Meta PHoDcast #07: Timotej Lazar, computer scientist

Computer scientist Timotej Lazar discusses artificial intelligence and a computer that teaches...
Beri dalje