Letos smo v drugi polovici aprila in prvi polovici maja lahko opazovali živahno civilnodružbeno dogajanje. 25. aprila se je zgodil že tretji Shod za znanost, gibanje, ki se je po vsem svetu razširilo iz ZDA, nato pa v vsaki državi dobilo lokalno noto, pri nas povezano predvsem s financiranjem raziskovalne in razvojne dejavnosti. V sklopu shoda je bila v Stari elektrarni organizirana javna tribuna z naslovom O čem moramo govoriti, ko govorimo o znanosti?, ki so ji sledili še drugi dogodki, povezani z znanostjo, npr. diskurzivni program Radia Študent Znanost v vseh porah vsakdana in več okroglih miz na temo novele ZRRID.
Povsod je bilo precej govora o mladih v znanosti – žal večinoma ne iz naših ust, pač pa s strani moderatorjev in starejših, že uveljavljenih raziskovalcev.
Čeprav sem na omenjeni tribuni z dvigom roke večkrat prosila za besedo, nisem prišla na vrsto. Mnenj je bilo preprosto preveč za čas, ki nam je bil odmerjen. Pozitivna plat tega izida pa je, da se mi je od tedaj nabralo še več vtisov, ki jih lahko strnem v ta prispevek. Da se bo v množici ostalih slišal vsaj en glas, ki se še lahko šteje za mladega.
KDO NI NAREDIL DOMAČE NALOGE?
V debatah o sistemskih težavah slovenskega akademskega sistema se v zvezi z mladimi pojavljajo vedno ene in iste teme, na katere s kolegi iz društva Mlada akademija in naše krovne organizacije, Eurodoc, opozarjamo že več let. Zelo dobro so dokumentirane tudi v medijih. Upam si trditi, da nekatere pretekle poteze ključnih odločevalcev v tem sistemu niso bile premišljene, zato me preseneča zdajšnje vitje rok, da mladi odhajajo v tujino ali industrijo in da akademska sfera zanje izgublja privlačnost. Z nekaj strateškega uvida v prihodnost, ki bi segel dlje od konca vsakokratnega mandatnega obdobja, bi se vse to dalo predvideti. Ko s kolegi spremljamo trenutno dogajanje, lahko naše stanje duha strnem v eno samo besedo – utrujenost. Le kaj ste pričakovali?
Nedavno sem prebrala novo knjigo Francija Demšarja in Jasne Kontler-Salamon o slovenski znanosti. V njej sta dve strani in pol posvečeni kolumni Kontler-Salamonove Zgrešeno programsko finaciranje iz leta 2013, ki povzema pogovor s članom našega društva, dr. Jernejem Zupancem. Mislim, da se šest let kasneje vsi člani Mlade akademije še vedno lahko podpišemo pod ta prispevek, saj se ni spremenilo prav nič. Dr. Demšar kljub hvalospevom programu financiranja mladih raziskovalcev kot slovenske zgodbe o uspehu priznava, da financiranje teh istih mladih raziskovalcev po doktoratu odpove, saj so sredstva za podoktorske projekte veliko skromnejša. Hkrati je to dejstvo zanimivo vzporejati s priznanjem, da je bilo po osamosvojitvi Slovenije z razvojnega vidika nujno povečati delež doktorjev znanosti v gospodarstvu, ki je leta 1993 znašal le 3 %, do danes pa je zrasel na 25 % (»kar Slovenijo približuje razvitim državam, kjer jih je le kakih 10 % več«, če citiram dr. Demšarja). Koga kar naenkrat moti, da ta strateška usmeritev deluje in da je zasebni sektor postal privlačen zaposlovalec mladih doktorjev, tudi zaradi (namenoma?) ozkega grla podoktorske karierne faze na javnih raziskovalnih organizacijah?
KAJ PA TISTI, KI OSTAJAMO IN BI SE ŽELELI VRNITI?
Logična posledica zgoraj omenjenih strukturnih anomalij je še en slovenski bavbav, beg možganov. Vendar bi v zvezi s tem rada opozorila na določeno poenostavljanje v aktualnih razgretih debatah.
Mladi nismo homogena skupina, na katero se nas zvaja v hitrih argumentacijah, in še zdaleč vsi nestrpno ne čakamo, da bi lahko spakirali kovčke in odšli s trebuhom za kruhom.
Nekateri zaradi specifičnih življenjskih okoliščin, ki jih vežejo na Slovenijo. Drugi zato, ker so se odločili ustvariti družino, z otroki pa so selitve iz države v državo, dandanes standardni del akademske kariere, izjemno stresne. Tretji zato, ker so tujino preizkusili, pa jim je domovina še vedno bolj všeč. Četrtih tujina sploh nikoli ni pretirano privlačila. Osebno pa zato (in mogoče imam kakšnega somišljenika), ker menim, da z odhodom v tujino ene sistemske probleme le zamenjamo z drugimi, pometati pred domačim pragom pa je lažje kot pred tujim. Gotovo obstaja še več razlogov, ki jih nisem navedla.
Taki posamezniki v najslabšem primeru pristanejo na zavodu za zaposlovanje, sčasoma pa v službah, ki niti slučajno niso v skladu z njihovo izobrazbo. Slišala sem za primere prodajalcev, administratorjev, tehnikov, trgovskih potnikov, pomivalcev steklovine, natakarjev, fizičnih delavcev v kmetijstvu in raznoraznih prekarcev. Čeprav so se nekateri za takšno pot odločili prostovoljno, gotovo niso v večini. Če nič drugega, bi se slovenska država lahko zamislila nad neracionalno porabo proračunskih sredstev, ki jih vlaga v izobraževanje nezaposljivih doktorjev znanosti. Sicer je rešitev problema zelo preprosta in hitro izvedljiva – zmanjšanje obsega financiranja doktorskega študija (v različnih oblikah, od programa mladih raziskovalcev do državnih štipendij) v korist povečanja obsega financiranja podoktorskih projektov. Ta izravnava strukturnega nesorazmerja med produkcijo in povpraševanjem, če se lahko tako izrazim, ter omejitev hiperinflacije doktorskih nazivov bi koristila prav vsem. Upam, da lahko dr. Józsefa Györkösa držimo za besede, ki jih je izrekel na nedavni okrogli mizi Radia Študent, da se lahko v ne tako oddaljeni prihodnosti nadejamo vsaj nominalnega povišanja sredstev za podoktorske projekte. Bil bi že čas, pa čeprav bo to rešilo le polovico problema.
BOLJŠI DELOVNI POGOJI POMENIJO VEČ KOT LE VIŠJO PLAČO!
Za nekatere mlade je doktorski študij v Sloveniji čudovita izkušnja. V Mladi akademiji lahko to zatrdimo na podlagi vsebine nominacij, ki jih prejemamo v okviru razpisov za nagrado Mentor leta. Iz njih je razvidno, da mnogi mentorji svojim doktorskim študentom zagotavljajo optimalne ali celo nadpovprečne pogoje za delo, zaradi česar si zaslužijo vso priznanje. Vendar je pomenljivo razmerje med vsakoletnim številom nominacij in številom vseh študentov, ki so bili v določenem letu vpisani na doktorski študij.
Leta 2017, ko smo prejeli največ nominacij v zgodovini društva, 155, je bilo samo na Univerzo v Ljubljani vpisanih več kot 1500 doktorskih študentov, ARRS pa je financirala nekje med 500 in 700 mladih raziskovalcev. Podatkov za druge institucije nimam, a sklep je jasen: na naš razpis se je, čez palec, odzvalo največ 10 % doktorskih študentov, ki so v tistem letu izpolnjevali pogoje razpisa. Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj so bili razlogi za neodzivnost preostalih 90 %, poleg možnosti, da za razpis niso vedeli. Po mojem anekdotičnem znanju je nezadovoljstvo z delom v akademski sferi pogosto in globoko, a iz strahu pred revanšizmom ostaja zamolčano. Morda beg v druge sektorje, poleg težav s financiranjem, izhaja tudi od tod.
Skrb vzbujajoče je, da hkrati slovenski akademski odločevalci ovirajo obstanek v akademski sferi tudi tistim mladim, ki si tega želijo. Nikomur, ki se dlje časa bode z našimi mlini na veter, ne zamerim, če se tega na neki točki naveliča. Naj spomnim na nekaj – milo rečeno nenavadnih – sistemskih potez, kot je bil javni razpis za spodbujanje zaposlovanja mladih doktorjev znanosti leta 2015, ki je kot pogoj postavljal vpis v evidenco brezposelnih oseb, projektni razpis leta 2017, na katerega so se lahko prijavili le tisti, ki so bili na dan prijave že zaposleni na organizaciji prijaviteljici, ter dobro znano vsakoletno zamikanje razpisov. Seveda so bile nekatere od teh potez dobronamerne (recimo tista leta 2015), a del voditeljske modrosti je tudi predvidevanje, kako bi prijavitelji razpis lahko zlorabili, kar se je (kot javna skrivnost) tudi zgodilo. Žal imam občutek, da se v Sloveniji tako odločevalci kot raziskovalci vedejo kot šolski primer sodelujočih v igri »zapornikova dilema«. Zato je pojav shodov za znanost prinesel dobrodošlo soočenje vseh zainteresiranih strani (oz. déležnikov, kot se glasi zoprna nadpomenka) na istem mestu. Upam, da se bomo končno začeli pogovarjati in s tem presegli omenjeno strategijo nesodelovanja.
GREMO MI PO SVOJE
Sicer obstaja tudi tretja pot, ki pa je primerna le za posameznike z izjemno trdo kožo. Kaže nam jo dr. Špela Gorički, ki po starosti in akademskem stažu sicer ne sodi več med najmlajše znanstvenike, sodi pa med tiste, ki so se morali znajti brez institucionalnega zaledja. Špela se ni predala, a mirne duše pove, da je čez slovenske projektne razpise naredila križ, denar za svoje raziskave pa raje pridobiva iz zasebnih sredstev. Vse bralce vabim k poslušanju njene zgodbe na Valu 202 ter najinega pogovora v lokalu Pritličje v opomin, kaj vse so nekateri posamezniki pripravljeni žrtvovati za znanost – slovensko znanost. Vesela sem, da Špeli uspeva in da je zadovoljna s svojim življenjem. Žalosti pa me, da slovenska akademska sfera takšne posameznike mirne duše pušča na svojem obrobju z minimalno plačo.
ČESA SI V RESNICI ŽELIMO MLADI ZNANSTVENIKI?
Mislim, da bi se vse želje raziskovalcev na začetku kariere dalo opisati z eno samo besedo – dostojanstvo. Pravzaprav niso dosti drugačne od želja naših vrstnikov, ki so izobraževanje zaključili eno stopnjo prej. Želimo si, da bi se nas sistemsko obravnavalo kot ljudi, ne kot potrošni material. Želimo si normalnega delovnika, kjer bo nadurno delo ter delo med vikendi prej izjema kot pravilo. Želimo si možnosti načrtovanja prihodnosti za več kot nekaj mesecev vnaprej in možnosti načrtovanja družine. Ženske si želimo, da zaradi spola ne bi bile prizadete na področju plač in napredovanj, prav tako pa ne šikanirane zaradi porodniških in bolniških odsotnosti, ki pač sodijo k materinstvu. Želimo si, da bi naši nadrejeni skrbeli tudi za naš karierni razvoj, ne pa nas izrabljali kot orodje za nabiranje raziskovalnih točk in še večjo centralizacijo moči (kot je nedavno ob različnih priložnostih opozorila dr. Urša Opara Kraševec, je bilo pri nas lani 40 % vodij programskih skupin hkrati tudi nosilcev projektov). Želimo si, da nas gonja k znanstveni hiperproduktivnosti (publish or perish) ne bi silila v neetična ravnanja, kot so plagiatorstvo, manipuliranje s statističnimi testi ali potvarjanje raziskovalnih rezulatov v celoti. Želimo si civiliziranega delovnega okolja brez psihičnih pritiskov, ki bi nas sčasoma pahnili čez rob, do potrebe po psihotropnih zdravilih, hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici ali celo samomora.
Si želimo preveč?