Kot otrok sem ogromno brala, ne samo doma, tudi po šoli sem sedela v knjižnici ali na oddelku otroške in mladinske literature v Konzorciju. Kdaj sem naskrivaj prebrala tudi kakšno knjigo, neprimerno mojim letom. V glavi se mi je dogajalo vse. Zato sem se zapisa lotila drugače, ne bom razlagala o svojih trenutno najljubših knjigah oziroma knjigah, ki sem jih prebrala pred kratkim – te niso nič kaj zanimive, ampak o knjigah, ki so me zaznamovale skozi moje otroštvo in odraščanje.
Začela bom kar s slikanico, saj je to prva oblika književnosti, s katero se otrok sreča.
Moje zgodnje otroštvo je bilo polno slikanic, vendar moja naj ni bila slikanica moje mame ali babice, ampak Zmajček Razgrajaček Nika Grafenauerja, z ilustracijami Kostje Gatnika.
Pesem govori o majhnem problematičnem zmaju, ki cele dneve nagaja, na koncu pa med igro z ognjem povzroči požar in uniči svojo hišo. Pesem so mi morali prebrati čisto vsak dan. Staršem se je seveda že mešalo in knjiga je bila vedno bolj prelepljena s selotejpom. Kaj me je tako privlačilo na njej ne vem, verjetno ilustracije in humor ter mogoče tudi to, da je zmaj počel vse to, česar seveda sama nisem smela – “Zmajček vsak dan malo zraste: ščetke je in zobne paste!”
Ko sem bila že bolj vešča bralka, je moja mama začela vleči iz knjižne police svoje stare knjige. Tako sem dobila v roke Hauffove pravljice s krasnimi jedkanicami Carla Offterdingerja.
Za razliko od bratov Grimm, ki sta material za svoje pravljice črpala iz ljudskega izročila, so njegova dela, tako kot npr. dela njegovega vzornika E.T.A Hoffmanna, umetne pravljice. Zbirka njegovih pravljic je sestavljena iz treh sklopov, prva dva imata orientalske motive, tretji pa nam bližje evropske. Hauff te potegne v svet, ki je v enem trenutku temačen, v drugem pa kar tragikomičen. V drugem razredu osnovne šole sem prosila, da nam knjigo učiteljica bere v razredu. Ko je v Zgodbi o ladji strahov prišla do poda, rdečega od krvi, in moškega, skozi čelo pribitega na jambor, je knjigo žal zaprla.
Tretja knjiga, ki se je ne morem nikoli naveličati in sem jo vestno prebrala vsaj enkrat na leto, je bila Čarodejev klub in Vražja kresna noč Tove Jansson.
Njen domišljijski svet Mumintrolov in drugih čudnih bitij v pokrajini, ki si si jo zlahka predstavljal ob pomoči zemljevida na začetku knjige ter njenih ilustracij, me je čisto vsakič posrkal vase. In nikoli ne bom pozabila More, ki sem se je bala ravno toliko, kot so se je Mumini v knjigi.
Podobno kot v Mumine sem padla na robu najstništva v knjigo Walterja Moersa 13 ½ življenj kapitana Sinjedlakca. Tudi ta knjiga ima zemljevid fantazijskega sveta in zabavna pojasnila iz Leksikona razlage potrebnih čudes, življenjskih oblik in fenomenov Zamonije in okolice. Zgodbe so polne absurdov in norih detajlov ter tako zabavno napisane, da sem se med branjem kdaj naglas smejala. En tak primer je recimo opis Frede, gorske kremže: “Freda je bila edino žensko bitje na nočni akademiji in nesmrtno zaljubljena vame. Toliko o dobrih novicah. In o slabih: Freda je bila gorska kremža, gorske kremže pa so verjetno najgrši stvori, kar si jih je mogoče predstavljati. Ne, poglejmo zadevi v obraz: gorske kremže so daleč najgrši stvori, kar si jih je mogoče predstavljati.” Nato sledi opis iz leksikona, kaj gorska kremža sploh je. So pa tudi ilustracije naredile svoje.
Zanimiva knjiga, ki sem jo prvič prebrala pri desetih letih, je roman Agnes Cecilija švedske pisateljice Marie Gripe. Zgodba govori o osamljenem dekletu, ki izgubi svoje starše in se s sorodniki preseli v novo stanovanje, v katerem začne opažati nenavadne stvari. Vse to na koncu vodi k razkritju družinske skrivnosti. Roman je poln dogodkov in naključij, za katere nisi čisto prepričan, ali so nadnaravni ali ne. Črno-bele ilustracije so delo Alenke Sottler.
Moja velika ljubezen so na koncu otroštva postali pisatelji 19. stoletja. Na to je verjetno vplivala moja mama s svojimi priporočili, ki se niso nanašala samo na literaturo, ampak tudi na ilustrirane podobe, ki so prišle zraven.
Branje Dickensove satire ob ilustracijah njegovih originalnih ilustratorjev, kjer nam on z besedo in oni s podobami slikajo razlike med sloji, karakterje in okolje takratnega časa, je bilo zame čisto odkritje. Dickens je z njimi namreč sodeloval do te mere, da so bila prizorišča in liki točno takšni, kot si jih je zamislil.
Lahko bi pisala še o mojem občudovanju Tolkienovega Smauga, rahli obsesiji z Beatrix Potter in otroškem ljubosumju na Dahlovo Matildo, ko je razvila kul moč telekineze, ampak to bi bilo že preveč.
Avtorica: Hana Stupica je najmlajša prejemnica nagrade Hinka Smrekarja za najboljšo slovensko ilustracijo. Nagrado je dobila za svoj knjižni prvenec, ilustrirano ukrajinsko pravljico Rokavička. To je njena Facebook stran, njene ilustracije pa si lahko ogledate tudi v galeriji Behance.
—————————————
META PRIPOROČA je serija zapisov, v katerih fajn ljudje pišejo o svojih bralnih navadah in knjigah, ki se drenjajo na njihovi nočni omarici. Včasih priporočajo tudi kakšne podkaste. Rubriko ureja Nina Kožar.
————————————–-