»Tudi tisti, ki molči, ko nekdo drug ruši moralni red, je kriv hudodelstva.« (Petrovec, Dnevnik, 16. 3. 2020)
Slovenci imamo zanimive pregovore o tem, kako dobro je molčati. Kdor molči, namreč najmanj devetim odgovori, molk je zlato, samo neznanje kriči, znanje pa molči. Tudi latinski pregovor nas opozarja, naj molčimo, če želimo živeti v miru.
Komunikologi pripisujejo molku različne pozitivne vloge, kot so strinjanje ali izkaz modrosti, bolj pa opozarjajo na njegovo negativno vlogo. Tako lahko pomeni odpor ali še pogosteje – kazen. Saj vsi poznamo molk kot začasno prekinitev stikov med zakoncema, med staršem in otrokom, med sodelavcema. Moramo ga torej jemati bolj relativno in z zadržkom.
V štiridesetih letih dela v izobraževanju sem sčasoma postajala vse bolj pozorna na to, da se v (pre)mnogih šolah molči zlasti ali predvsem takrat, ko bi morali spregovoriti o slabih praksah nekaterih učiteljev in ravnateljev.
Svojo trditev bom ponazorila z dvema izmišljenima primeroma, ki temeljita na mojem kar solidnem poznavanju dogodkov.
Marija ji recimo in dodajmo, da je učiteljica matematike. Z učenci dosega zelo dobre rezultate, a že leta slovi po tem, da je zelo osorna do otrok in njihovih staršev. Dolgo časa ji je na ta način uspevalo ohranjati avtoriteto, kot je menila sama. Za to so vedeli vsi kolegi v zbornici, saj so pogosto imeli težave s starši, ki so se pritožili na govorilnih urah. A niso spregovorili: niti s kolegico niti z ravnateljem. Samo med seboj so tiho razpravljali o tem, kako bi jo nekdo vendarle moral ustaviti. In pri tem je ostalo.
Matjaževa zgodba je drugačna. S precej avtoritarnim ravnateljem že dolgo nista v najboljših odnosih, kajti edino Matjaž se kdaj pa kdaj upre njegovim ne prav etičnim praksam, kot so dajanje neprimernih opazk, nerazumno nadziranje, pisanje poročil, ki jih nikoli ne prebere. Sodelavci so Matjaža na samem večkrat pohvalili, da samo on morda lahko spremeni nezavidljivo stanje. A na sestankih so v kritičnih trenutkih ostali tiho.
Podobne zgodbe se lahko pojavljajo tudi v drugačnih okoljih, ne le šolskih, vendar so tu bolj pomenljive. Poklic učitelja spada namreč med visoko profesionalne poklice, za katere je poleg ustrezne izobrazbe, avtonomnega odločanja o postopkih in sposobnosti reševanja kompleksnih situacij temeljni postulat etično ravnanje. Omogočajo in podpirajo ga transparentna komunikacija, etično odločanje oziroma etična presoja odločitev, spraševanje in premislek o lastnih ravnanjih ter neodobravanje etičnega vedenja.
Zapisana primera padeta na etični presoji zlasti pri tem, da neetično ravnanje ostaja vsaj na tihem sprejemljivo. In to me vse bolj skrbi. Vsekakor nisem za to, da bi ljudi, ki tako ravnajo, pribijali na sramotilni steber. Prav in nujno pa bi bilo, da se ob tem zlasti v intelektualnih okoljih (tu mislim predvsem na izobraževalne ustanove) razvije strokovna in predvsem kritična razprava.
V zrelih organizacijah z visoko etično kulturo so napake priložnost za učenje, slabo ali škodljivo ravnanje ne ostaja prikrito.
Zaposleni si upajo spregovoriti, ker delajo v varnem okolju in zato vedo, da njihovo mnenje šteje in da zaradi njega ne bodo pristali na »črni listi.« Ne trdim, da tega v šolah ni, a vsaka drugačna, čeprav morda redka praksa, je ne le nesprejemljiva, ampak celo škodljiva.
Vzgojna vloga šole se kaže predvsem z zgledom ravnanj odraslih, ki sodelujejo v vzgojno-izobraževalnem procesu. Če torej na tihem pristajamo na slabo, neetično ravnanje ali ju celo opravičujemo, postavljamo slabe temelje za mlade, ki bodo nekoč odločali o za človeštvo lahko usodnih vprašanjih, kot so (zlo)raba umetne inteligence, evtanazija, begunska problematika, podnebna kriza in še bi lahko naštevala. V zadnjem času berem, da bodo celo dejavno udeleženi v procesu ustvarjanja novic. Zato mora postati kritična razprava temelj delovanja vseh, posebej pa še izobraževalnih organizacij.
Dr. Janez Bečaj, ena najbolj prepoznavnih strokovnih avtoritet, je ob neki priložnosti nekritične hvale spremembe vse povprek dejal, da sta možni dve interpretaciji. Ljudje se ali bojijo povedati, lahko pa da jim je vseeno, kaj se dogaja. In to slednje je še nevarnejše. Strah namreč dolgoročno vendarle lahko vzbudi upor, medtem ko je apatija idealno polje za prevlado avtoritarnosti na mikro in makro ravni.