Mnogim napakam bi se lahko ognili, če bi zaposleni v medicini in zdravstveni negi med seboj sodelovali

Foto: 12019 via Pixabay.

Tudi slovenski pacienti trpijo in umirajo zaradi napak zdravstvenih delavcev. Mnoge zdravstvene napake so dobile tako sodni kot izven sodni epilog, za kar smo bili kot slovenska javnost seznanjeni iz medijev. Na tem mestu bi lahko tako našteval mnogo primerov iz klinične prakse, tudi takih, ki so se znašli na naslovnicah tiskanih medijev ali so bili odmevna novica prvih poročil vseh medijskih hiš.

Ne bom se opredeljeval o ustreznosti poročanja novinarjev, ki so iskali krivce tako na strani izvajalcev zdravstvene storitev kot na strani Ministrstva za zdravja. Kljub vsem tragičnim dogodkom, ki smo jim bili ali smo priča, pa še danes nimamo pravih sistemskih strategij, kako bi lahko omejili zdravstvene napake, ki se kažejo v daljši zdravstveni obravnavi, povečanih stroških zdravstvene obravnave, invalidnosti, pa tudi v večji smrtnosti pacientov.

Mnogim napakam bi se lahko ognili, če bi zaposleni v medicini in zdravstveni negi med seboj sodelovali, to pa bi temeljilo na spoštovanju avtonomnosti obeh strok in vzajemnem sodelovanju v dobro pacienta.

A v Sloveniji nikakor ne moremo preseči zasidranega in tradicionalnega medosebnega odnosa med zaposlenimi v zdravstveni negi in medicini, ki še vedno pretežno temelji na enosmerni komunikaciji, kar pa se je pokazalo tudi ob nastajanju Protokola medpoklicne komunikacije med medicinskimi sestrami/babicami in zdravniki v primerih dvoma o naročenih ukrepih, povsem v končni fazi, ko naj bi obe strokovni združenji dokument potrdili in mu tako dali potrebno veljavnost za uporabo v klinični praksi. Hkrati pa bi s tem pokazali, da nam je mar za paciente, in ne za vzdrževanje tradicionalnih in neučinkovitih medosebnih odnosov.

ZAKAJ V SLOVENIJI POTREBUJEMO PROTOKOL MEDPOKLICNE KOMUNIKACIJE 

Ni potrebno biti posebno pameten, da lahko dojamemo, da zdravstveno varstvo strokovno obvladujeta predvsem dve največji skupini zaposlenih, ki sem ju omenil že v začetku. Posledično je tudi kakovost in varnost ter uspešnost zdravstvenega varstva odvisna predvsem od sodelovanja med tema dvema skupinama. Mnoge države so to že zdavnaj sprejele in spoznale, a Slovenija ne. Naši kolegi tega nikakor ne želijo priznati, niti si ne želijo kot »ceh« tega sprejeti. Da je temu tako, je dovolj, če si samo preberemo publikacije Evropskega urada Svetovne zdravstvene organizacije in Observatorija za zdravstvene sisteme in politike.

V publikacijah sta običajno obe stroki poimensko vedno umeščeni druga ob drugi, za razliko od Slovenije, kjer se zaposlene v zdravstvenem varstvu še danes in še vedno naslavlja le kot »zdravniki in ostali«.

Še več, v publikaciji iz leta 2006 celo piše, da noben zdravstveni sistem ne more biti uspešno reformiran brez tesnega sodelovanja predvsem omenjenih dveh skupin. Gre za preprosto primerjavo, ki pa nam lahko mnogo pove o odnosu med nami pri nas. Vsa tragika vsega opisanega je na koncu le to, da medtem, ko medicina pri nas vzdržuje svoj absolutno prevladujoč položaj, na drugi strani najbolj izgubljajo pacienti, ki pa so končni uporabniki zdravstvenih storitev.

Foto: osebni arhiv Braneta Bregarja.

In komunikacija med zaposlenimi v medicini in zdravstveni negi je tista, ki običajno v slabih medosebnih odnosih najbolj trpi. Ker pa je komunikacija med strokovnjaki ključna za kakovost in varnost zdravstvene obravnave, lahko motnje vodijo tudi v nepopravljivo škodo za pacienta – kar nam je iz nedavne zgodovine zelo dobro znano. Pa ni potrebno omenjati le »Nevrološke klinike«, ampak sem prepričan, da je to le primer, ki je privrel v javnost. Prav z namenom, da bi lahko podobne primere v največji meri preprečili, je nastal omenjeni dokument.

Dokument je zeleno luč žal ugledal samo na Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije in najvišjem strokovnem organu za zdravstveno in babiško nego pri Ministrstvu za zdravju – Razširjenemu strokovnemu kolegiju za zdravstveno in babiško nego. Zdravniki, kljub dani zavezi in sodelovanju pri nastajanju dokumentu, dokument do zdaj niso podprli v okviru svoje zbornice.

ZGODOVINA MEDPOKLICNEGA ODNOSA MED ZAPOSLENIMI V ZDRAVSTVENI NEGI IN MEDICINI

O medosebnem odnosu med zaposlenimi v zdravstveni negi in medicini je bilo napisanega že marsikaj. Mnogi avtorji že desetletja problematizirajo odnos, predvsem neenakopravno vlogo dveh največjih skupin v zdravstvenem varstvu, brez katerih si sicer sploh ne moremo zamisliti gladkega delovanja zdravstvenega sistema.

Leta 1967 je Stein, zdravnik, prvi opisal in se ukvarjal z odnosom med zaposlenimi v zdravstveni negi in medicini. Rekel je, da so odnosi med tema dvema skupinama v zdravstvu previdno vodeni (»carefully managed«) na način, da lahko vzdržujejo postavljeno hierarhijo. Izvajalci zdravstvene nege imajo lahko pri obravnavi pacientov pobudo, vendar le na ta način, da bo ta pobuda na koncu bila videna kot zdravnikova zamisel. »Medicinska sestra je bila odgovorna za dobro počutje njenih pacientov kot tudi dobrobit strokovnega jaza doktorja,« je takrat zapisal Stein. Stein je leta 1990 ponovno preveril opisane odnose in ugotovil, da so izvajalci zdravstvene nege zavzeli nove vloge, ki temeljijo na profesionalizmu stroke in vrednotah, ki so jih prej zanikali, kot sta neodvisnost in izobraženost: »Biti medicinska sestra […] pomeni biti dobro izobražena, z neodvisnimi nalogami, veščinami in odgovornostmi.« Radcliffe se je dotaknil tistega bistvenega, pravi, da je »zdravstvena nega v boju z zdravniki zagrešila osnovno napako. Zamenjala je enakopravnost z enakostjo.«

Torej v nenehni dinamiki vzpostavljanja odnosov so zaposleni v zdravstveni negi želeli postati enaki zdravnikom, kar pa v bistvu zaradi različnih strokovnih vlog, ki jih imata v zdravstvenem varstvu obe skupini, nikoli ne bi dosegli. Lahko pa se legitimno vzpostavijo bolj enakopravni odnosi.

Mnogi dokazujejo, da so sistemi zdravstvenega varstva, kjer sta vlogi obeh poklicnih skupin enakopravni, bolj kakovostni in napredni, pacienti pa bolj zadovoljni in bolj zdravi.

Opisan položaj in medosebni odnos obeh skupin ima vsekakor korenine v neenakomernem razvoju obeh skupin zaposlenih. Zdravniki so si uspeli z zgodnjo in zelo uspešno profesionalizacijo zagotoviti prevladujoč položaj v sistemu zdravstvenega varstva in družbi nasploh. To jim je omogočilo nadzor nad svojo in tudi nad celotno zdravstveno dejavnostjo.

Seveda je splošen družbeni razvoj prinesel spremembe tudi na področju zdravstvenega varstva. Zaposleni v zdravstveni negi smo postajali vse bolj izobraženi, s tem smo si začeli pridobivati tudi določene atribute profesionalizacije – v nekaterih državah (Združene države Amerike, Anglija idr.) so bili pri tem bolj uspešni in v nekaterih nekoliko manj (kot npr. Slovenija). Vendar pa so, ne glede na uspešnost teh procesov, tudi zaposleni v zdravstveni negi v Evropi prepoznani kot skupina zaposlenih, za katere velja posebna regulativa na področju izobraževanja in poklicnih standardov (podobno kot za zdravnike in še šest drugih poklicev), kar nam je vsekakor omogočilo bolj enakopraven položaj v zdravstvenem sistemu tudi pri nas, kjer procesi profesionalizacije naše stroke še niso dovolj uspešni.

KAJ NAREDITI, KO SE POJAVI DVOM O NAROČENIH UKREPIH S STRANI ZDRAVNIKA

Logično je, da se nenehna dinamika vzpostavljanja odnosov med obema poklicnima skupinama odraža tudi v mikrookolju, kjer oba zaposlena uveljavljata vsak svoj strokoven interes v dobro pacienta, ki je središče njune odgovornosti. V sistemih, kjer je potrebno enakovredne odnose na nivoju mikrookolja še vzpostaviti, je verjetnost napak enega ali drugega strokovnjaka večja, saj lahko trdimo, da je medpoklicno sodelovanje šibko in tako niso vzpostavljeni medsebojni vzvodi zaupanja in nadzora.

Že pred desetletji je v tuji strokovni literaturi najti pogoste teme o kakovosti medosebnega odnosa, oziroma o kakovosti medpoklicnega sodelovanja med medicinskimi sestrami in zdravniki. Ravno v primerih, ko se pri medicinskih sestrah pojavi dvom o pravilnosti predpisanega zdravila oz. postopka s strani zdravnika. In ravno kakovost medosebnega odnosa med medicinskimi sestrami in zdravniki ter postavljena varnostna politika posamezne zdravstvene ustanove, sta dejavnika, ki lahko pripomoreta k pravim in pravočasnim odločitvam za pacienta. S pristopom, kjer smo pripravljeni na pričakovane varnostne zaplete in kjer zdravstvena politika krepi medpoklicno sodelovanje, zmanjšujemo verjetnost varnostnih zapletov in omogočamo varno zdravstveno obravnavo pacientov v zdravstvenih ustanovah.

V primeru predpisovanja zdravila s strani zdravnika, ki je lahko za pacienta škodljivo, je koristno, da medicinska sestra, v kolikor prepozna zmoto/napako zdravnika, zdravnika na to tudi opozori.

Primeri so v klinični praksi pogosti, pa ne samo pri nas, tudi v tujini, kjer pa so se na ta tveganja pripravili. Medicinska sestra v tem primeru nima kompetenc, da v nastali situaciji sama odloči, kaj je za pacienta prav in kaj ni, ima pa moč (in jo mora imeti), da na zmoto/napako opozori in se tako prepriča, da je za pacienta sprejeta najboljša možna odločitev. Prav za te primere je koristno in potrebno, da imajo RESNE, v varnost usmerjene zdravstvene ustanove, že vnaprej postavljene protokole. Ti predpisujejo postopke, ki jih je dolžan vsak posameznik izvesti, ko se sooči z navodilom zdravnika, ki je v nasprotju s “pravili dobre prakse” in je lahko za pacienta tudi škodljivo. V literaturi so dostopni različni protokoli odločanja v takih primerih, so zelo preprosti in med seboj bolj kot ne, podobni. Kar je skupno vsem tem protokolom, je, da jih zagovarjajo strokovna združenja, prav tako pa so tudi predmet izobraževanja zaposlenih v zdravstveni negi. Protokoli običajno vključujejo poročanje različnim nivojem managementa.

NASTAJANJE SLOVENSKEGA PROTOKOLA V SEDMIH KORAKIH

Zbornica – Zveza je ob dogodkih na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana v začetku leta 2015 opozorila, da morajo zaposleni v zdravstveni negi imeti možnost opozoriti na strokovne dileme ter odklone. Upoštevajoč načela kulture varnosti, spoštovanja življenja, lajšanja bolečin in trpljenja pacienta ter upoštevajoč etično načelo Kodeksa etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije, v skladu s katerim zaposleni v zdravstveni negi in oskrbi v okviru svojih pristojnosti nudijo pacientu kompetentno zdravstveno nego in oskrbo, morajo imeti možnost odkloniti poseg, ki bi bil po njihovem strokovnem prepričanju lahko škodljiv za pacienta in ni v skladu z načeli poklicne etike.

V kontekstu takratnega dogajanja in zaradi težkega položaja svojih članov je Zbornica – Zveza pozvala zdravstvene ustanove k ustvarjanju delovnega okolja, kjer bodo lahko sodelavci v timu, ne glede na svoj položaj, spregovorili avtonomno, odkrito in brez strahu. Še več, Zbornica – Zveza je proaktivno pristopila k razrešitvi problematike na način, da bi v prihodnosti obstajalo kar najmanjše tveganje, da do podobnih zdravstvenih napak ne bi prihajalo. Prišlo je do odločitve, da je nekaj potrebno ukreniti oziroma spremeniti. Kronološko so potem sledili naslednji dogodki:

  • 1. Na pobudo Zbornice – Zveze, sta se sestali Zbornica – Zveza in Zdravniška zbornica Slovenije na sestanku 25.5.2015.
  • 2. Obe organizaciji sta se na skupnem sestanku z namenom nadaljnjega poglobljenega sodelovanja obeh poklicnih skupin zavezali za izdelavo skupnega dokumenta, ki bi dodatno opredeljeval vlogo in dolžnostno ravnanje vsakega člana zdravstvenega tima v primeru dvoma o naročenem ukrepu s strani zdravnika, s ciljem učinkovitega povezovanja med različnimi sodelavci v zdravstvenem timu, ki prispeva k strokovnim, varnim in pravočasnim odločitvam v korist pacientov.
  • 3. Organizaciji sta oblikovali skupno delovno skupino. Pri pripravi protokola so sodelovali predstavniki Zbornice – Zveze in predstavniki Zdravniške zbornice Slovenije: Branko Bregar (vodja skupine), Darinka Klemenc, Valentin Sojar, Majda Pahor, Danica Rotar Pavlič, Darja Ovijač, Irena Buček Hajdarević, Dušica Pleterski.
  • 4. Delovna skupina je pripravila Protokol medpoklicne komunikacije med medicinskimi sestrami/babicami in zdravniki v primerih dvoma o naročenih ukrepih.
  • 5. Upravni odbor Zbornice – Zveze je na 16. redni seji 16. oktobra 2017 s sklepom št. 273/16 sprejel protokol.
  • 6. Razširjeni strokovni kolegij za zdravstveno in babiško nego (RSKZBN) je protokol sprejel na 23. redni seji 15. novembra 2017 na podlagi sklepa 04a/23-2017.
  • 7. Zdravniška zbornica Slovenije protokola uradno ni potrdila.

Kot vodja delovne skupine lahko zatrdim, da je bilo sodelovanje uspešno. Nastal je dokument, ki ga lahko primerjamo z dostopno tujo literaturo. Upoštevali smo značilnosti našega okolja. Zbornica Zveza je dokument sprejela, prav tako RSKZBN. Zaposleni v zdravstveni negi so s tem tudi seznanjeni in imajo obvezo, da v primeru zaznanega dvoma ukrepajo na način, ki bo prinesel največjo korist predvsem pacientu in tudi zaposlenim. Pri vsem tem pa je velika škoda, da smo ponovno padli na izpitu medpoklicnega sodelovanja.

 

Opomba: Zapis je bil v nekoliko spremenjeni obliki in priloženo literaturo izvorno objavljen v Utripu, glasilu Zbornice zdravstvene in babiške neke Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, XXVI / 5 (junij/julij 2018).