Mir, najlepša turistična znamenitost

Foto: bertvthul via Pixabay.

Ljudje so nekoč živeli in umirali po svojih pravilih. Danes pa je vse postalo zelo nepredvidljivo. Ljudje, čas in okolje. Kritike postajajo vse glasnejše, stereotipna predstava ljudi vse bolj razširjena in vprašanje strpnega sobivanja vse bolj pereče. Pred nami so turbulentne spremembe, ki so kompleksne in težko razumljive.

Vsak človek, ki je zmožen poskrbeti zase, je zmožen poskrbeti še za nekoga. Revščine ne ustvarjajo revni, a kot bi vsi komaj čakali novo katastrofo, ki naj se zgrne nad našo deželo. Katastrofo, prestrukturiranje družbe, začetek socialnih nemirov, konec družbene kohezivnosti, dokončno izgubo suverenosti, nov zdrs v revščino in priznanje, da bodo slovenske finančne probleme reševali tujci, katerih motivi ne bodo enaki kot slovenski.

Spoznanje, da je revščina nevarnejša od medetničnih sporov, terorizma, fundamentalizma, ki posameznike vodi v brezup in brezupna dejanja, je težko. Je najresnejša grožnja, ki preti svetovnemu miru.

Med bogatimi narodi zelo redko pride do vojne. Ko v svetu pride do kršitve človekovih pravic ene osebe, se ljudje aktivirajo, zbudijo in protestirajo. Ko ta kršitev zajame pol svetovnega prebivalstva, ljudje odvrnejo pogled in nadaljujejo svojo pot. Ljudje morajo dobiti in imeti jasno predstavo o tem, v kakšnem svetu želijo živeti. V mirnem, socialnem, pravičnem, bogatem …, a v svetu, ki se spreminja s svetlobno hitrostjo to ni samoumevno in je potrebno prevzeti odgovornost za spremembe, ki bi se lahko zgodile, a se niso.

Najboljša pomoč je tista, ki bo posameznika vključila v aktivno življenje in ga pri tej aktivnosti ohranila dlje časa. Svet se spreminja in človek se mora spreminjati skupaj z njim. Če smo modernizirali sisteme in način življenja, potem je potrebno „modernizirati“ tudi filozofije in strukture naših življenj.

Oblike izobraževanja naj bodo bolj življenjske in manj šolske. Biti aktiven del skupnosti oz. družbe in se potrditi kot posameznik, mora biti in ostati življenjski cilj. Skrbijo me tisti, ki občutka pripadnosti nikoli ne bodo razvili.

En človek je zadosti, da uniči vse tisto, kar so drugi ustvarjali stoletja. Zato je naloga vsakogar, ki si je pripadnost družbi že utrdil, pomagati tistim, ki to pot še iščejo.

Zdi se, da so vojne postale „naravno stanje“. Postavlja se torej vprašanje, kako razumeti vojno kot fenomen globaliziranega sveta, kjer neprecedenčna obdobja miru v središčih sobivajo z vztrajanjem krvavih konfliktov na obrobju. In podobno, ali so teroristični napadi in intervencije, ki jim sledijo, posledica permanentnega miru – torej časa, ko je vojna izvržena iz sveta?

Bertrand Russell je že leta 1953 ugotavljal, da imajo ljudje neverjetno sposobnost, da počnejo tudi brutalne okrutnosti. Po njegovem ni dovolj, da se samo zgražamo nad tem in želimo, naj se nadaljnje  okrutnosti preprečijo, ampak se je potrebno tudi vprašati po koreninah teh okrutnosti, preganjanj in barbarizma v človeški duševnosti. Do odgovora lahko pridemo po njegovem mnenju, če se vprašamo, kaj ljudi dela, da so to, kar so? Socialna psihologija vidi vzroke človekove nasilnosti predvsem v človekovih nagonih, v izkustvu fizične ranjenosti in diskriminiranosti, v socialni sprejetosti nasilja kot načina reševanja konfliktov, v prenašanju življenjskih modelov nasilnosti preko medijev.

Nasilje ni nikakršen naravni produkt. Potrebo po agresivnem ravnanju v človeku povzroča ranjenost zaradi fizičnega, psihičnega in socialnega nasilja drugih.

Nasilje ima točno določeno tipologijo: ekocid, suicid, homicid, genocid, strukturocid. Temu nasproti je potrebno izdelati tipologijo miru. Negativno mir pojmujemo kot odsotnost nasilja. Naravna oblika miru je sodelovanje. Pozitivna oblika miru je besedna in fizična naklonjenost. Najvišja oblika ustvarjanja miru je ljubezen. Osnovno načelo je:  Nasilje rodi nasilje, mir rodi mir. Pozitivni mir je najboljša obramba pred nasiljem!

Čas, ki ne dopušča humanosti ne samorefleksije, oblikuje progresiven svet in bitko med sistemsko programiranostjo ter potrebno po lastnem posameznikovem izražanju. In to je današnje vojno stanje. Radikalna nezmožnost bivanja in medializirana realnost medčloveških odnosov se spogledujeta s sovražnim javnim diskurzom in delitvijo na »mi« in »oni.« Večno drugi.

Ljudje potujejo, da bi odkrili sebe in kupili mir. Milijarde turistov, milijarde možnosti in milijardni zaslužki. In nič od tega ne zagotavlja najlepše znamenitosti, miru. Ne človek, ne okolje, ne čas.

Torej je mir tista znamenitost, ki jo danes še vedno išče in raziskuje največ ljudi. Ne zavedamo pa se, da je svetovni mir odvisen od miru, ki ga vsak posameznik neguje v sebi in zelo pogosto ni treba nikamor.

Značke
,