Upravljanje z okoljskim hrupom je danes povsem uradno skrb številnih institucij. Prekomerna obremenitev namreč resno načenja človekovo zdravje, počutje in storilnost, naj bo to v šoli, pri delu ali pa v prostem času. Okoljski hrup povzroča motnje spanja, srčno-žilne bolezni in vpliva na obnašanje.
Po ocenah EU, »je 65 % Evropejcev, ki živijo v večjih mestnih območjih, izpostavljeno visokim ravnem hrupa, več kot 20 % pa ravnem hrupa ponoči, pri katerih se škodljivi vplivi na zdravje pogosto pojavljajo.« Po navedbah Evropske komisije, hrup predstavlja drugi razlog za prezgodnje smrti, takoj za onesnaženjem zraka.
V Sloveniji imamo razmeroma dobro pravno podlago za zaščito prebivalcev pred hrupom, ki pa jo želi Ministrstvo za okolje in prostor bistveno poslabšati.
Če bi obveljala nova ureditev, bi lahko gradbišča, gostinski lokali in zabaviščni objekti bistveno bolj obremenjevali s hrupom, kot je to dovoljeno zdaj, prebivalci, ki živijo ob nekaterih glavnih cestah, železnicah in letališčih, pa bi ostali brez zaščite. Takšno nazadovanje v varstvu okolja zbuja zaskrbljenost. Še zlasti, če je njegov predlagatelj ministrstvo, ki naj bi skrbelo ravno za nasproten namen in je po številnih virih zavezano k preprečitvi obremenjevanja in izboljševanju varstva okolja.
MINISTRSTVO ZA OKOLJE PROTI EU ZAVEZAM
Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) se pri utemeljevanju sprememb za zaščito prebivalcev pred hrupm glede na veljavne predpise sklicuje na »zakonodajo EU«. Obstajala naj bi potreba po tem, da se slovenski predpisi »uskladijo« z narekom iz EU. Koliko resnice je v tem?
Nič. Navedbe MOP so grdo zavajajoče. Ves EU zakonodajni okvir na področju okolja sloni na visokem nivoju varstva zdravja in okolja (3. člen PEU), prizadeva si za preprečevanje in zmanjševanje obremenitev (191. člen PDEU). Na področju hrupa je cilj relevantne EU direktive zelo jasen, to je, da se “izognemo, preprečimo ali zmanjšamo škodljive učinke, vključno z motnjami zaradi izpostavljenosti okoljskemu hrupu”.
EU poskuša vse od sredine 90-ih let zmanjšati obremenitve s hrupom.
Trenutno veljavni strateški načrt okoljske politike – 7. Okoljski akcijski program (OAP), ki predstavlja okvir za razvoj EU okoljske politike do leta 2020 – se eksplicitno zavezuje k »izvajanju posodobljene politike Unije o hrupu, ki je usklajena z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji, in ukrepov za zmanjšanje hrupa pri viru ter vključevanje izboljšav v zasnovi mest.« V njem sta Evropski parlament in Svet, torej neposredno tudi Slovenija, dala jasno zavezo, da se do leta 2020 »onesnaževanje s hrupom v Uniji … znatno zmanjša in približa ravnem, ki jih priporoča Svetovna zdravstvena organizacija«.
EU ZA NIŽANJE DOVOLJENEGA HRUPA
Tudi Evropska komisija, ki bdi nad izvajanjem zakonodaje, poudarja resnost izpostavljenosti hrupa iz vidika človekovega zdravja. V zadnjih letih je proti več državam članicam, tudi Sloveniji, začela postopke za ugotavljanje kršitev ravno s področja hrupa. V letu 2016 je potekala evalvacija Direktive (stare 12 let), kjer sta se potrdili njena relevantnost in vsebina, izpostavljena pa je bila slaba implementacija na strani držav članic.
Torej, če kaj, potem EU govori o potrebi po izboljšanju implementacije Direktive o hrupu ter postopnem zaostrovanju zakonodaje v smeri večjega varstva zdravja. Ob poznavanju EU pravnega reda je jasno, da ta ne pristopa z izdelanim operativnim predpisom, pač pa določa ukrepe, ki se bodo izvajali na EU ravni in nato predvidi ukrepe, ki jih bodo izvajale države članice.
Ukrepi, ki jih predpisuje EU, so razvrščeni v tri sklope:
- izboljšati razumevanje obstoječe ali predvidene obremenjenosti s hrupom s podrobnim prikazovanjem stanja (t.i. kartiranje hrupa);
- poenotiti metode merjenja in ocenjevanja hrupa; in
- predpisati akcijske načrte za upravljanje s problemi in zmanjševanje hrupa.
EU Direktiva torej zapoveduje nižanje hrupa povsod, medtem ko za kartiranje hrupa postavlja določene pragove glede na vire. Samih mejnih vrednosti hrupa pa EU ne predpisuje – to prepušča državam članicam.
Slovensko ministrstvo za okolje trenutno počne vse prej, kot pa se približuje zahtevam EU. Predlagana ureditev vnaša več sprememb.
Vsem spremembam, ki jih načrtuje MOP, je skupno slabšanje zaščite pred hrupom iz gradbišč, cest, železnic, lokalov in industrijskih obratov v finančno in administrativno korist investitorjem, upravljalcem in državi.
To počne na neiskren način – z uporabo številk in navedb, ki jih je res mogoče najti v EU Direktivi ali Smernicah Svetovne zdravstvene organizacije, vendar v povsem drugem kontekstu. Če pogledamo zgolj na primeru cest in železnic: predlagana Uredba se res »usklajuje« s številko, ki jo je moč najti v EU Direktivi o hrupu (3 mio vozil in 30.000 vlakov). A medtem, ko Direktiva govori o teh pragovih – 3 mio prevoženih vozil za ceste in 30.000 vlakov za železnice – kot o pragovih za kartiranje hrupa, jo MOP uporabi za izgovor za to, da vse vire hrupa pod to mejo izbirše iz definicije hrupa in se pretvarja, da jih ni. S tem poskuša normalizirati slabo stanje in se izogniti danim zavezam.
V tem primeru sklicevanje na EU zakonodajo in govor o »usklajevanju« izkazuje popolno nerazumevanje vsebine direktive, EU pravnega reda in ni nič drugega kot zloraba EU zakonodaje za namene, ki so popolnoma nasprotni.
Ministrstvo želi – pod krinko zahtev EU – razbremeniti investitorje gradbišč, lokalov in sebe, ki jim po novi ureditvi ne bi bilo več treba posegati po ukrepih, ki so doslej veljali za običajne – od zahteve po tišjih strojih do protihrupnih ograj in prostorskega načrtovanja. Stroški bi bili zanje res nižji – a bi postali bolj razpršeni in bi bili v celoti prenešeni na prebivalce, njhovo kakovost bivanja in zdravstvene blagajne.